| Žanr | zgodovinski roman |
| Narodnost | italijanska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Hiša knjig, HKZ |
| Prevod |
Irma Kukovič |
| Ključne besede | Begunci, Judje, Otroci in odrasli, Svetovna vojna 1939-1945 |
Knjiga opisuje resnične dogodke, ki so se odvijali leta 1942. Iz Berlina, takrat nacistične Nemčije, je pobegnilo štirideset judovskih otrok s pomočjo organizacije, ki jo je vodila Recha Freier. Njihov cilj je Izrael, vendar jih je pot najprej peljala preko Dunaja in Gradca v Maribor ter do Zagreba, nato pa v Horjul v Slovenijo, kjer so ostali več kot eno leto. Ko so kasneje prispeli v severno Italijo, natančneje v mesto Nonantola v pokrajini Modena, so jih tam nastanili v Vili Emma. Ljudje iz mesta so jim prišli na pomoč in jih učili, kako opravljati različna dela. Ko so se že navajali na nov svet, začnejo v mestu taboriti nacistični vojaki in primorani so za otroke organizirati nov pobeg. Otroci naj bi se pretvarjali, da so iz sirotišnice, odrasli pa kot njihovi spremljevalci, tako se nihče ne bi zmenil za otroke. Poleg šivilj, ki so za pobeg pričele za otroke šivati uniforme, so na pomoč priskočili vsi iz vasi, ki so se spoznali na to obrt. Gre za resnično zgodbo štiridesetih otrok, ki se jim je po več zapletih le uspelo rešiti.
Objavljeno: 09.01.2023 20:20:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:42
»Imamo vozovnice in dokumente,« je rekla, ko sta ostali sami. »Uspelo nam je pobrati otroke, vendar samo starejše. Več od tega ne moremo storiti. To ne bo lahka pot. Malček bo varnejši tukaj z vami.«
Več niso mogli storiti, morali so se ločiti. In rekla je ‘potovanje’ namesto ‘pobeg’. Blagor ljudem, ki jim je mar za besede.
Svoj kovček sem napolnil z nekaj oblačili, steklenico vode, kosom kruha in knjigo. Ne vem, zakaj knjiga. Morda zato, ker je bilo to moje potovanje in ne pobeg. Moja mati ni jokala. Da, moja pot je bila potovanje in ne pobeg. (str. 18)
