Dobre knjige
2675 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

To nisem jaz : legoroman Google - slike
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Evald Flisar

To nisem jaz : legoroman

Ljubljana, Vodnikova založba, 2011

Št. strani: 312


Žanr: avtobiografski roman, družbeni roman

Narodnost: slovenska književnost

Grad iz legokock kot pogled na življenje

Nekam skrivnosten podnaslov »Legoroman« avtor v uvodu razloži z anekdoto. Njegov petletni sin je sestavil grad iz legokock, on pa naj bi ga skozi luknje tega gradu opazoval. In zastavi si vprašanje: se da iz takšne perspektive, iz teh drobcev vidnega polja, sestaviti življenje v trdno celoto? Ali ni sámo življenje sestavljeno iz takšnih drobcev, naključnih trkov ali srečanj? Sleherni dogodek, ki se človeku v življenju vtisne v spomin, je pač zgolj okrušek celote, morda dejanje v drami, za katero pa ne vemo, kako se bo končala. Linice v gradu so delčki spomina, ki jih ni zatemnila pozaba. Če bo gledal skoznje, bo morda lahko zagledal svoje življenje takšno, kakršno je bilo. Čeprav zgodbo nato pripoveduje v navideznem smiselnem zaporedju, bralec kaj hitro sprevidi, da so poglavja zgolj linice gradu, nizanje zgodb, kakor se mu utrinjajo v spominu ali kakršne so mu, vsaj za prve mesece njegovega življenja, povedali starši ali brat in sestra. Če se v uvodu naveže na linice gradu, ki naj bi bili spominski drobci, pa začetnemu prizoru z rojstvom sledi anekdota iz kasnejših otroških let. Zataval je namreč v gozd, dolgo v strahu blodil po njem in se nazadnje spet znašel pred domačo hišo. Zdaj si spet zastavi vprašanje: se življenje vendarle ne odvija v krogu, da je nekje začetek in človek v starosti znova pride na ta začetek, medtem ko je vse življenje blodil po različnih bolj ali manj smiselnih poteh? Ali pa v dveh paralelnih svetovih hkrati, resničnem in fiktivnem? Spominski drobci se nato pisatelju razsujejo, ga vodijo iz domače vasi na šolanje v mesto, od tam v še večje mesto. Med enim in drugim mestom je anekdota s ciganko, ki dijakom prerokuje. Iz njegove dlani razbere, da bo imel burno življenje, da pa bo na pravo srečo in mir moral čakati zelo dolgo. Ob sklepu legoromana ugotavlja, da je imela prav. Sledijo opisi prvih študentskih blodenj, odkrito spregovori o svoji nestalnosti, negotovosti, prvi, dokaj zgodnji poroki, ženinem trudu, da bi ga umirila in ustalila ter končno njegovem pobegu iz zakona in pred odgovornostjo do otroka. Rešitev najde torej v begu pred samim seboj in družino. V Londonu upa, da bo zaživel na novo. Spet začne študirati in hkrati literarno ustvarjati. Sledijo epizode z intelektualnimi razgovori med njim in študentkami, ki zajemajo kar obsežna, tudi psihološko razčlenjena poglavja o razmišljanju žensk, njihovih pričakovanjih v nadaljnjem življenju in pogledih na svet. Da njegova pričakovanja le delno soglašajo z njimi, je vidno. Pisatelj še vedno išče svoj način bivanja, pri nobenem izmed deklet ne zmore sprejeti njene celote, njenih dobrih in slabih plati. Dokler si spet ne izbere naivne mladenke bogatih staršev, jo zapelje, na precej nenavaden način izpeljeta poroko in skupaj pobegneta v Avstralijo. Tam se mu za nekaj časa odpre svet. Ko pa mu delo postane rutina in bi moral sprejeti večjo odgovornost, se prestraši. Z ženo se spet vrneta v London, nato pa… Ona bi rada otroka, on se boji. Pisatelj je tukaj odkrit, zaveda se, da ga je slabotna narava spet izdala na račun kariere. Ker se s svojim pisateljevanjem že uveljavlja, mu je družina znova mora. Konča se z ženinim odhodom, v Londonu spet ostane sam. Medtem si skuša duha utrditi v Indiji, ob pomoči tamkajšnjega jogija bi si rad pridobil neko trdnost, ki bi mu v zmedenem svetu zahodne civilizacije dajala oporo. A na koncu sprevidi, da bo to zelo težko, zahodna civilizacija se od vzhodne le preveč razlikuje. Obsežna je tudi epizoda bivanja v Hollywoodu, kjer naj bi neki, kot vse kaže »tretjerazredni« režiser njegov roman »Čarovnikov vajenec« prenesel na filmsko platno. Tu pisatelj spretno izriše režiserjevo popolno nerazumevanje bistva romana, iz romana o iskanju samega sebe, iskanju junakovega notranjega »jaza«, bi rad ustvaril filmsko uspešnico za Američane, ki jim je evropski pojem duše in človekove notranjosti povsem tuj. Seveda pripovedovalec vztraja pri svojem in na koncu celotna zgodba doživi polom, znova pobegne, ker tokrat pač ugotovi, da je edino, kar je v Ameriki sprejemljivo intelektualno razgledanemu Evropejcu, ena noč ali nekaj ur telesne sprostitve ob ženski, ki jo enolični vsakdan ravno tako duši kot njega in ki se tega zadušljivega ozračja kot ena redkih tudi zaveda. Sprostitev prinese olajšanje, odreče se upom, da bi posnel film, ki bi bil plod njegovega lastnega ustvarjanja, zavrže slavo, za katero nenadoma dojame, da bi bila zgolj »slava«, in se odpravi nazaj v London. Začne dobivati ponudbe gledališč z vzhoda, za pojme Evropejcev dokaj eksotičnih, ki pa imajo vsa po vrsti resen namen za uprizoritve njegovih dram. Oklene se tega uspeha. Čeprav se zlasti ob bivanju na Japonskem začne spraševati, ali se je odločil prav, ob bolj podrobnem spoznavanju te kulture vidi, da uprizoritev njegove drame drugačna pač ne more biti. Ob koncu gostovanja mu ostajajo mešani občutki, ne ve, ali naj se z uprizoritvijo strinja v celoti ali naj jo iz vljudnosti pač sprejme takšno, kakršna je. Pripovedovalec ves čas ostaja na trdnih tleh. Zaveda se, da uspehi, ki jih je dosegel v življenju, ne morejo preprečiti staranja in minevanja. Zadnji del pripovedi tako posveti dogodkom, ki so ga pripravili do tega, da se je vrnil domov, ne sicer v rojstno Prekmurje, ampak vsaj v Slovenijo. Čeprav je do ozračja kritičen, čeprav na več straneh obsežno razpravlja o razlikah med delovanjem države kot institucije v Britaniji ali v Sloveniji ter v duhovitem in malo pikrem slogu ošvrkne, kako je bil kot državljan obravnavan na »otoku« in kako administracija deluje pri nas. Groteskno, marsikdo se lahko samo grenko nasmehne. Seveda se večkrat mimogrede »obregne« tudi ob slovenske kritike, ki so »secirali« njegove gledališke uprizoritve, nekaterim da blago priznanje, do drugih je spet bolj neprizanesljiv. Kot ugotavlja, so bili kritiki v tujini do njegovega dala precej bolj pozorni in so znali razumeti besedila kot on, medtem ko v Sloveniji ni bilo vedno tako. Zato ga je tujina tudi drugače sprejemala in se je na tujih odrih bolje počutil. Sem to jaz ali to nisem jaz, se lahko sprašuje bralec. Vsak bralec mora, kot je to pač v navadi in kot se radi »izgovorijo« tako avtorji kot kritiki, sam ugotoviti, kako je pripovedovalec iz luknjic v legogradu sestavil avtobiografijo. Je takšna, kot bi jo radi brali ali pa je v nekaterih poglavjih morda pretirana, preveč intelektualno razmišljujoča? Z marsičem se je mogoče strinjati, še posebej s kritiko površnega življenja v današnjem času, ki ne vsebuje globljega vpogleda v bistvo stvari in bistvo težav. Sodobni človek se vse prehitro sprijazni z dejstvi in išče vse preveč hitre rešitve brez nepotrebnega intelektualnega napora. Ni več sposoben pogleda z drugačne plati kot je tista, ki mu jo nudijo ceneni užitki nakupov in zabav. Tako je tudi ob branju knjig. Je bilo njegovo pisanje fikcija ali dejanska avtobiografija? Najbrž je pretirano in neumestno okleniti se zgolj enega ali drugega pojma, vsekakor pa bo bralec v pripovedi našel marsikaj, kar mu bo dalo misliti, če bo le dovolj odprt in pripravljen sprejeti to, kar mu avtor (pripovedovalec) ponuja. Delo kot celoto ali samo posamezne odstavke poglavij. Leta 2012 je režiser Damjan Kozole skupaj z avtorjem posnel dokumentarni film z istim naslovom, sam roman pa je bil istega leta tudi med nominiranci za nagrado kresnik.



Odlomek iz knjige

Nenadoma sem se spomnil dogodka iz otroštva, ko sem od rojstne hiše ob na videz brezkončnem gozdi prodiral, plašen fantič, vse globlje v skrivnostno območje goščavja in drevja - dokler nisem nekega dne prišel do ceste na nasprotnem robu gozda. In tam zagledal svojo rojstno hišo! In mamo, kako gre po potki z vedrom po vodo. Spreletelo me je, da obstajata dva, paralelna svetova in da mogoče prebivam v obeh, čeprav mi ni bilo jasno, v katerem bolj in v katerem manj. Hiša je bila ista, oče in mati tudi, vse moje stvari so bila na običajnih mestih, celo psiček se ni razlikoval od psička na drugi strani. Toda občutek je bil drugačen.
Seveda se ni zgodilo nič drugega, kot da sem v gozdu nevede naredil krog in se vrnil nazaj domov. Vendar vse od takrat nosim v sebi občutek, da vzporedna svetova obstajata in da smo doma v obeh. Eden se imenuje fikcija, drugi resničnost. Gozd, ki ju ločuje, pa je tako nepregleden, da se v njem težko znajdemo, zato nikoli zares ne vemo, v katerem od dveh svetov prebivamo večino časa. Zdi se mi, da najpogosteje v obeh hkrati.
Str. 17.





Cobiss povezava


Predmetne oznake: Avtobiografija


Prispeval/-a: Julijana Voroš, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
Objavljeno: 20.1.2015 12:26:40
Zadnja sprememba: 15.9.2015 12:46:33
Število ogledov: 1467