Dobre knjige
4626 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Fižolozofija
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Irena Štaudohar

Fižolozofija

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2022

Št. strani: 222


Ilustracije: Tina Čuček Meršol


Žanr: esej

Narodnost: slovenska književnost

Z rokami v zemlji za mir in srečo

V zdajšnjem svetu, ki je hiter, prehiter, nam vrtnarjenje omogoča zelo kompleksno sprostitev. In upočasnitev. Ni lepšega, kot svoje roke zakopati v zemljo in vanjo polagati semena, sadike. Potem, ko opravimo vse priprave. Sledi čakanje kaj bo pognalo, odgnalo, zrastlo. Z vrtom so se ukvarjali ne samo naši predniki, babice in mame, tudi mnogi filozofi so v vrtu našli mir, tudi navdih za umetniško ustvarjanje, pisanje. Ne gre samo za to, da pridelamo hrano, na vrtu gojimo tudi svoje misli, čeprav nam dostikrat vzgoja ne gre tako, kot bi želeli. Biti eno z vrtom sicer pomeni mnoge skrbi in odrekanja. Dež, toča, škodljivci, plevel, vse ima svoj smisel. Hkrati nas to spajanje uči potrpežljivosti in razumevanja narave in nas samih. Imeti vrt pomeni, da smo si od narave izposodili košček zemlje in zanj prevzeli odgovornost do vseh živih bitij, ki nanj zahajajo. Hrana z vrta je zagotovo obogatena z vsemi izkušnjami, ki smo jih med pričakovanji na plodove našega dela pridobili. Vrt je tako naš lastni učitelj sobivanja z vso živo in neživo stvarnostjo vesolja. Ko se umirimo, ko sprejmemo vse dejavnike, ki poleg nas vplivajo na ta košček zemlje, lahko začutimo radost, ki se skriva v magičnih dotikih rok z zemljo. Bogatejši smo za poglede, okuse, vonje, dotike in tudi petje ptic, brenčanje žuželk. Morda je prava beseda za vrtnarska opravila in vse, kar nam nudijo, to so umiritev ob delu, spremljanje rasti, ki je ne moremo prehiteti, privajanje čakanju ob skrbi za rastline, razmišljanje o tem, katere rastline se ljubijo in katerih ne gre saditi skupaj, posvetitev. Tudi meditacija.



Odlomek iz knjige

Osredinjenost na neko delo, pri katerem uživamo, in usmerjena pozornost sta lahko tako močni, da izgubimo občutek za čas. Takrat intenzivna zavest vodi naše nezavedno - hkrati imamo popoln nadzor nad izkušnjo in nobenega nadzora. Kot vedo mojstri zena, ko jaz izgine, smo najbolj jaz.
Narava in vrt nas pomirita, ker se v nas zbudijo čutila, analitični um pa se utiša, in kot bi rekli nevrologi, plazilski oziroma starejši del možganov prevzame vodstvo nad klepetavim neokorteksom.
Tudi delo z rokami, kot učijo nevrologi, odganja depresijo. In če so te roke blatne od zemlje, je še toliko bolje.

(str. 64)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla


Ključne besede: VRTNARJENJE, VRTOVI, MEDITACIJA, RASTLINE, FILOZOFI, FILOZOFIJA NARAVE, FILOZOFIJA DUHA


Prispeval/-a: Simona Solina, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje
Objavljeno: 2.5.2022 7:29:23
Zadnja sprememba: 2.5.2022 7:29:23
Število ogledov: 812



Kritike

Radovednost vitice


 


Če že ne moreš spremeniti sveta, spremeni vsaj svoj vrt, je ena od misli, ki jih lahko preberemo v knjigi Fižolozofija Irene Štaudohar. Dobro odslikava način, kako se ti hibridni zapisi o čudežih vrtnarjenja, ki so nemara najbližje esejem, postopoma razraščajo v bralcu – kot vitalistične metafore in hkrati kot sila praktična, dobesedna (na)vodila za življenje. Tako prve kot druga se napajajo iz starodavnega zaupanja v moč narave, zato prek branja nehote postajamo člani iste (verske) skupnosti, katere nauk temelji predvsem na menjavi letnih časov. Jesenske barve vrtov – temnozelena, rumena, rjava … – navsezadnje res niso najbolj živahne, a buče, ohrovt in brokoli na njih še vedno odlično rastejo, opozarja avtorica, ki jo večina bralcev pozna predvsem kot novinarko časopisa Delo oziroma njegove Sobotne priloge. Iz izkušenj lahko potrdim, da v jesenskem času dobro uspeva tudi fižolozofja.


Dovolj duhovito poimenovana zbirka zapisov o skrbi za vrt se od tradicionalnega slovenskega obdelovanja lastnega vrtička razlikuje v tem, da je dejansko polna koristnih nasvetov o gojenju zelenjave in cvetlic, naj gre za delitev znanja o zastirki iz sena, ki najboljšim vrtnarjem omogoča, da se izognejo okopavanju, zalivanju in gnojenju, ali o spoprijateljevanju s polži, katerih najboljši namen je pojesti vašo najljubšo solato. Po jezikovni plati se avtorica v teh segmentih približuje kuharicam, ki so nam domače po rabi dobronamerne prvoosebne množinske glagolske oblike: »če želimo na vrt privabiti dobre žuželke, ga ne smemo preveč pleti. Med zelenjavo moramo saditi čim več dišavnic, ki požrešnim žuželkam smrdijo«.


Nekakšni tehnicistični distanci, ki bi jo taka pisava lahko nehote vzpostavljala, se avtorica večinoma spretno izogiba. Najprej z dodajanjem analitičnih drobcev, v katere vpleta družbeno kritične komentarje, enkrat o povezovanju vrtičkarjev, ki si v smislu »najbolj pravične ekonomije« ne izmenjujejo samo semen, ampak tudi prijazne nasmehe, drugič o pomembnosti lenarjenja v sistemu, ki je obremenjen s hiperstorilnostjo. Nato z dodajanjem intimističnih fragmentov, ki so denimo povezani z refleksijo njeni knjigi sorodnih, večinoma sicer tujih naravopisnih besedil, ki širijo naše znanje o zgodovini korenja ali pomena britanskega Ministrstva za prehrano v času druge svetovne vojne.


Ob spoznavni komponenti pa estetsko, navsezadnje pa tudi čustveno plat knjige še bolj nadgrajujejo predvsem drobci, v katerih Irena Štaudohar opisuje rast svojega vrta – oziroma svojo rast v vrtu. Povsem mimogrede nas obvešča o tem, kako je vrt, in predvsem delo v njem, zavetje nudil nekaterim najbolj prebojnim ustvarjalcem, kot so bili Anton Pavlovič Čehov, Emily Dickinson, George Orwell, Vasilij Kandinski, Karel Čapek in Virginia Woolf – slednja je meddrugim zatrdila, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča. Nič čudnega torej, da nas tudi avtorica spusti med svoje literarne junake oziroma razraščeni pridelek, ki je po eni strani tako zanjo kot za bralca priložnost za učenje (recimo od fižola ali plevela), po drugi pa predvsem možnost za presenetljivo ne-newagevski meditativni premor od vsakdana, nemara pa tudi od sebe (»Ko smo umazani od zemlje smo čisti«).

S Fižolozofijo je namreč Ireni Štaudohar uspelo ustvariti redek biotop, v katerem v ciklu med pomladjo in zimo enakovredno sobivajo (fun) hard facts in liričnost, zunanje in notranje, delo in počitek. »Vrt ima svoj ritem, tako kot mnoge najpomembnejše stvari v življenju,« pravi avtorica, ki na lahkoten, a luciden način opozarja tudi na preživetost miselnosti, da morajo vrtovi pozimi počivati. Kako boste torej vi prekolobarili svojo zimo?

Maja Šučur, 20. november 2022