Dobre knjige
3018 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Sonderkommando : v peklu plinskih celic Bukla
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,8
Št. ocen:4









Shlomo Venezia

Sonderkommando : v peklu plinskih celic

Ljubljana, Modrijan, 2010

Št. strani: 198


Prevod: Anuša Trunkelj


Žanr: spomini

Narodnost: italijanska književnost

Intervju z enim redkih preživelih sonderkommandov, Judom, ki je med 2. svetovno vojno delal v auschwiškem krematoriju

Avtor najprej opiše življenje v revni judovsko-italijanski skupnosti v predvojnem Solunu v Grčiji, kjer se je rodil. Prva vojna leta pod italijansko okupacijo se jim je zaradi italijanskega porekla godilo celo nekoliko bolje kot njihovim grškim rojakom. Ko pa so po kapitulaciji Italije Grčijo zasedli Nemci, so jih kaj kmalu vse deportirali v koncentracijska taborišča. Venezio so poslali v taborišče smrti Auschwitz-Birkenau in kmalu je pristal med sonderkommandi, Judi, ki so taboriščnike pripravljali na zaplinjenje in sežig v krematorijih, ne da bi vedel, da je s tem avtomatično obsojen na skorajšnjo smrt. Avtor brez vsakršne patetičnosti, skorajda lakonično pripoveduje o tej grozljivi izkušnji, o edinstvenem, a neuspelem uporu auschwiških sonderjevcev, o pohodu smrti iz Auschwitza in povojnih travmah. Neverjeten, a zgovoren je tudi podatek, da je z zgodbo o svojih doživetjih smel in si upal priti na dan šele nedavnega leta 1992. Knjiga je napisana v obliki dialoga, nekakšnega intervjuja med avtorjem in Béatrice Prasquier, na koncu pa jo dopolnjujeta še dva zgodovinska dodatka o holokavstu, auschwiških sonderjevcih in italijanski prisotnosti v Grčiji. Nepogrešljiv dokument o enem najgrozljivejših obdobij človeške zgodovine, »edino zares izčrpno pričevanje preživelega sonderkommanda« (Simone Weil v predgovoru).



Odlomek iz knjige

Ljudje so se pomikali skozi glavni vhod krematorija, kjer so jih usmerili proti podzemnemu stopnišču, ki je vodilo do slačilnice. Bilo jih je toliko, da se je dolga vrsta, v kateri so se pomikali naprej, vila kot kača. Ko so prvi že vstopili, so bili zadnji še kakih sto metrov za njimi. Po selekciji, ki je potekala na rampi, so ženske, otroke in starce poslali naprej; sledili so jim moški. V slačilnici so bili po celotni dolžini zidu pritrjeni oštevilčeni obešalniki, pod njimi pa so bile lesene klopi, na katere so se ljudje lahko usedli, ko so se slačili. Da bi jih zavedli, so jim Nemci rekli, naj bodo pozorni na številčne oznake, češ da bodo tako lažje našli svoje stvari, ko bodo prišli izpod »tuša«. Po določenem času je bil eden od napotkov tudi ta, naj čevlje z vezalkami zvežejo po parih. Seveda so s tem hoteli le olajšati sortiranje, ko so vse te stvari prispele v Kanadakommando. Ta navodila so jim navadno dajali esesovski pazniki, včasih pa tudi kateri od sonderkommandov, ki je znal njihov jezik. Da se ljudje ne bi vznemirjali in bi se kar najhitreje pomikali naprej, ne da bi kdo povzročal težave, so jim Nemci obljubili, da bodo po »dezinfekciji« dobili obrok hrane. Mnoge ženske se niso obotavljale, hotele so biti med prvimi, da bi bilo vsega čim prej konec. Otroci, ki so bili na smrt prestrašeni, so se oklepali svojih mater. Bili so še bolj zmedeni od odraslih, zanje je moralo biti vse skupaj še bolj zlovešče in grozljivo.



Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla
link Modrijan


Predmetne oznake: Koncentracijska taborišča, Svetovna vojna 1939-1945, Genocid


Prispeval/-a: Sara Klemenčič, Knjižnica Antona Tomaža Linharta Radovljica
Objavljeno: 25.2.2016 15:55:35
Zadnja sprememba: 25.2.2016 16:01:57
Število ogledov: 1793