| Žanr | avtobiografski roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2026 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Simon Demšar |
| Ključne besede | Družbena omrežja, Družinski odnosi, Mormoni, Osebna izpoved |
Knjiga Hiša moje mame je iskrena pripoved mlade ženske Shari Franke o odraščanju v družini, ki je navzven delovala popolno, za zaprtimi vrati pa se je skrivala povsem drugačna resničnost. Avtorica se je odločila, da bo razkrila svojo življenjsko zgodbo ter s tem morda preprečila, da bi se kaj takšnega zgodilo komu drugemu. Branje nas hitro popelje v svet, v katerem so se za navidezno družinsko srečo skrivali nadzor, manipulacija in nasilje.
Ameriška družina Franke je postala znana na portalu YouTube, njihov kanal se je imenoval 8 potnikov ali 8 Passengers. Na njem je mama Ruby Franke javnosti predstavljala vsakdanje življenje svoje osemčlanske družine. Njihove posnetke je spremljalo več milijonov ljudi, ki so lahko od blizu opazovali družinsko življenje v ameriški zvezni državi Utah, kjer so otroke vzgajali v skladu z mormonsko vero. Sčasoma je družina postala prepoznavna spletna senzacija, njihovo življenje pa je bilo na videz zgledno in urejeno.
Toda za podobo popolne družine se je skrivala boleča resničnost. Najstarejša od šestih otrok Shari opisuje, kako je bilo odraščati pred nenehno prižganimi kamerami, ko je bilo zasebno življenje družinskih članov pogosto podrejeno ustvarjanju spletnih vsebin. Ob tem razkriva strogo vzgojo, čustveno manipulacijo ter kasneje tudi psihično in fizično nasilje, ki so ga doživljali otroci. Razmere so se še zaostrile, ko je v družinsko življenje vstopila svetovalka Jodi Hildebrandt, katere vpliv je pomembno zaznamoval dogajanje v družini.
Hiša moje mame je po eni strani pripoved o bolečem odraščanju in razkrivanju družinskih skrivnosti, po drugi pa tudi pomembno opozorilo o nevarnostih pretiranega izpostavljanja otrok na družbenih omrežjih. Odpirajo se nam vprašanja o zasebnosti, mejah starševske odgovornosti in pravici otrok, da sami odločajo o tem, koliko svojega življenja želijo deliti z javnostjo. Ali lahko otrok sploh svobodno privoli v javno razkrivanje svoje zasebnosti, če o tem v resnici odločajo odrasli?
To je knjiga, ki bralca spodbuja k razmisleku o tem, kako varljiva je lahko zunanja podoba družinske sreče in kako pomembno je, da za lepimi fotografijami ter skrbno oblikovanimi spletnimi objavami ne spregledamo človeka in njegove stiske. Shari Franke s svojo izpovedjo odstira boleče plati odraščanja v okolju, kjer so bili nadzor, strah in potreba po ugajanju del vsakdanjika, obenem pa govori o iskanju lastne resnice in poti do samostojnosti.
Knjigo bo zanimivo branje za vse, ki jih zanimajo resnične življenjske zgodbe, družinska dinamika, psihološka manipulacija in vpliv družbenih omrežij na zasebno življenje.
Objavljeno: 20.10.2026 09:58:20
Zadnja sprememba: 20.10.2026 10:44:52
“Ko je državo zajela pandemija, je Ruby še naprej objavljala na 8 Passengers, a njen odnos se je spremenil. Kanal, ki ga je skrbno gradila od temeljev naprej, ji je očitno postal manj privlačen od Jodijinega projekta ConneXions.
“To bo nekaj velikega,” je Ruby opisovala ConneXions z enakim žarom, kot ga je nekoč namenjala našemu kanalu na YouTubu. “Jodi spreminja življenja. Spreminja mene.”
Res je – spremenila se je. Kričanja je bilo konec. Delovala je bolj mirna, bolj pod nadzorom. Ob manjših prekrških ali nesoglasjih ni več eksplodirala. A to mesto je zavzelo nekaj drugega. Nekaj hujšega. Rubyjine kazni so postale bolj psihološke, bolj osredotočene na naša čustva in misli kot na telesa. Tudi kazni same so dobile bolj zapleten, skoraj gledališki značaj. Namesto hitrih, neposrednih posledic, kot sta tlesk po ustnicah ali zaušnica, je začela snovati kompleksne vzgojne lekcije, namenjene učenju empatije, odgovornosti oziroma katerekoli vrline, za katero je menila, da nam manjka. Sem so pogosto spadala teatralna dejanja ali dolgotrajna obdobja prepovedi, vse z namenom, da bi resnično “občutili” težo svojih prekrškov.
Maj 2020. V videu z naslovom “Česar vam doslej nismo povedali” je Chad odvrgel bombo, ki je kmalu raznesla skrbno negovano podobo naše družine. Mimogrede je omenil, da spi na vreči za sedenje na tleh v kleti. In to celih sedem mesecev! Ruby je po Jodijinem nasvetu Chadu odvzela pravico do spalnice kot kazen za nenehno kljubovanje. Njegove možnosti? Raztegljiva postelja za goste, napihljiva blazina ali … kjerkoli. Tisti “kjerkoli” je postala vreča za sedenje v kleti. Sedem mesecev – 210 noči. Na vreči za sedenje. Ruby v tem ni videla nič nenavadnega. Chad se je obnašal, kot da mu je vseeno. To je bil mojstrski tečaj zatiranja čustev – veščine, ki smo jo bili vsi prisiljeni izpopolniti.
(str. 150-151)
