| Žanr | fantastični roman, mladinski roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2014 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Darja Marinšek |
| Ključne besede | Fantastika |
V drugem delu vrhunske literarne distopije se šestnajstletna Tris s skupino preživelih zateče v tabor zaupljivih in ljubečih Agapejcev, vendar je kmalu jasno, da tabor Agapejcev ni varen. Večina Herosov je pod vplivom strašljive simulacije, ki so jo pripravili in aktivirali Eruditi, Asketi so zdesetkani in prestrašeni, zaupati ni moč več nikomur in vsak nov dan prinese nove preizkušnje in žrtve. Tris se bori z občutkom krivde, a časa za žalovanje ni. V tej brezupni situaciji pridejo do veljave lastnosti Razcepljenih, ki se znajo upreti uveljavljenim avtoritetam in se pri tem ne zlomijo in ne predajo. Zaveznike najdejo tam, kjer jih najmanj pričakujejo in skupaj se organizirajo za boj. A Eruditi so neizprosni in se ne ozirajo na žrtve, ločina jim pomeni več kot kri.
Postapokaliptični svet ločin razpada. Kje je v tej zmešnjavi mesto za resnico?
Objavljeno: 28.11.2016 06:08:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:23
»Me ne boš vprašal, ali sem v redu?« zamrmram.
»Ne. Glavo stavim, da nisi,« odkima. »Prišel sem te prosit, da ne sprejmeš nobene odločitve, dokler se ne pogovoriva.«
Prepozno je, pomislim. Sem se že odločila.
»Hočeš reči – dokler se vsi skupaj ne pogovorimo, glede na to, da gre tukaj za vse nas,« ga dopolni Uriah. »Po mojem se ne smemo predati Eruditom.
»Nihče od nas?« se uprem.
»Ne!« se namršči Uriah. »Po mojem moramo odgovoriti z napadom.«
»Jasno,« se posmehnem, »začnimo izzivati žensko, ki lahko polovico oporišča prisili v smrt. Res odlična ideja.«
Preostra sem bila z njim. Uriah na dušek izpije preostanek tekočine v steklenici in jo trešči na mizo s tako silo, da se bojim, da se bo razletela na kosce.
»Ne smeš tako govoriti,« zarenči.
»Oprosti. Ampak veš, da imam prav. Če hočemo preprečiti pomor polovice ljudi v naši ločini, moramo žrtvovati eno življenje.«
Ne vem, kaj sem pričakovala. Mogoče sem mislila, da se bo Uriah, ki še predobro ve, kaj se bo zgodilo, če se nihče od nas ne preda, prostovoljno javil. Toda zdaj povesi pogled, brezvoljno in poraženo.
»S Tori in Harrisonom smo sklenili okrepiti varovanje. če bodo ljudje na te napade bolj pripravljeni, jih bomo mogoče lahko preprečili,« spregovori Tobias. »Če to ne bo pomagalo, bomo začeli razmišljati o drugih rešitvah. Konec debate. Ampak za zdaj ne bo še nihče ničesar storil. Zmenjeno?«
Ob zadnjem vprašanju se zazre vame in dvigne obrvi.
»Zmenjeno,« odvrnem, ne da bi mu zares pogledala v oči. (Str. 237-238)
