Tihotapci miru

Koper, Libris, 2016

Št. strani: 144

Žanr: družbeni roman

Narodnost: slovenska književnost

Čas za branje in tihotapljenje najvišje oblike ljubezni … MIRU

Roman o minevanju ... odhajanju ... smrti, v katerem nedvomno božata LJUBEZEN in ŽIVLJENJE. Pomirjajoča igra besed, stavkov, povedi, misli, spletenih v SR(e)ČNE ZGODBE. Vse to so TIHOTAPCI MIRU. Zgodba v zgodbi nam razkriva dva svetova: notranjega (hospic, hiša odhajajočih) in zunanjega (vsakdan ljudi). V nadvse slikovitem pisanju spoznamo Teodorja – Tea, mladeniča, ki se po končanem študiju v tujini vrne na domačo obalo. V iskanju smisla ga nekega dne preseneti prijateljičin predlog, da bi med njeno odsotnostjo bral odhajajočim v hospicu. Teo drži obljubo in se kmalu sreča z Roso, Angelo, Lenartom, Mirno, Lenjo ... in gospodom M. Slednji, Mihael Tavčar s polnim imenom, močno predrami njegovo življenje. Tukaj in zdaj. Dnevi branja, ki se podaljšajo v tedne, ti pa v mesece, z obilo svetlobe spletajo hvalnico življenja/-u. V hospicu, hiši odhajajočih stanovalcev, pa je vsakdan še kako barvit. Tudi in vsekakor po zaslugi zaposlenih v pisani obmorski hiški ter Tea. Branje je njegov KLIC, ne poklic! Mladega tihotapca miru iz knjige v realnem življenju vsekakor odraža avtorica romana, Carmen L. Oven. S svojim poslanstvom ustvarjanja in (po)dajanja zgodb tudi ona zdravi ... in tihotapi pomirjajoče valovanje. Od mene, do tebe ... do vseh nas. Tihotapi najvišjo obliko ljubezni. MIR.

Odlomek iz knjige

»Knjige ni bilo lahko najti. V knjižnici bi nanjo čakal več dni. Dni, za katere je čutil, da jih nima. Našel jo je v prvi knjigarni in jo kupil, čeprav je to redko storil. Knjižne police v dedkovi hiši so se šibile pod težo knjig, ki jih ne bo nikoli prebral. Zanje bi potreboval še eno življenje. Glas slutnje ga je priganjal, naj to knjigo dobi takoj, glas razuma pa ga je miril s podobo starčeve življenjske moči, ki je sijala iz njegovega pogleda. Čeprav pravila tu ni, toliko je že vedel. Koliko časa je še ostalo gospodu M., se je spraševal, ko je knjigo, zavito v ličen papir, potisnil v zlizan nahrbtnik? Tega ni mogel vedeti nihče. /…/ Jutro ga je poklicalo prej, kot je pričakoval. Nebo nad sobo z ovalnim balkonom, v kateri se je zbujal od dedkove smrti naprej, se je stekalo v zarjo. Morje je še molčalo, ko je bos stopil na balkonska tla in razširil nosnice v jutranji zrak, ki je iznad slane modrine prinašal občutke lepega. Ko je nebo nad strehami hiš začelo jutranje rdeti, je sédel na kolo in se v lahkotnem ritmu spustil k skalnati špici nad morjem. Divje zelenje je obraščalo skalnato teraso, kjer so nekdanje središče mlade alternative preuredili v dom za odhajanje. Ironično, je pomislil, ko se je prvič ustavil pred pisano hišo. Iz žive mladosti v prostore slovesa. A tedni branja odhajajočim so ga učili, da je čas človekovega usihanja možno objeti v dostojanstvo, kakršnega je med zdravimi redko prepoznal.«

(str. 14–15)

Glej tudi

Bukla o Tihotapcih miru

Zdravilna moč zgodb

Tihotapci miru na Trubarjevi

Tihotapci miru/Peace smugglers

Ključne besede: ŽIVLJENJE, LJUBEZEN, BRANJE, UMIRANJE, SMRT, MORJE, ZDRAVLJENJE

Prispeval/-a: Mateja Kus, Knjižnica Brežice
Objavljeno: 3.1.2017 13:41:54
Zadnja sprememba: 24.1.2017 19:05:46
Število ogledov: 4049