Pogrešana

Izoliranost v temi ljudi potisne na rob norosti – občutek za čas se poslabša, prav tako spalni cikel. V temi se počutiš nevidnega. Um se znajde v nenehnem divjem stanju, halucinira. In ko iščeš poti v temi, ponotranjiš duševno bolečino, pozabiš, da ti podhranjenost razžira dušo, čustveno izčrpanost spremeniš v moč za beg. Po enajstih letih zlorab deklica zbeži iz ujetništva, med tekom skozi alejo dreves in srhljivih razpadajočih kmetij hlasta po svobodi, zraku, svetlobi. Nekoč so jo iskali – to je bila ljudska iniciativa, ki se v hipu razmahne. A kaj kmalu upade, ljudstvo obupa, primer zastara. A prav z njeno vrnitvijo, nepredvidljivimi preobrati, ki zasejejo seme upravičenega dvoma, skrivnostnim svetom hipnoze in sposobnostjo manipulacije človeškega spomina zabredemo v kompleksnost romana. Krivda razžira dušo. Ali bo resnica tista, ki jo bo osvobodila?