| Žanr | ljubezenski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2026 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Razmerja |
| Ključne besede | 21. stoletje, Ljubezen, Ljubezenska razmerja, Nostalgija, Slovenija, Spomini |
Vesna je 33-letna zagnana karieristka, ki je zaradi službe več let preživela v tujini. Ko se po spletu okoliščin vrne domov, v Železnike, naleti na svojo mladostniško ljubezen, Arona. Tudi on je doma, saj skrbi za bolno mater Magdo, prav tako tudi njegova sestra Živa, ki je še nedavno tega raziskovala svet in potovala.
Vesna, Aron in Živa so bili v mladosti neločljivi, skupaj pa jih je držala prav Magda. Vesna se znajde na vrtiljaku obujanja spominov, saj jo Aron še zmeraj vznemirja. Živa, ki je zdaj drzna, zanimiva in nič kaj zoprna ženska, vsaj toliko kot Aron pripomore k ponovnemu nemiru, ki se zbuja v Vesni, njihove poti pa se doma kar naprej prepletajo. Nihanje med bolečino in hrepenenjem na eni ter obeti romantike in preteklimi izkušnjami so vodilo, ki Vesno popelje na pot odločitev, malo izven okvirja in ji pomaga spregledati in videti, kaj je pomembno in kaj ne.
Abeceda ljubezni je izšla v žanrski zbirki Razmerja Cankarjeve založbe, v kateri izhajajo izvirni ljubezenski romani slovenskih avtoric in avtorjev, v katerih imajo glavno besedo različne oblike ljubezni.
Katja Rade je doktorica nanoznanosti in nanotehnologije, ki že več kot deset let dela v farmacevtskem razvoju. V pisanju združuje znanstveno natančnost in čustveno domišljijo. Njena kratka zgodba Nagrada (2022) je na natečaju Tehnofobija ni za ženske osvojila 3. mesto, Abeceda ljubezni pa je njen romaneskni prvenec.
Objavljeno: 15.09.2026 14:57:25
Zadnja sprememba: 15.09.2026 14:58:27
“Zate,” je rekel z nasmehom, preden sem sploh odprla vrata do konca.
Iskala sem primerne besede ali kakršnekoli besede sploh, pa so misli samo brnele po moji glavi in se izmikale kot mravlje, ko z roko potolčeš po mravljišču. Ostale so zakopane globoko kot matica, od katere je odvisno nadaljevanje rodbine.
“Ukradel sem jo mami, ampak je namen tisti, ki šteje, ne?” je dodal in okoli oči so se mu naredile prikupne gubice.
Stopil je korak bližje in me objel kar z rožo v roki. S prosto dlanjo je zdrsel po mojem hrbtu in za sabo puščal kolonijo mravljincev, ki so se iz moje glave preselili v hrbtenico.
(str. 129)
