Kako je umrl Vivek Oji

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2022

Št. strani: 271

Zbirka: Kapučino
Žanr: družbeni roman, družbenokritični roman

Narodnost: afriška književnost, književnost ZDA

"Torej: če te nihče ne vidi, ali še vseeno obstajaš?"

Prevod dela: The death of Vivek Oji. , 800 izv. Težko je predstaviti knjigo, ki bi rada odgovorila na vprašanje, ki si ga zastavi v naslovu, šele na zadnjih straneh. Kot bi skušali povzeti detektivko in izdati, kdo je krivec. Po drugi strani je že iz prvih strani romana očitno, kakšna je tema knjige in kam bo zgodba prignala svoje junake, predvsem glavna dva, bratranca Viveka in Osito. Ta dva sta tudi pripovedovalca zgodbe, ki kroži okrog žrtve v spirali, kot razjarjena zver, s pogledom nenehno usmerjenim v neizbežen konec. Zato je naslov popolnoma pravi; vprašanja so odgovorjena že na začetku, vemo kdo, kje in zakaj je umrl. Zanima nas le še, kako. In kdo je v resnici bil Vivek Oji, oseba, ki ima posebne sposobnosti in katere ime pomeni modrost, vedenje. Afriški_a avtor_ica Akwaeke Emezi sicer ustvarja v ZDA, dogajanje pa je postavljeno v njegovo_njeno domačo Nigerijo. Afriški roman? Kakšne predsodke in predpostavke nam prikliče ta izraz, kaj pričakujemo? Verjetno ne teme, ki so danes tako zelo aktualne - identiteta v povezavi s spolom, pa tudi druge: priseljenke, neenakopravnost žensk, medgeneracijski prepad. Da se dogaja v Afriki, nas spomnijo občasni neprevedeni izrazi v afriških jezikih. In morda je strah pred drugačnostjo (vse druge možne drugačnosti padejo osebam iz roman na pamet pred najbolj očitno, tako zelo jih je je strah stigme istospolne usmerjenosti) vendarle bolj krut, krvav in brutalen kot v naši (moji?) realnosti, da ga ne priznajo niti sebi. Aktualne teme, a nikoli preveč izpostavljene, če se zavedamo, da moramo nadoknaditi, kar smo tako dolgo zapostavljali. Šele takrat bomo vsi prebivalci sveta zares enakopravni. Zgodba govori o ljubezni in odnosih, ki jih spremeni življenje. Kar se zdi večna ljubezen, je lahko le hipno poželenje - in obratno. Je zelo tekoče in nežno branje, (verjetno) tudi po zaslugi prevajalke Katje Zakrajšek. Kot da bereš misli nekoga, ki šele postaja tvoja prijateljica; je res z izgovorjenimi (napisanimi) besedami mislila to, kar razumem jaz? Priporočam vsem, ki jih tema ne jezi, ali pa ravno njim, da bi jih bilo čim manj. Ko je umrla njegova stara mati, se je Vivek rodil z njeno brazgotino v obliki zvezde na nogi. Kdo jo je podedoval, ko je umrl Vivek? Ko ga_jo bomo vsi sprejeli, morda dedovanje brazgotine ne bo več potrebno.

Odlomek iz knjige

Nisem tisto, kar kdor si že misli, da sem. Nikdar nisem bil. Nisem imel ust, da bi to ubesedil, da bi izrekel, kaj je narobe, da bi spremenil tisto, za kar sem čutil, da se mora spremeniti. In vsak dan je bilo težko, ko sem hodil po svetu in vedel, da sem v očeh drugih tak in tak, vedel, da se motijo, tako popolnoma motijo, da jim je moj pravi jaz neviden. Zanje niti obstajal ni.
Torej: če te nihče ne vidi, ali še vseeno obstajaš?

(str. 47)

Ključne besede: LJUBEZENSKI PARTNERJI, HOMOSEKSUALNOST, TRANSSEKSUALNOST, IDENTITETA, NASILJE

Prispeval/-a: Neža Bandel, Kosovelova knjižnica Sežana
Objavljeno: 9.12.2022 12:02:10
Zadnja sprememba: 9.12.2022 12:49:47
Število ogledov: 869