Istanbul Istanbul

Roman Istanbul Istanbul je kot nekakšen sodobni turški Dekameron, sestavljen iz desetih zgodb, ki si jih pripovedujejo štirje sojetniki v miniaturni zaporniški celici. Tudi Sönmezov roman namreč presega zgodbarsko kratkočasenje, ki ga tako radi prehitro pripišemo Boccaccievi mojstrovini, in posega precej globje, kot je videti na prvi pogled in kot tak nudi kar nekaj različnih možnosti interpretacij in branj. Zagotovo pa bo vsak bralec kaj hitro zapazil nekakšno dvojnost, na kateri temelji roman, ki nikakor ni naključna vendar do potankosti izdelana in domišljena, in je precej očitna že v samem naslovu. Za Istanbul Istanbul torej lahko porečemo, da je roman o dveh Istanbulih, enem krutem in temačnem ter drugem svetlem in bleščečem, ki šele skupaj izrisujeta stvarno podobo nekega mesta. Kot nekakšen jin in jang, ki se na neki točki med seboj toliko prepleteta, da bralec skorajda izgubi ločnico med njima. Istanbul Istanbul je vsekakor tudi alegorija, ki presega zgoraj opisano in jo lahko prestavimo v nebroj drugih časov in prostorov. Gre za delo, ki vprašanja predvsem odpira in nanje niti ne skuša odgovoriti ter niti za hip ne zapade v klišejskost. Istanbul Istanbul je odličen roman, ki bralca posrka vase, pa čeprav je na trenutke precej krut, krvav in zverinski … a vendar tako človeški.