| Žanr | spomini, vojni roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | ukrajinska literatura |
| Kraj in leto izida | [Ljubljana], 1973 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Ključne besede | Dokumenti, Druga svetovna vojna, Judje, Nemška okupacija, Spomini, Vojni zločini |
Babji Jar je osebna pripoved, ki jo je Anatolij Kuznecov zasnoval že med vojno. Kot nedolžen dvanajstletni deček je začel v zvezek zapisovati vse, kar je videl, slišal in vedel. Babji Jar je soteska blizu glavnega mesta Ukrajine, Kijeva, kjer je bilo v dveh dnevih ubitih približno 34 tisoč Judov, mesto pa so leta 1941 okupirali nacisti. Kmalu zatem je postalo grobišče tisočih Judov, Romov, sovjetskih aktivistov, nedolžnih žensk in moških. Nesrečnike so, praviloma pod pretvezo, da jih bodo preselili, zvabili z vsem njihovim premoženjem, a so v manjšinskih skupnostih, ki so bili najpogostejša tarča, hitro dojeli, da je to pot brez povratka.
Besedilo dejansko temelji na njegovih osebnih spominih in na zgodbah prič ter drugih preživelih. Avtor nam nazorno razstira dogodke, ki so strahotno zaznamovali Evropo in o katerih se je še dolgo časa molčalo. Tudi sama knjiga se je morala prebiti skozi mrežo cenzure, saj je imel avtor mnogo težav pri objavi svojega dela. Pripovedovanje je prepričljivo in pretresljivo, vsebina pa kot boleča, odprta rana, ki neprekinjeno krvavi, od prve do zadnje strani. Kljub zevajočim ranam pa človek na vse te grozote lahko hitro pozabi in zato je tveganje za prihodnji »Babji Jar« še vedno prisotno. Sama zgodba je polna tudi svetlih trenutkov in upanja. Kunzecov omenja svojega mačka Tita, ki vojno doživlja na svoj način. Izginja in se pojavlja v najbolj nepredstavljivih trenutkih. Omenjena je tudi legendarna »smrtna tekma« o kijevskem nogometnem klubu Dinamo, kjer igralci ekipe niso vztrajno pustili nasprotnikom iz vrst nemške vojske, da bi jih premagali na nogometnem igrišču. Žal, so tudi oni svoje življenje končali v Babjem Jaru.
Objavljeno: 09.08.2022 15:42:50
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:50:17
In vendar mislim, da noben družben zločin ne ostane skrivnost. Vedno se najde kakšna teta Maša, ki vidi, ali pa se jih reši petnajst ali dva ali eden, ki pričajo. Lahko jih sežgejo, raztresejo, zasujejo, poteptajo, – toda ostane še človeški spomin. Zgodovine ne moreš prevarati in karkoli skriti za vedno pred njo ni mogoče. (str. 445)
V teh časih, ko nacizem spet dviga glavo, je to obvezno čtivo. Pozabili smo že grozote nacizma, celo tisti, ki smo o tem prebrali cele police knjig.
Po drugi strani pa tudi še nisem videl tako dokumentarnih in realističnih opisov neke okupacije, tako da se mi zdi, da se s tematiko na novo spoznavam. Dejstvo je tudi, da celo priče in žrtve takih zločinov veliko zamolčijo, ker o tem enostavno ne morejo govoriti
V glavnem – nacizem je čisto zlo, okupacija pa čista groza. Vsak poskus relativizacije tega zla ali enačenje z zločini komunizma ne zdrži presoje. V knjigi je na primer opisana tudi oseba, ki je bila v taborišču pod Stalinom, potem pa še v Babjem Jaru. Po njenih besedah je bilo v Stalinovem taborišču, kot na počitnicah, napram nacističnemu taborišču Babji Jar.
Ta gnjiga bi morala biti obvezno čtivo za maturitetni esej (ne pa Dogodek v mestu Gogi, knjiga ki je nihče ne razume, pa si tega ne upa povedati – vsekakor pa šah mat za uboge dijake.)