Vedno sva živeli v gradu

Subtilen psihološki roman vplivne pisateljice Shirley Jackson je s prvo izdajo in slovenskim prevodom dodatno zapolnil vrzel v sklopu klasičnega žanra literature. Kot v večini njenih del se tudi v tej zgodbi avtorica dotika teme preganjanja in odpora večine do drugačnosti. Po drugi strani, pa je občutiti ljubečo naklonjenost med tako fizično, kot socialno in ideološko izobčenimi. Po družinski tragediji z arzenom trije preživeli člani družine Blackwood skrivnostno prebivajo v svojem izoliranem svetu, le 18-letna pripovedovalka Merricat tedensko nakupuje najnujnejše potrebščine v vasi in si izposoja knjige. Včasih se zdi, da je njeni čarobni uroki ne ščitijo, saj vedno naleti na takšno ali drugačno obtožujočo sovražnost vaščanov in si zato izmišlja vedno nove. Starejša sestra Constance, katere simptomi agorafobije naj bi bili avtobiografski, in stric Julian, posestva sploh nikoli ne zapustita. Merricat nekoč s svojo senzibilnostjo začuti bližajočo se grožnjo njihovem zaščitenem svetu in res se kmalu nenapovedano pojavi bratranec Charles, vendar ne da bi se zares želel srečati s svojimi sorodniki, temveč zaradi govoric o bogastvu v družinskem sefu. V navalu jeze in nagonskega nezaupanja, Merricat med kupe papirja odvrže njegovo tlečo pipo, kar povzroči uničujoč požar in ostanki hiše brez ostrešja tako spominjajo na grad s “stolpom, odprtim v nebo”.

Prvi odstavek je bil imenovan “najboljši uvodni odstavek” katerega koli romana.