Mandelj

Jundže je bil že od rojstva nekaj posebnega. Ni se smejal in ni pokazal kančka strahu. Njegovo obnašanje pojasni diagnoza aleksitimije, motnje, zaradi katere ne prepozna svojih občutij, ne more čustvovati ali razumeti čustev drugih, prav tako ne neverbalne komunikacije in vseh skritih pomenov. Njegova mama se ob pomoči babice neizmerno trudi, da bi ga čim bolj pripravila na svet, ki ga ne bo znal brati med vrsticami. Nato pa v tragičnem hipu izgubi njuno zaščito in znajde se povsem sam. Skuša se ravnati po maminih nasvetih in v zanj zapletenih medosebnih odnosih vzbujati čim manj pozornost, vendar v šolskem okolju kmalu zaznajo, da je drugačen. Tu se njegova zgodba prične prepletati z zgodbo dečka Gonija, ki je Jundžejevo popolno nasprotje. Če Jundže deluje kot brezčutna »pošast«, zelo premišljeno v svojih priučenih odzivih, je Goni navzven žaljiv z besedami, nasilen v dejanjih, bojevit in prežet z močnimi čustvi. Kot dva izstopajoča posameznika, vsak na svoj način neprilagojena, postaneta izvir govoric, nerazumevanja in odklonilnega vedenja. Medsebojno sta sprva nasprotnika, kasneje pa ju ravno njuna različnost združi v prijateljstvo.

Jundžejeva prvoosebna pripoved daje izviren vpogled v svet nekoga z nezmožnostjo čustvovanja. Natančno opisuje zunanje dražljaje, spremembe v naravi glede na minevanje letnih časov, ki jih slikovito doživlja, kot bi njegova čustva tam našla svoj odsev. Je pozorni opazovalec in tudi globoki premišljevalec, išče (in tudi najde) definicijo ljubezni in če je na začetku pripovedi sočutje zanj samo nerazumljiv skupek črk, se postopoma prične spreminjati v  nekaj oprijemljivega.

Mandelj je prvenec južnokorejske pisateljice Sohn Won-pyung (1979), zanj je prejela nagrado za mladinsko književnost (Changbi Prize), v izvirniku je izšel leta 2016, po številnih prevodih v tuje jezike je postal mednarodna uspešnica. Kot je avtorica zapisala v sporočilu k romanu, ga je pričela ustvarjati po rojstvu prvega otroka, ko je materinstvo v njej sprožilo številna vprašanja, iz katerih je nastala zgodba o odraščanju in o tem, kaj v nas budi človečnost. Slednje je odlično ubesedila v modrem nasvetu, ki ga Jundže prejme od svojega skrbnika dr. Šima: »Ti si namreč nepopisan list. Zato je bolje, da ga popišeš z nečim dobrim.«