Žanrdružbeni roman, lirski roman
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2006
Založba
Ključne besede Ljubezen, Prijateljstvo, Zakonsko življenje
Število strani

220

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Glavna akterka, v Franciji živeča Slovenka, se ima namen takoj po očetovem pogrebu na Bledu vrniti domov, v Pariz. Po spletu okoliščin, katerim se prepusti brez oklevanja, v njej tako kičastem turističnem kraju ostaja brez načrta in brez odločitve, dnevi pa tečejo. Vzporedno spremljamo njeno trenutno ljubezensko avanturo z domačinom, zgodovino njenega prijateljevanja s francosko prijateljico in zakonske zveze, hkrati pa skrivno zgodbo njenega očeta in matere, ki jo je oče popisal v romanu, katerega naša junakinja prebira tekom preživljanja nenačrtovanega dopusta. Roman, poln čustev in intime, ljubezenska zgodba, kjer je vse tako preprosto, nikakor ne sprejemljivo, vendar tako človeško. Enostavno in hkrati neskončno zapleteno. Točno tako, kakršno je življenje – ne belo, ne črno, ampak polno vsakršnih odtenkov, enkrat
nagibajočih se na eno, enkrat bolj na drugo stran.
Srečno – nesrečen konec, ki pušča marsikaj odprtega in bralca ne pušča ravnodušnega.

“V tej zgodbi je eno srce odveč. Srce odveč v mojem življenju… To ni stavek moje madone, ampak moj. Sploh pa ni stavek… Raztrganina je… Krvavenje… Rana, ki se ne bo zacelila… Čeprav mi postaja počasi jasno, kaj bom naredil. Zmeraj vemo, kaj bomo naredili. Nikoli zares ne presenetimo samega sebe. V resnici gremo zmeraj tja, kamor hočemo, čeprav potem naredimo vse, kar je v naših močeh, da se izgubimo na poti. Kajti, kot je že rekel nekdo pred mano, nihče noče postati svoja lastna bolečina in lastna vročica.” (str. 204-205)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Odveč srce.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 2
Komentarji: 0
Število ocen: 6
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 7

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja