| Žanr | avtofikcija, družbeni roman, monološki roman, personalni roman, problemski roman |
| Narodnost | antigvanska literatura, karibske literature |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2026 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Goga |
| Prevod |
Jedrt Maležič |
| Ključne besede | 21. stoletje, Iskanje identitete, Karibi, Matere in hčere, Mladoletnice (dekleta), najstniki, odraščanje, |
Na kolonialnem, angleško govorečem Karibskem otočju, na otoku Antigva v urejeni družini živi bistra in ljubka deklica Annie John. Njen oče, ki je od svoje žene precej starejši, je tesar. Mama je gospodinja. Oba svojo hčerko neizmerno ljubita ter ji posvečata toliko pozornosti, kot jo le lahko, da lahko Annie uživa svoje otroštvo povsem brezskrbno. Nič ji ni treba početi, le na vsakem koraku sledi svoji materi, ki zanjo nadvse čuječe skrbi – ji pripravlja zdrave obroke, vneto bdi nad njeno higieno in se trudi, da bi bila vedno urejena in lepo napravljena. Tako se godi vse do hčerkinega vstopa v šolo, ki ga mati pri njenih dvanajstih letih simbolično dojame kot prvi pomembnejši prehod v hčerinem odraščanju ter se od nje nenadoma čustveno oddalji.
Annie nenadnega preobrata v njunem razmerju nikakor ne dojame, šokira jo in sprejema ga stežka. Podvomi o mami, ki jo je neskaljeno oboževala, predvsem o njeni materinski ljubezni, čustveno zmedo, v kateri se znajde, pa preobrazi v jezo in odpor do vseh življenjskih pravil in načel, po katerih jo je vzgajala. Začne krasti, obiskovati prepovedane kraje, se družiti z nezaželenimi sovrstniki, lagati. Navzven, še posebej v šoli, še vedno ohranja podobo pametne, prisrčne, poslušne in prikupne mladenke, v svoji notranjosti pa se ruši do te mere, da nekega dne obleži povsem brezmočna in brezvoljna. Iz stanja živčnega zloma, v katerem izmenično čuti, kot da lebdi ali jo trgajo na koščke oziroma popolnoma izginja, jo z obeah, afriško prakso izvajanja duhovne premoči nad fizičnim, reši babica.
Karibsko-ameriška pisateljica Jamaica Kincaid (1949) zgodbo popiše s kar nekaj avtobiografskimi elementi. Rodila se je kot prvi otrok v revnejši družini, njen očim je bil tesar, z mamo pa je bila tesno povezana vse do svojega devetega leta, ko je ta zapovrstjo rodila še tri sinove. To je za družino pomenilo ne le večje materialno pomanjkanje, avtorica ga je občutila predvsem kot naraščajoče izginjanje čustvene povezanosti in podpore, kar je svoji materi nadvse zamerila. Ko je oče zbolel, jo je mama izpisala iz šole, da bi pomagala pri preživljanju družine, pri njenih šestnajstih pa jo je poslala od doma, da bi v tujini služila kot varuška. Jamaica Kincaid (psevdonim Elaine Cynthia Potter Richardson) se na dom ni vrnila šestnajst let od takrat. Živi v Vermont in je zaslužna profesorica afriških in afroameriških študij na Univerzi Harvard.
V Annie John otroštvo predstavi skozi vrsto izgub – izgubo nenadomestljive vezi z materjo, izgubo prijateljstev, ki jih v svojem mladostništvu preraste, in nenazadnje kot izgubo doma, saj se Annie pri svojih sedemnajstih odseli, mladostništvo pa v poskusih ustvarjanja lastne identitete prikaže kot čas intenzivnega upora avtoritetam ter patriarhalnim, kulturnim in rasnim primežem. Konec romana je odprt in ga lahko razumemo bodisi kot malo zmago ločitve dekleta od matere in domovine ali kot njeno naslednje potovanje v nizu nenehnih iskanj neodvisnosti.
Roman zajema večino tem, ki se jim Jamaica Kincaid običajno posveča – kolonializem in kolonialno izobraževanje ter ostalo kolonialno zapuščino, mladostništvo in spolnost ter odnose med materjo in hčerko, iz besedila pa tudi tokrat ne razberemo rasne pripadnosti literarnih junakov, kar je za avtorico pravzaprav nadvse značilno. Njen slog pisanja je jasen, jedrnat in duhovit, ob vsem tem pa tudi neposredno resnicoljuben.
Simpatičen in lahko berljiv romanu, ki ga lahko tematsko zelo dobro členimo.
Objavljeno: 12.11.2026 14:21:36
Zadnja sprememba: 12.11.2026 14:57:29
Umila sem si roke in se usedla na svoje mesto za mizo. Mama mi je prinesla kosilo. Na hitro sem ga povohala in takoj vedela, da je kruhovec, ki sem ga tako sovražila. Mama je rekla, da sploh ne, da je to nova vrsta riža, uvožena iz Belgije, ne pa plod kruhovca, ki bi ga s silo stlačila s tlačilko za krompir, kakor sem mislila jaz. Spet se je začela pogovarjati z očetom. Očetu je komaj uspelo izustiti nekaj besed, pa je bila že povsem omehčana in nasmejana. Sedela sem tam in si polagala hrano v usta. Nisem mogla verjeti, da ni videla, kako nesrečna sem, da bi iztegnila roko proti meni, me potolažila in pobožala po licu, kakor je navadno storila, ko je začutila, da z menoj nekaj ni v redu. Nisem mogla verjeti, da se je smejala vsemu, kar je rekel, in kako sem bila zagrenjena, ko sem videla, kako ji je vse to všeč. Jedla sem svoj obrok. Več ko sem ga pojedla, bolj sem bila prepričana, da je res kruhovec. Ko sem končala, je mama vstala, da bi mi vzela krožnik. Ko se je odpravila skozi vrata, sem rekla: »Povej mi po resnici, kaj je to, kar sem ravnokar pojedla.«
Mama je rekla: »Ravnokar si pojedla plod kruhovca. Poskrbela sem, da je bil videti kot riž, da bi ga pojedla. Zelo zdrav je zate, veliko vitaminov ima.« Ko je to rekla, se je zasmejala. Stala je napol med vrati. Njeno telo je bilo v senci naše hiše, njena glava pa na soncu. Ko se je smejala, so se ji odprla usta, da je pokazala velike, bleščeče se, ostre bele zobe. Bilo je, kakor da bi se moja mama pravkar spremenila v krokodila.
(str. 85-86)
