Dobre knjige
4629 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Selišča E-knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Kristina Kočan

Selišča

Maribor, Litera, 2021

Št. strani: 92


Spremna beseda: Aljaž Krivec


Zbirka: Litera
Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

Poezija s pomenom in zvenom

Selišča je četrta pesniška zbirka pesnice in prevajalke Kristine Kočan, zanjo je leta 2022 prejela Veronikino nagrado. Zbirka je razdeljena na tri dele, ki nosijo nekoliko nenavadne, a vendar zgovorne naslove: Srečišča, Selišča, Mislišča. Tudi v posameznih pesmih se občasno pojavljajo besede, ki se bodisi uporabljajo zelo redko (npr. tiholazen, rosljati, gromovnik, nočišče, trenutje), bodisi so plod pesničine domišljije (npr. vetričava, neubežljiva), vendar je njihov pomen kljub temu jasen. Pesnica pri pisanju ne uporablja ločil in velikih začetnic (edina izjema so imena), verzi so kratki in pogosto preskakujejo drug drugega, kar včasih ustvarja večpomenskost, spet drugič se pomen posameznega verza razkrije šele z zamikom oziroma nekaj verzov niže. Vsebinsko so pesmi umeščene večinoma v svet narave, ki ni idealizirana, temveč se kaže v zelo različnih odtenkih. Kot glavne teme bi lahko izpostavili minevanje, spreminjanje, prehajanje, bližino, na motivni ravni pa izstopajo rastline in živali, med njimi zlasti ptice. Ob prebiranju pesmi iz zbirke Selišča lahko slišimo šelestenje, prhutanje, šepetanje, vzdihovanje ... Zvočnost je gotovo eno od vodil v avtoričini poetiki, kar seveda ni nič nenavadnega, nenazadnje je Kristina Kočan tudi tekstopiska glasbene skupine Brest.



Odlomek iz knjige

kot makov cvet
se usuje v momentu
si me odstavil prej
zaril v moje meso
vseh svojih deset
prstov si zbiral
snežinke ki niso
postale sneg mi
z njimi polnil
gole žepe okoli
mojega srca
si se ovil srobot
ne bije roslja
po strehah
pomladni dež

(srobot, str. 23)

Nagrajena knjiga: 

Veronikina nagrada 2022

Cobiss povezava
Selišča - Biblos


Glej tudi

link Rtvslo.si
link Delo
link Literatura
link Literarni nokturno
link OnaPlus


Ključne besede: NARAVA, MINEVANJE, BLIŽINA, MATERINSTVO, RASTLINE, ŽIVALI, PTICE


Prispeval/-a: Maruša Mugerli Lavrenčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 23.9.2022 8:49:43
Zadnja sprememba: 23.9.2022 8:49:43
Število ogledov: 156



Kritike

Po slovarski definiciji je selišče »kraj, prostor naselitve«, s čimer se nam kaže kot neko mesto, kjer se (raznorazna) bitja lahko ustalijo, si najdejo svoj bolj ali manj permanenten dom. Pesnica, prozaistka in prevajalka Kristina Kočan je svojo najnovejšo pesniško zbirko poimenovala »Selišča«, s čimer se zagotovo »spogleduje« z omenjenim pomenom besede, vendar mu skozi poezijo dodaja raznotere nianse, tančine, odvode ter simbolne dimenzije. V temelju njenih lirskih tekstov se vztrajno pojavlja hrepenenje po umiritvi oziroma ustalitvi, po najdenju nekega harmoničnega gnezda znotraj nemirne, pretočne bitnosti – a ve to je povezano z nenehnim gibanjem življenja, s tranzitnostjo, prehodnostjo, ki je primarna sestavina eksistence. Ali kot pravi eden izmed verzov: »za trenutek skvotamo / drug z drugim izgubljeni«. Pesmi v tem delu motrijo ves živelj, nameščen znotraj koordinat časa in prostora, sledijo naravi, rastlinam, živalim, ljudem, vstopajo v njihove metamorfoze, njihova minevanja in kaotičnosti ter tipajo za vidnimi in nevidnimi vezmi oziroma povezavami med temi različnimi zavestmi, iščejo morebitne sfere zavetja, ki pa so vselej prepišna, odprta navzven.


 


Takšno razvejenost – pa tudi kriptičnost vsebin –, ki jih narekuje obstoj, podpira sama forma pesmi. Le to so enokitične, zgoščujoče se v izčiščeno vertikalo, v njih ne najdemo ločil in velikih začetnic, stavčna »sintaksa« je zlomljena oziroma sledi svojim lastnim pravilom, verzi se nahajajo znotraj specifične, premišljene »tektonike«. Posamičen stih lahko tako obstaja sam zase, hkrati pa se prelamlja v naslednjo vrstico, pridobiva novo semantično razsežnost, se širi skozi celotno pesem: pripenja se na različne pomene in bere v različne smeri (o vlogi in enžambmajev in ostalih pesniških figur v dotični pesniški zbirki lahko beremo v pronicljivi spremni besedi Aljaža Krivca). Pesmi tako z rabo različnih pesniških sredstev (pri katerih izstopata še na primer elipsa in asidenton) dopuščajo večpomenskost, hkrati pa jeziku dodajajo posebno razpoloženje, eksplicirajo nujo izreke, izostrijo hipnost in zgoščenost zaznave, ki poraja različne misli in podobe. Vertikalna ožina, ki je pogosta v »Seliščih«, pa opozarja tudi na nekakšen neizogiben spust v globino, strmoglavljenje ali potapljanje v različne plasti poezije in življenja. Tovrstno poigravanje s formo postavlja Kristino Kočan v bližino še ene slovenske pesnice – Ane Pepelnik.  


 


Zbirko bi lahko zrli tudi v smislu fenomenov plastenja, kopičenja, (previdnega) spajanja različnih registrov, podob sveta, časa in eksistence. V pesmih »Selišč« bomo na primer našli veliko podob, motivov iz področja flore in favne, s katerimi se srečuje človeški subjekt, se v njih umešča na svoj način, opazili bomo različne prostorske lege, abstraktne in konkretne, skozi katere prehajajo in jih beležijo (celo spreminjajo) različne zavesti – in ki jih naddoloča čas. Pesniška persona vso to razplastenost biti detektira s posebno čuječnostjo, jo pazljivo odstira. Pogosto se znajde znotraj narave, v spletu živali in rastlin, pri čemer pa njeno operiranje z besedami znotraj tega ni invazivno, ne prilašča si posamičnih entitet, temveč preprosto razbira njihovo prezenco v svetu, dopušča jim njihovo unikatnost in drugačnost: nečloveška bitja se pojavljajo, manifestirajo in oglašajo skozi šumenje poezije, enigmatično, po svoje. Med pesniškim glasom in naravo je vselej nekakšna sinergija, simbioza: dopuščena so mesta za stike, za bližino in distanco (nekaj takega lahko na primer vidimo v pesmi »Štorklje«).


 


V širok univerzum, ki ga slikajo »Selišča«, je neredko umeščeno tudi ljubezensko razmerje. Ljubezen se v tem kontekstu kaže kot intimno pribežališče, kot svojstvena umetnost, stvaritev dveh ljudi, iz katerih se rojeva nova ljubezen in toplina, ki se širi navzven. Seveda so predstavljene tudi drugi odtenki tega čustva, od skorajda izčrpavajoče strasti do trenutkov ločenosti in drugih bolečih zarez, vendar v osnovi pesniški glas potuje proti zlitju in harmoniji z ljubljenim bitjem (kar se nato preseli tudi na odnose z drugimi). Zbliževanje z drugim(i) pa je v zbirki neredko aktiven proces iskanja, ki ne vsebuje posedovanja: zahteva izstopanje iz sebe ter iskanje skupnega jezika s tistim(i) onkraj sebe, pri čemer se vsakič znova sreča s posamičnostmi: »nikoli ne imeti / ampak le iskati / srečati ljudi«.


 


»se v mavrične kapljice / zliti na tisočletno / kamenje stopiti / v svetlino ki je / svetilnik na poti ki je / cilj za pesem ki je / jezik v gozdu ki je / mirnodušje«: to je še ena izmed neštetih pomenljivih pesniških misli »Selišč«, ki reprezentira širšo »filozofijo« knjige. Tukaj se zlivajo oziroma spajajo različne časovnice, združujejo se v pesniški personi, ki deluje kot membrana: prepustna za vse fenomene, ki prehajajo skozi njo, a se je na nek način dotaknejo. Ob tem nastaja pesem, poraja se nov jezik za sporazumevanje s sabo in svetom. Skozi ta jezik subjekt(inja) išče toplino, ki se nahaja nekje pod vso težo raznoraznih barv obstoja, hrepeni po nekakšnem skorajda prvobitnem mističnem domovanju, ki predstavlja harmonično »samoumestitev«, soglasnost z univerzumom.  Seveda so v pesmih uprizorjene razne bridkosti, osamelosti, nasilja, ki se gibljejo na robu anihilacije: a ravno na ozadju tega se dogajajo (pesniške) transformacije, organske spremembe, ki izžarevajo svojo vitalno silo. »Selišča« Kristine Kočan tako predstavljajo neuničljiv krogotok življenja, beležijo »hrum časa«, vabijo k stvarem in bitjem samim, pri čemer pa se formira tudi unikatna, estetsko prepričljiva poetika.


 


 

Silvija Žnidar, 21. november 2022