| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | avstralska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2022 |
| Založba | Skrivnost |
| Ključne besede | Dedki, Deklice, Družina, Družinski odnosi, Matere, Medosebni odnosi, Namišljeni prijatelji, Očetje in hčere, Pogum, Prijateljstvo, Upanje, V mladinskem leposlovju, Žalovanje |
Peter Carnavas je avstralski avtor, ki piše in ilustrira knjige za otroke in odrasle. Z zgodbo Slon je bil uvrščen v ožji izbor na literarnih nagradah NSW Premier 2018 in za Knjigo leta CBCA za mlajše bralce. Zgodba je nadvse očarljiva. Olivija je majhna, a zelo pogumna deklica. Mame ni poznala, živi z očkom in dedkom. Očka še vedno ni prebolel smrti Olivijine mame, zato ga spremlja velik siv slon. Olivijo ima očka zelo rad, zaradi svoje žalosti in ker ne zna premagati sivega slona, pa ji tega ne zna pokazati. Dedek in Olivija hodita na čudovite izlete in si prepevata svojo najljubšo pesem. Vendar tudi njega spremlja ogromna siva želva. Oliviji pa je družbo delal psiček Fredi. Vsak po svoje in vsak s svojo težko preteklostjo se prebijajo skozi dneve žalosti. Nekega dne pa se Olivija odloči, da bo iz očetovega življenja pregnala slona in iz dedkovega želvo. Kako pa lahko majhna deklica prežene velikega slona in ogromno želvo? Ali ji bo uspelo pregnati sivino in življenje spet obarvati s pisanimi barvami? Koliko teže, ki nam jo je naložilo življenje, nosimo na svojih plečih? Ampak, v majhnih telesih se nahajajo velika srca. Počasi, počasi in z veliko potrpežljivosti in vztrajnosti lahko z malo otroške čarobnosti vendarle tudi pri odraslih začne spet tleti iskrica življenja. Čeprav je vmes za nekaj časa ugasila. Potem pa ta iskrica življenja kar naenkrat začne skakati naokrog. Življenje nikoli ni več tako, kot je bilo pred težkimi izgubami, postane pa vsaj malo bolj pisano in znosno. S pomočjo Olivije spoznamo, kaj pomenita upanje in pogum. Pisane barve pa tudi niso nikoli odveč. Včasih ni lahko spet najti upanja, ampak je vredno zbrati pogum in vsaj poskusiti. Če pa vas zanima, kaj se je zgodilo z Olivijinim Fredijem pa preberite knjigo. S tem, ko pomagamo drugim, predvsem pomagamo sebi.
Objavljeno: 20.09.2022 18:32:47
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:39
“Olivija je pustila kolo na travi in šla okrog vogala hiše do sprednjih vrat, kjer je ne bi nihče videl. Predstavljala si je Fredija, ki je sedel pri vratih, mahal s svojim dolgim repom in jo gledal. Počepnila je k njemu in ga stisnila k sebi. Polizal jo je po obrazu. Po licu ji je spolzela ena sama solza in Fredi je polizal tudi njo. Tolikokrat sta si delila te trenutke – vsakič ko je Olivija padla ali jokala ali pomislila na mamo, ki je ni poznala, kadar koli je bila izgubljena ali samo preprosto žalostna. V tistih trenutkih si je vedno predstavljala Fredija, ki je vohljal, cvilil, ostajal v njeni bližini in jo grel. Čeprav ga je imela neizmerno rada, je vedela, da ga zdaj ne bo več potrebovala. Bila je dovolj srečna in dovolj močna za življenje brez njega. Zašepetala mu je na kosmato uho: ‘Vse je v redu. Zdaj lahko greš.’ Še zadnjikrat ga je stisnila k sebi in ga nato izpustila. Predstavljala si ga je, kako se obrača in odhaja po potki z visoko dvignjenim repom. Mehka pojava je postajala vedno manjša, dokler je na koncu ni bilo več.” (str. 160)
