Radovednost vitice
Če že ne moreš spremeniti sveta, spremeni vsaj svoj vrt, je ena od misli, ki jih lahko preberemo v knjigi Fižolozofija Irene Štaudohar. Dobro odslikava način, kako se ti hibridni zapisi o čudežih vrtnarjenja, ki so nemara najbližje esejem, postopoma razraščajo v bralcu – kot vitalistične metafore in hkrati kot sila praktična, dobesedna (na)vodila za življenje. Tako prve kot druga se napajajo iz starodavnega zaupanja v moč narave, zato prek branja nehote postajamo člani iste (verske) skupnosti, katere nauk temelji predvsem na menjavi letnih časov. Jesenske barve vrtov – temnozelena, rumena, rjava … – navsezadnje res niso najbolj živahne, a buče, ohrovt in brokoli na njih še vedno odlično rastejo, opozarja avtorica, ki jo večina bralcev pozna predvsem kot novinarko časopisa Delo oziroma njegove Sobotne priloge. Iz izkušenj lahko potrdim, da v jesenskem času dobro uspeva tudi fižolozofja.
Dovolj duhovito poimenovana zbirka zapisov o skrbi za vrt se od tradicionalnega slovenskega obdelovanja lastnega vrtička razlikuje v tem, da je dejansko polna koristnih nasvetov o gojenju zelenjave in cvetlic, naj gre za delitev znanja o zastirki iz sena, ki najboljšim vrtnarjem omogoča, da se izognejo okopavanju, zalivanju in gnojenju, ali o spoprijateljevanju s polži, katerih najboljši namen je pojesti vašo najljubšo solato. Po jezikovni plati se avtorica v teh segmentih približuje kuharicam, ki so nam domače po rabi dobronamerne prvoosebne množinske glagolske oblike: »če želimo na vrt privabiti dobre žuželke, ga ne smemo preveč pleti. Med zelenjavo moramo saditi čim več dišavnic, ki požrešnim žuželkam smrdijo«.
Nekakšni tehnicistični distanci, ki bi jo taka pisava lahko nehote vzpostavljala, se avtorica večinoma spretno izogiba. Najprej z dodajanjem analitičnih drobcev, v katere vpleta družbeno kritične komentarje, enkrat o povezovanju vrtičkarjev, ki si v smislu »najbolj pravične ekonomije« ne izmenjujejo samo semen, ampak tudi prijazne nasmehe, drugič o pomembnosti lenarjenja v sistemu, ki je obremenjen s hiperstorilnostjo. Nato z dodajanjem intimističnih fragmentov, ki so denimo povezani z refleksijo njeni knjigi sorodnih, večinoma sicer tujih naravopisnih besedil, ki širijo naše znanje o zgodovini korenja ali pomena britanskega Ministrstva za prehrano v času druge svetovne vojne.
Ob spoznavni komponenti pa estetsko, navsezadnje pa tudi čustveno plat knjige še bolj nadgrajujejo predvsem drobci, v katerih Irena Štaudohar opisuje rast svojega vrta – oziroma svojo rast v vrtu. Povsem mimogrede nas obvešča o tem, kako je vrt, in predvsem delo v njem, zavetje nudil nekaterim najbolj prebojnim ustvarjalcem, kot so bili Anton Pavlovič Čehov, Emily Dickinson, George Orwell, Vasilij Kandinski, Karel Čapek in Virginia Woolf – slednja je meddrugim zatrdila, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča. Nič čudnega torej, da nas tudi avtorica spusti med svoje literarne junake oziroma razraščeni pridelek, ki je po eni strani tako zanjo kot za bralca priložnost za učenje (recimo od fižola ali plevela), po drugi pa predvsem možnost za presenetljivo ne-newagevski meditativni premor od vsakdana, nemara pa tudi od sebe (»Ko smo umazani od zemlje smo čisti«).
S Fižolozofijo je namreč Ireni Štaudohar uspelo ustvariti redek biotop, v katerem v ciklu med pomladjo in zimo enakovredno sobivajo (fun) hard facts in liričnost, zunanje in notranje, delo in počitek. »Vrt ima svoj ritem, tako kot mnoge najpomembnejše stvari v življenju,« pravi avtorica, ki na lahkoten, a luciden način opozarja tudi na preživetost miselnosti, da morajo vrtovi pozimi počivati. Kako boste torej vi prekolobarili svojo zimo?