Anatolij Vasilʹevič Kuznecov

Babji Jar : roman-dokument

[Ljubljana], Mladinska knjiga, 1973

Št. strani: 445

Žanr: spomini, vojni roman, zgodovinski roman

Narodnost: ukrajinska književnost

Srhljiva skrivnost kijevskega obrobja

Babji Jar je osebna pripoved, ki jo je Anatolij Kuznecov zasnoval že med vojno. Kot nedolžen dvanajstletni deček je začel v zvezek zapisovati vse, kar je videl, slišal in vedel. Babji Jar je soteska blizu glavnega mesta Ukrajine, Kijeva, kjer je bilo v dveh dnevih ubitih približno 34 tisoč Judov, mesto pa so leta 1941 okupirali nacisti. Kmalu zatem je postalo grobišče tisočih Judov, Romov, sovjetskih aktivistov, nedolžnih žensk in moških. Nesrečnike so, praviloma pod pretvezo, da jih bodo preselili, zvabili z vsem njihovim premoženjem, a so v manjšinskih skupnostih, ki so bili najpogostejša tarča, hitro dojeli, da je to pot brez povratka. Besedilo dejansko temelji na njegovih osebnih spominih in na zgodbah prič ter drugih preživelih. Avtor nam nazorno razstira dogodke, ki so strahotno zaznamovali Evropo in o katerih se je še dolgo časa molčalo. Tudi sama knjiga se je morala prebiti skozi mrežo cenzure, saj je imel avtor mnogo težav pri objavi svojega dela. Pripovedovanje je prepričljivo in pretresljivo, vsebina pa kot boleča, odprta rana, ki neprekinjeno krvavi, od prve do zadnje strani. Kljub zevajočim ranam pa človek na vse te grozote lahko hitro pozabi in zato je tveganje za prihodnji »Babji Jar« še vedno prisotno. Sama zgodba je polna tudi svetlih trenutkov in upanja. Kunzecov omenja svojega mačka Tita, ki vojno doživlja na svoj način. Izginja in se pojavlja v najbolj nepredstavljivih trenutkih. Omenjena je tudi legendarna »smrtna tekma« o kijevskem nogometnem klubu Dinamo, kjer igralci ekipe niso vztrajno pustili nasprotnikom iz vrst nemške vojske, da bi jih premagali na nogometnem igrišču. Žal, so tudi oni svoje življenje končali v Babjem Jaru.

Odlomek iz knjige

In vendar mislim, da noben družben zločin ne ostane skrivnost. Vedno se najde kakšna teta Maša, ki vidi, ali pa se jih reši petnajst ali dva ali eden, ki pričajo. Lahko jih sežgejo, raztresejo, zasujejo, poteptajo, - toda ostane še človeški spomin. Zgodovine ne moreš prevarati in karkoli skriti za vedno pred njo ni mogoče.

(str. 445)




Ključne besede: NEMŠKA OKUPACIJA, DRUGA SVETOVNA VOJNA, VOJNI ZLOČINI, SPOMINI, DOKUMENTI, JUDJE


Prispeval/-a: Blanka Marn, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 9.8.2022 15:42:50
Zadnja sprememba: 9.8.2022 15:42:50
Število ogledov: 615

• facebook
• twitter
• linkedin