| Žanr | družbeni roman, spomini, zgodovinski roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Hiša knjig, HKZ |
| Prevod |
Mina Mušinović |
| Ključne besede | Begunci, Nasilje, Odraščanje, posvojeni otroci, Sirotišnice, Sovraštvo, Spomini, Vojna v bosni |
Rosella Postorino je po Hitlerjevih pokuševalkah napisala nov roman s tematiko krvave vojne, begunstva, sirot in pomanjkanja ljubezni. Piše se leto 1992, ki prebivalcem Sarajeva prinaša samo zlo, bolečino, lakoto. Smrt se kakor senca plazi po mestu in ne prizanaša nikomur. Sredi Sarajeva, v sirotišnici životarijo otroci brez staršev. Desetletni Omar bi dal vse za objem svoje mame, vsak dan jo čaka ob oknu, čeprav je zaradi ostrostrelcev zelo nevarno, dečku to ni mar. Skupaj z Nado se odpravita v mesto, da bi sredi vojne vihre poiskala mamo, kar velja za smrtonosno početje. Vrneta se tik pred odhodom avtobusa v Italijo, kajti mame ne najdeta. Čaka jih dolga in težka pot iz obleganega mesta. Nada na avtobusu spozna Danila, skleneta vez, ki ju na nek način povezuje celo življenje. Vojne sirote so iz obleganega mesta prepeljane v Monzo in Rimini, v sirotišnice, ki so jih upravljale nune. Ti otroci so večinoma težavni, premalo ljubljeni, ujeti v vrtinec nemoči, izdaje, strahu in bolečine. Vso življenje iščejo nekaj, kar jim je bilo odvzeto. In predvsem: ne zaupajo nikomur več. Omarjev brat Sen sprejme nove starše v Italiji, Omar nikoli.
Kot podlago za to zgodbo je avtorica intervjuvala prebivalce sirotišnice Ljubice Ivezić, ki so postali begunci v Italiji in še številne druge, ki so bili v stiku s temi otroki. Vojna jih je zaznamovala za vedno. Nekateri so zmogli, drugi klonili…
Objavljeno: 13.09.2023 14:23:36
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:45
Omar še nikoli ni zapustil Sarajeva. Nikoli ni bil na počitnicah na morju, tudi v gorah ne. Ko je bil majhen, je bil prepričan, da gredo ljudje na počitnice ali pa obiščejo tuja mesta in eksotične kraje samo na televiziji. Potem pa je v šoli spoznal otroke, ki so s starši hodili na dopust in so mu pripovedovali o potapljanju in ribah, ki so jih jedli vsak dan. Vseeno si nikoli ni želel biti na njihovem mestu. Pozimi, sladkoba odej, potegnjenih vse do brade, ko so rjuhe še vedno mrzle in se le počasi ogrejejo pod toploto štirih teles, tesno stisnjenih eno ob drugem; poleti, sladkoba štirih prepotenih teles v eni postelji v poletni vročini, pomirjujoča podobnost njihovega vonja, kot družinski pečat. In materina stopala kot gumijasti bonboni, to je bilo vse, kar si je Omar želel. In vse, kar je izgubil. (str. 50)
