Dobre knjige
4433 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Poletje ob italijanskem jezeru
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Lucy Coleman

Poletje ob italijanskem jezeru

Tržič, Učila International, 2022

Št. strani: 320


Prevod: Lidija Kreft


Žanr: ljubezenski roman

Narodnost: angleška književnost

Topla, sončna, srčna zgodba nam odstre pogled v pisateljski kreativni proces, začinjena pa je s pravo mero romantike, optimizma in kančkom solz. Osrednji lik je Brianna Middleton, pisateljica mednarodnih uspešnic, v katerih se iskri od vročih ljubezenskih prizorov in strasti. Brie svojim junakom vedno pričara srečno-do-konca-svojih-dni, sama pa nima sreče v ljubezni in partnerskih odnosih. Po klavrno propadli zvezi se znajde na najnižji točki v življenju. Brez samozavesti, navdiha, samospoštovanja, počuti se osamljeno, tolažbo pa najde v sladkarijah in nezdravih prigrizkih. Ponudi se ji priložnost, da odide na pisateljski oddih v romantične hribe nad Gardskim jezerom. Na tečajih pisateljskega procesa pomaga kolegom pri ustvarjanju likov, ki navdušijo bralce, svetuje jim pri opisovanju njihovih čustev ter ustvarjanju razmerij, ki so odraz resničnega življenja. Njen sovoditelj je inteligenten, privlačen in uspešen pisatelj Arran Jamieson. Skupaj z glavno junakinjo se podamo v simpatično pripoved, ki je poklon tako bralcem kot pisateljem. S svojimi zgodbami znajo vsaj za trenutek omiliti resničnost in nas zazibati v srečne konce.



Odlomek iz knjige

Sem profesionalka, in če zaslona ne znam zapolniti z besedam, ki kaj pomenijo, je vsega konec in računi ne bodo plačani. Nimam rezervnega načrta, če ta posel propade, in mislim, da česa drugega niti ne bi znala delati. To je edina služba, ki sem jo kdaj imela, in v tem tiči težava. Ali vsi pisatelji sčasoma ostanejo brez besed in nimajo več ničesar pametnega povedati in ali izvir navdiha preprosto presahne? Videti je, da ne znam več napisati ničesar pametnega.
str. 10



Cobiss povezava

Glej tudi

link Knjigarna Felix


Ključne besede: PISATELJI, LJUBEZEN, LOČITEV, ODNOSI MED SPOLOMA, PISANJE, KNJIGE, BRALCI


Prispeval/-a: Špela Činkelj, Knjižnica Kočevje
Objavljeno: 16.5.2022 20:33:56
Zadnja sprememba: 16.5.2022 20:33:56
Število ogledov: 335



Kritike

Prava »žena« beseda


Suzana Tratnik, ena naših najbolj nagrajevanih prozaistk, tudi v romanu Pontonski most vztraja pri uporu. V najsplošnejšem smislu je to gotovo upor proti konvencionalnim družbenim normam, osrednja junakinja njenega novega dela je namreč lezbijka Jana, falirana študentka, ki si najemnino, občasen alkohol in travo plačuje iz honorarjev, ki prikapljajo iz prevajalskega dela pri eni od ženskih revij. Tam članke, ki ji niso pravi izziv, v znak upora pogosto prikraja malo po svoje, čeprav je njen profesionalni cilj pravzaprav postati kolumnistka. In res se zdi, da ji gre pisanje bolje od rok kot (ljubezenski, prijateljski in družinski) odnosi.


Pozorno profilirano junakinjo, ki ima izrazito moč introspekcije, spoznavamo v času, ko se pobira po razhodu s Simi, ki je lažje sobivala s trdimi drogami kot z ljubečim okoljem. In medtem ko spremljamo korake njunega žuranja in sočasnega ljubezenskega razkroja, smo priča tudi Janinim paničnim napadom, obiskovanju psihoterapije, nekje vmes konča celo pri jasnovidcu!, dokler postopoma ne spozna, da svojih težav – denimo ali serijsko pada na ljudi, ki so čustveno popolnoma distancirani? – ne bo premagala tako, da se jim izogne, ampak da se z njimi sooči. »Na bus noče, ker jo dela klavstrofobično, bickl so ji ukradli, zato pešači, kar jo dela agorafobično,« morda zveni šaljivo, a Jana je tesnobna, osamljena in skrajno ranljiva. Varnost in oporo išče v odrinjeni lezbični skupnosti, ki ni imuna na zlorabo opojnih substanc, vulgarnost in tradicionalizem, a v njej, tako se vsaj zdi, solidarnost in sestrstvo kdaj še vedno premagata skrajni individualizem.


S tem skladna – in zelo previdno izbrana – je tudi časovna umestitev dogajanja, ki ima žarišče v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, o čemer ne priča samo dejstvo, da denimo junakinja pri svojem prevajalskem oziroma publicističnem delu uporablja diskete, ki jih je danes najbrž mogoče potisniti zgolj še v režo kakšnega zaprašenega računalnika v javni upravi, ali da za ljubljanski avtobus namesto z mobilnikom plačuje s kovanci, česar si današnji dvajsetletniki gotovo ne prestavljajo več. Zdi se, da je avtorica ta romaneskni čas, poln rejverskih žurov, izbrala kot hommage obdobju razvoja civilno-družbenih gibanj in LBGT aktivizma, v katerem so se heterogene subkulture vzporedno razvijale tudi na ljubljanski Metelkovi, ki je še danes dom lezbičnemu in gejevskemu klubskemu življenju.


Pisateljske izkušenosti tako Suzana Tratnik ne kaže zgolj z izjemno organskimi spremembami časovnih premen (preteklost, sedanjost) znotraj poglavij, ki – po bitki je pač lažje biti generalka – vsakič prinašajo nova bolj ali manj življenjska spoznanja. Poleg tega pa so tudi dobro sopostavljene s protagonistkinimi zelo vizualnimi doživljanji strahov, želja in sanj, ki so vselej na tanki meji med resničnostjo in fikcijo – v primeru tega dela pa tudi »norostjo«. Časovno in prostorsko določenost romana učinkovito nadgrajuje tudi izbira jezika, ki – še bolj radikalno kot v dosedanjem opusu pisateljice – temelji na pogovorni, pretežno ljubljansko in mestoma primorsko ter srbohrvaško zaznamovani govorici. Tvegana poteza, ki sprva zahteva nekaj več bralskega napora, je sčasoma poplačana, saj romaneskne junakinje pred našimi očmi še bolj zaživijo, z njimi pa postane otipljivejši – in vse bolj naš – tudi njihov svet.


V tem ljubezenskem, razvojnem in družbenem romanu stoji protagonistka navsezadnje pred breznom, ki mu več ne more uiti. »Z opravki si gradite pontonski most preko te brezdanje praznine. Sčasoma, ko se boste okrepili, bo ta zasilni most vse stabilnejši. Takrat še čutili ne boste, da je to most skozi sámo življenje,« pove Jani terapevtka. »Torej bo brezno vedno tu?« »Most bo vedno tu,« ji slednja obljubi, ko Jana razmišlja, da bi se nekoč morda res lahko uprla tudi sebi – in nehala bežati.
Luana Malec, 17. maj 2022