Ilma Rakusa
Impressum: upočasnjena svetloba
Ljubljana, Beletrina, 2023
Št. strani: 143
Prevod: Amalija Maček
Zbirka:
Knjižna zbirka Beletrina
Žanr:
pesem
Narodnost: švicarska književnost
"Pesmi nastanejo, ko same tako željo"
Švicarska pesnica, pisateljica, prevajalka in kritičarka Ilma Rakusa je leta 2005 prejela nagrado vilenica, letos pa je bila častna gostja festivala Dnevi poezije in vina. Rodila se je na Slovaškem, odraščala v Ljubljani in Trstu, danes pa živi v Zürichu. Je pomembna posrednica med slovensko in nemško literaturo. Izdala je številne pesniške zbirke in zbirke kratkih zgodb ter prejela več nagrad. Knjiga Impressum: upočasnjena svetloba vsebuje pesmi iz njenih dveh najnovejših pesniških zbirk, vključuje pa tudi avtoričino spremno besedo. V prvem delu (Impressum: Upočasnjena svetloba) s pesnico potujemo po svetu, največkrat na jug in vzhod, pesmi naseljujejo živali, rastline, barve, svetloba, vonji, zvoki ... V poezijo, katere temeljno občutje je melanholija in ki deluje brezčasno, se občasno vpletajo konkretni kraji, osebe in (aktualno) družbeno dogajanje. Slednje je še bolj prisotno v drugem delu (Niti dneva brez). Pesmi so nastale med oktobrom 2020 in februarjem 2022 kot neke vrste kronika (skoraj vsak dan naj bi nastala vsaj ena pesem) in obenem kot upor proti osamljenosti, odtujenosti in molku. V tišino in intimo vdira zunanji svet, ponekod so še vedno prisotne svetloba in barve, drugod svet zavzemata sivina in mrak. Pesmi se odpirajo navzven, a so obenem še vedno obrnjene navznoter. Lirski subjekt se predaja spominom in se ozira v preteklost, obenem pa gleda proti prihodnosti, razmišlja tudi o jeziku in pisanju. Avtorica v spremni besedi zapiše, da je posluh njen "nezmotljivi svetovalec" in da se z njegovo pomočjo prebija "od besede do besede, od stavka do stavka". Posluh se v pesmih odraža v obliki ritma, rim, aliteracij in drugih pesniških sredstev. Oblika mora biti po mnenju pesnice – in v njeni poeziji tudi je – uglašena z vsebino, tako da "ju ni več mogoče ločiti". Prevodi Amalije Maček zvesto sledijo omenjeni misli, kar lahko razberemo, če jih primerjamo z izvirnimi pesmimi, ki so vključene v zbirko.
Odlomek iz knjigeMama
Drži me, reče dlan,
ali pa grem. Nazaj na konec.
Dlan, ki me je trepljala,
tepla, kakor je naneslo. Zdaj pa
koščeno leži na odeji.
S starikavo upognjenim palcem,
posuta s starostnimi pegami. In
drobcem preostale moči. Ne more
več. Ne more seči po
loncih, ne do mednožja.
Opravilno nesposobna. Nenadoma vsa mirna.
(str. 29)
Ključne besede:
POTOVANJA,
SPOMINI,
SVETLOBA,
VOJNA,
EPIDEMIJA,
SAMOTA,
OSAMLJENOST,
JEZIK,
PISANJE
Prispeval/-a:
Maruša Mugerli Lavrenčič,
Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 22.9.2023 18:43:22
Zadnja sprememba: 12.10.2023 8:56:19
Število ogledov: 125