Zoran Pilić

V Mehiki ni slonov

Ljubljana, LUD Literatura, 2022

Št. strani: 153

Prevod: Vasja Bratina

Zbirka: Stopinje
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: hrvaška književnost

Saj kam pa zabodeš, če ne v srce?

V zbirki kratkih zgodb priljubljeni hrvaški pisatelj in pesnik srednje generacije Zoran Pilić v igrivem, neposrednem, polnokrvnem in gibkem ritmičnem jeziku zapisuje tragikomične usode majhnih posameznikov, ki govorijo: o brezvestni mladostniški lumpariji; o nenavadnem potovanju iz Banja Luke do Zagreba med vojno v Jugoslaviji; tem, kako je najbolj osovražen učenec kasneje med vojno v Sarajevu rešil svojega največjega učiteljskega sovražnika; o pijanem vozniku, ki se med vožnjo zaleti v nebeškega angela s krili; o naivnem netalentiranem dramskem umetniku; o nostalgičnem srečanju z bivšo partnerko; o planinsko-pisateljskem izletu na Velebit in srečanju s kozlovolkom; o življenjskih modrosti polnem Popaju in zadnja o tesnobnem gastarbajtarju. Posamezniki, ki jim avtor posoja svoj glas, so vsi po vrsti posebneži – obstranci, samotarji, vojni veterani, ljudje z obrobja ali družbenega dna in celo mitološka bitja, ki jih prikazuje v njihovih nerodnih razmerjih s prijatelji, partnerji, svojimi lastnimi življenji ali pač celotno družbo, v kateri živijo. Avtor si pri zapisovanju res daje duška, v ospredju je, tudi ko gre za tragiko, predvsem komičnost, prizori pa so opisani tako živo, da se pred očmi bralca odvijajo kot na filmskem platnu, oluščeni so namreč vsakršnega balasta in s tem dosledno neposredni. Bralec ob Zoranu Piliću nima časa biti zaspan in ležeren, avtor ga prepričljivo ujame v zgodbo in njegove pozornosti ne izpusti niti za trenutek. Zabavno, energično, jedrno.

Odlomek iz knjige

Bog. Če obstajaš, je zdaj pravi trenutek, da me, nesrečnika, prepričaš o svojem obstoju. Prikaži svojo neizmerno moč in reši strahopetnega nevernika. Ni pomembno, če tega nisem vreden – reši me kar tako, iz kljubovanja. Nočem umreti v tem zakotju. Gospod, glej, v istem dnevu si dopustil smrt dveh pisateljev. Zakaj bi umrl še jaz? Z Marušo so že trije. Bog, to je veliko, toliko piscev v enem dnevu ni umrlo že od vojne. Druge svetovne. Vprašanje je, ali se je tak poboj med književniki sploh kdaj zgodil. O, veliki Jahve, ki si v nebesih, kjer sediš v beli obleki kot Morgan Freeman in od zgoraj gledaš naše trpljenje in zemeljsko bedo, spravi me do civilizacije, pa te nič več ne bom prosil. Ali pa kdaj pozneje zame vseeno kaj stori – kakor hočeš. Zdaj pa mi pomagaj, ker sem resnično v veliki nevarnosti. Rotim te!

(str. 121)




Ključne besede: POSEBNEŽI, ŽIVLJENJSKI DOGODKI, KRATKE ZGODBE


Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 17.2.2023 9:32:29
Zadnja sprememba: 17.2.2023 9:32:29
Število ogledov: 195

• facebook
• twitter
• linkedin