Sigrid Nunez

Prijatelj

Preserje, Aktivni mediji, 2021

Št. strani: 220

Žanr: družbeni roman

Narodnost: književnost ZDA

»Kaj sva midva, Apollo in jaz, če ne dve samoti, ki druga drugo varujeta, mejita in pozdravljata.«

Prvoosebna pripovedovalka je pisateljica in profesorica na univerzi, ki jo čustveno stre vest o samomoru prijatelja, s katerim sta imela dolga leta tesen in zaupen odnos. Presenetljiva dediščina zanjo je pes, vendar sprva okleva, njeno stanovanje je tesno za veliko nemško dogo, tudi hišna pravila stavbe to prepovedujejo, nazadnje pa ga sprejme z odprtimi rokami in srcem. Tako kot ona se tudi Apollo sooča z globoko žalostjo ob nenadni izgubi, zato se s skrbjo in predanostjo trudi, da bi mu olajšala stisko, hkrati pa ob blagodejni bližini živali celi svoje rane. Zgodba o skupnem in samotnem žalovanju človeka in psa je dopolnjena z zbirom spominov na prijateljstvo med moškim in žensko. Roman prinaša uvide v pisateljsko življenje in razmišljanje o pisanju kot ustvarjalnem ali terapevtskem procesu. Pripoved ni strnjena, mestoma se prebira kot dnevnik ali pismo, v razpršenih zapisih se podaja v svet umetnosti, literature in filma, ter se loteva različnih družbenih vprašanj. Ameriški avtorici Sigrid Nunez je Prijatelj prinesel slavo v literarnem svetu, preveden je v številne jezike in večkrat nagrajen, tudi z najvišjim ameriškim priznanjem za leposlovje (National Book Award for Fiction).

Odlomek iz knjige

S kupa knjig na klubski mizici vzamem Rilkejeva Pisma mlademu pesniku, obvezno branje za enega mojih predmetov. Odprem jih in začnem glasno brati. Po nekaj sekundah se Apollo nasmehne s priprtimi usti, kar nenehno opažam pri drugih psih, pri njem pa skrb vzbujajoče redko. Ko berem naprej, se zlekne na tla, prekrije moja stopala in se privije k mojim golenim. Glavo sproščeno nasloni na tace in me oplazi s pogledom vsakič, ko obrnem stran. Njegovi uhlji se premikajo skladno s spreminjanjem mojega glasu. /…/ Zato berem naprej – tako jasno in izrazno, kot bi brala komu, ki razume vsako besedo. In tudi mene pomirja: lirična proza iz mojih ust, velika, topla in blago dvigajoča se teža na mojih stopalih in nogah.

(str. 139)

Glej tudi

Bukla

Ključne besede: PRIJATELJSTVO, ŽALOVANJE, DEPRESIJA, TERAPIJA S POMOČJO ŽIVALI, PSI, ODNOS MED ČLOVEKOM IN ŽIVALJO, SAMOMORI


Prispeval/-a: Anja Ogrizek, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
Objavljeno: 13.1.2022 8:53:07
Zadnja sprememba: 13.1.2022 9:54:56
Število ogledov: 1356

• facebook
• twitter
• linkedin