Dobre knjige
2999 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Ime mi je Rigoberta Menchú : pričevanje gvatemalske Indijanke
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Elisabeth Burgos

Ime mi je Rigoberta Menchú : pričevanje gvatemalske Indijanke

Založba, Založba/*cf, 2012

Št. strani: 336


Prevod: Jadran Sterle


Žanr: spomini

Narodnost: venezuelska književnost

Nobelova nagrajenka za mir pripoveduje

Rigoberta Menchu preživi srečno otroštvo v hribovski vasici v Gvatemali. V prvem delu knjige opisuje staroselsko kulturo in navade, ljubeznive odnose in medsebojno pomoč, obrede in iniciacije, življenje v tesnem sožitju z naravo in globoko modrost njenih ljudi. Nato od devetega leta dela na plantažah in kot služkinja. Pripoveduje o težkem življenju staroselcev, ki za nekaj drobiža sekajo trs in obirajo bombaž na plantažah veleposestnikov. Ti jih ponižujejo in na vse načine izkoriščajo. Ko se delo na plantažah konča, odidejo nazaj v hribe. Izsekavajo drevje in grmovje in začnejo saditi koruzo in drugo zelenjavo. Hiše si postavijo iz palm in palic. Čez nekaj let pridejo veleposestniki s plačanci in zahtevajo, da jim Indijanci plačujejo najemnino, ali pa naj se izselijo v goščavo. Pretepajo jih, mučijo, ubijajo, požigajo njihove koče. Staroselci snujejo obrambne načrte, začnejo oboroženi upor. Čeprav niso nikoli hodili v šolo, se zdaj učijo: najprej drugih indijanskih narečij, s pomočjo redovnic pa še špansko. Iskati začnejo stike s sindikalisti in Evropejci. Rigoberta Menchu, ki staroselska verovanja združuje s katoliškim naukom, je tudi katehistinja. V Svetem pismu v zgodbah Mojzesa, Davida in Judite najde nauk o pravici do upora. Ker je kot ena od voditeljic upora v nevarnosti, pobegne v tujino. V Parizu spozna Elisabeth Burgos, ki po njenem pripovedovanju napiše odmevno biografijo. Tako svetovna javnost izve, kaj se dogaja v Gvatemali.



Odlomek iz knjige

V naši skupnosti izberemo nekoga, ki je deležen vsega spoštovanja. On je naš glasnik. Ni kralj, je pa zastopnik, ki ga ima vsa skupnost za očeta. Moj očka in moja mamica sta bila izbrana za glasnika naše skupnosti. S pravi, za to izbrano glasnico so vsi v skupnosti, kot bi bili njeni otroci. Zato vsaka mama že ob prvem dnevu nosečnosti poišče podporo te izbrane glasnice ali izbranega glasnika, saj mora otrok pripadati celotni skupnosti, ne le mami. Nosečnica pride skupaj z možem povedat, da bo imela otroka in da se bo ta otrok, kolikor bo le mogoče, držal navad naših prednikov. Potem predstavnik skupnosti ponudi vso potrebno podporo. Reče jima: Pomagali vama bomo, mi in drugi starši. /.../ Ko je v sedmem mesecu nosečnosti, se po naših običajih poveže z vso naravo. Odide iz vasi, na sprehod v naravo. Tako otrok vzljubi vso naravo. Mama mora hoditi odločno, trdno, otroka mora naučiti, kako živi mama. Na primer, če mama vstaja ob treh zjutraj, se mora tega še toliko bolj držati, ko je noseča. Vstane ob treh zjutraj, opravi svoje delo, odide na sprehod, ljubkuje živali, ljubkuje vso naravo z mislijo, da to sprejema tudi otrok, in ves čas, odkar je otrok v njenem trebuhu, se nenehno pogovarja z njim. Pravi mu, da mora živeti težko življenje. To je tako, kot če bi jo spremljal turist, ki bi mu razlagala stvari. Na primer: Narave ne smeš nikoli zlorabiti in to življenje moraš živeti stanovitno, kot ga živim jaz. Gre na polje in otroku pripoveduje podrobnosti. To je obveznost, ki jo mama mora opraviti.



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Indijanci, Družbene razmere, Ženske


Prispeval/-a: Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola
Objavljeno: 15.4.2015 8:02:37
Zadnja sprememba: 10.1.2018 17:07:34
Število ogledov: 1706