Sto let samote

Tržič, Delo, 2008

Št. strani: 352

Prevod: Alenka Bole Vrabec

Žanr: družbeni roman

Narodnost: kolumbijska književnost

Živo magičen svet, ki je nenavadno domač.

Glavni tok zgodbe se vrti okoli družine Buendia, ki jo je pisatelj umestil v izmišljeno vasico Macondo v Kolumbiji. Sedem generacij te družine doživlja vzpone in padce, v približno stotih letih (od tod naslov romana) se jih dotaknejo številna dogajanja. Tako ali drugače so vpleteni v razvoj kmetovanja, v tehnološki razvoj mesta, v ponaseljenost pokrajine, v državljansko vojno in v vsaki na novo rojeni generaciji vznikne posameznik, ki izstopa po produktivnosti in izvirnosti, ali pa po čudaškosti in neumnosti. Usoda rodbini Buendia nameni tako razcvet kot propad, določene karakterne vloge posameznikov namreč družino pripeljejo do uničenja. Kultni Marquezov roman briljira v magičnem realizmu, kjer se čarobnost prepleta z resničnostjo, zapolnjen je s fascinantnimi opisi raznih podrobnosti in z mericami humorja, ki omehčajo kruta dogajanja. Umetelno zgoščen slog bralca tako posrka vase, da se v peripetije Buendijevih lahko potaplja znova in znova. Marquez je za roman Sto let samote leta 1972 prejel nagrado Romula Gallegosa, za svojo kratko prozo in romane pa je leta 1982 prejel še Nobelovo nagrado za književnost.

Odlomek iz knjige

Medtem pa so po vasi še zmeraj brezskrbno prodajali živalice iz žganega sladkorja in te zanikrnosti si José Arcadio Buendía ni nikoli odpustil. Otroci in odrasli so z užitkom sesali slastne zelene petelinčke nespečnosti, izbrane rožnato rdeče ribice nespečnosti in hrustajoče rumene konjičke nespečnosti, in ko je napočilo ponedeljkovo jutro, je zalotilo budno prav vso vas. Spočetka se ni nihče vznemirjal. Nasprotno, veseli so bili, da jim ni treba spati, saj je bilo v Macondu toliko opraviti, da jim je zmeraj zmanjkalo časa.

Nagrajena knjiga:

Nobelova nagrada za književnost (Nobel Prize for Literature) 1982