Dobre knjige
2928 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Černobilska molitev: kronika prihodnosti
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,8
Št. ocen:6









Svetlana Aleksievič

Černobilska molitev: kronika prihodnosti

Ljubljana, Modrijan, 2009

Št. strani: 326


Žanr: spomini, avtobiografski roman

Narodnost: ruska književnost

26. 4. 1986, 1:23:58

26. aprila 1986 je ob 1:23:58 prišlo do eksplozije v četrtem reaktorju nuklearke. Radioaktivni oblak je kontaminiral dobršen del Evrope, na območju nesreče pa je zaradi kontaminacije umrlo več tisoč ljudi. Sovjetske oblasti so nato na območje poslale okoli 600 tisoč t. i. likvidatorjev, ki so čistili ostanke eksplozije in kontaminacijo. Ta dogodek je le izhodišče za nastanek pričujoče knjige. Avtorica, Svetlana Aleksijevič, je v njej zbrala pričanja in spomine preživelih. Gre za osebne pripovedi ljudi – žene pokojnega gasilca, psihologa, prebivalke, ki je ostala v černobilski coni, likvidatorja, filmskega snemalca, vaškega zdravniškega pomočnika, novinarja, doktorice kmetijskih ved, fotografa idr. –, ki so vse to doživeli. Vsak na svoj … poseben, edinstven … vsekakor pa pretresljiv način. Veronika Sorokin je v zaključku zapisala tako: »26. april 1986, datum zastrašujoče jedrske nesreče v Černobilu. Sodeč po triindvajseti obletnici dogodek še niti ni postal del zgodovine, toda sama razsežnost katastrofe je globalna, lahko bi dejali celo nadčasovna. Nesreča se je jedko zarezala v človeška življenja in z grozečo nevarnostjo, na katero je opozorila, že vnaprej zaznamovala številne, še nerojene generacije po vsem svetu. /…/ Življenje teče dalje in sredi njegovega samodejnega toka je spomin na preteklost, zlasti tisto »črno«, uspavan. O nesreči je bilo posnetih več dokumentarnih filmov, ki resnici na ljubo zadoščajo potrebam splošne informiranosti o tem, da se je to zgodilo »tam nekje« ali »že dolgo nazaj«. V Sloveniji, denimo, se ljudje spominjajo radiokativnega prahu, ki ga je bilo mogoče tisto pomlad opaziti na strehah avtomobilov, in za tisti čas nenavadno porumenelega listja na drevju ter predvsem vsesplošnega preplaha, ki je zavladal v našem vsakdanu. Marsikdo se je odrekel zelenjavi s svojega vrta, priporočeno je bilo piti mleko v prahu, ljudje preventivno niso kupovali cenejših mlečnih izdelkov iz takratne Češkoslovaške, izrecno odsvetovali gobarjenje ipd. Danes je vse to le še moten spomin, za mlajše generacije pa kratko malo neka »čudna, smešna zgodbica« iz preteklosti. Kako bi sploh lahko bilo drugače, ko pa se je medtem zgodilo že toliko vsega? /…/ Vendar zgodba o Černobilu še zdaleč ni končana. /…/ Mlada, počernobilska generacija piše nove strani zgodovine.«



Odlomek iz knjige

Sem priča Černobila … Najpomembnejšega dogodka v dvajsetem stoletju, ne glede na vse grozne vojne in revolucije, ki jih še pomni to stoletje. Od katastrofe je minilo že dvajset let, vendar se še vedno sprašujem, čemu sem priča: preteklosti ali prihodnosti? Tako zlahka lahko zdrsiš v banalnost … V banalnost groze … Vendar na Černobil gledam kot na začetek nove zgodovine, ki ne pomeni le znanja, pač pa tudi predznanje, kajti človek prihaja do neskladja s prejšnjimi predstavami o sebi in svetu. Ko je govor o preteklosti ali o prihodnosti, vnašamo v svoje besede svoje predstave o času, Černobil pa je predvsem katastrofa časa. /…/ O čem pripoveduje ta knjiga? Zakaj sem jo napisala? Ta knjiga ni o Černobilu, pač pa o svetu Černobila. O samem dogodku je bilo napisanih več tisoč strani in posnetih na stotine tisoč metrov filmskega traku. Zanima me to, kar želim poimenovati izpuščena zgodovina, nevidne sledi našega prebivanja na zemlji in v času. Pišem in zbiram vsakdanjost čustev, misli, besed. Zaobjeti si prizadevam življenje duše. Življenje navadnega dne navadnih ljudi. Tu je namreč vse neobičajno: tako okoliščine kot ljudje, ki so jim prepuščeni; ko so se navajali na novo okolje, so se jim razmere nekoliko izboljšale. Černobil jim ne pomeni ne metafore ne simbola, temveč je njihov dom.



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Jedrske nesreče, Spomini


Prispeval/-a: Mateja Kus, Knjižnica Brežice
Objavljeno: 13.7.2015 9:26:00
Zadnja sprememba: 16.7.2015 16:50:25
Število ogledov: 3898