Hotel Sapiens in druge iracionalne pripovedi

Hotel Sapiens je hiša, ki je dolgo samevala, sedaj pa jo naseljujejo razni čudaki, ki so jih naselili vanjo ali pa so se vanjo sami zatekli pred svetom, v katerega se jim najverjetneje ni več možno vrniti. Zgradba je obenem tudi bolnišnica in inštitut za raziskave v medicini, ki se izvajajo kar nad tamkajšnjimi stanovalci, saj so vsi po vrsti prenašalci neozdravljive bolezni, imenovane človeštvo. Ta njihova nevarna bolezen je tudi očitan jim zločin, manifestiran v obliki nenehnih sprejemanj napačnih odločitev. Nastanjeni v zavodu so se zdaj primorani učiti po njim neznanem načrtu Varuhov – ti upravljajo s stanovalci in so tudi za vse odgovorni, a jih stanovalci nikoli ne vidijo. Le kako bi jih, ko pa so Varuhi pravzaprav nekakšne ustvarjene mreže, ki so v nekem trenutku začele programirati same sebe. V svoji evolucijski fazi so začele človeštvo celo nadzirati ter se vmešavati v vsa področja, potrebna za delovanje družbe, ljudi pa naj bi prehitele celo na etični ravni. Nekateri jih dojemajo kot edino nepristransko stran, ki je sposobna najti pravične rešitve, spet drugi, teh je večina, pa jih še vedno sovražijo in jih dojemajo kot brezčutne ječarje. Čeprav jih stanovalci zavoda ne vidijo, so Varuhi stalno prisotni, bodisi v podobi nun, ki neslišno drsijo po hiši in skrbijo za red, bodisi v obliki svetlobnih lis, ki zbirajo podatke o stanovalcih, bodisi v obliki drugih sintetičnih bitij oz. oblik. Ker razpolagajo z vsemi informacijami, Varuhi vedno ravnajo pravilno. Ne vedo pa ničesar o izmišljotinah in sanjah, ki sta obliki človekove svobode. In tudi – Varuhi nimajo volje, nimajo spola, nimajo staršev, ne dedujejo, se ne razmnožujejo, zato ne bodo nikoli zares vedeli, kaj pomeni biti človek. Prav to – kaj pomeni biti človek – pa je ključno vprašanje, ki se mu v tem nadvse inteligentnem besedilu dinamično grajenega romana z globokimi filozofskimi uvidi posveča Leena Krohn, priznana finska avtorica, za katero je značilno jasno izražanje in prefinjen smisel za humor. V uvodnem poglavju romana razmišlja o človeštvu kot zdrizasti meduzasti pošasti, ki obstaja hkrati kot en osebek in skupek organizmov: človeško telo naseljuje milijarde podobnih, če pogledamo um posameznika, pa le-ta zajema različna hotenja in več notranjih jazov, ki se med seboj izmenjujejo in se medsebojno borijo, medtem ko vsi živijo v enakem stanju negotovosti – kar velja za vsakogar posebej kot tudi za vse kot celoto; ob tem pa vsak zase še vedno verjame, da je neponovljiv. Zmota? V poglavjih, ki se druga na drugo ne navezujejo, a je vsako neločljivi del celote romana, na način uvodne ideje nato spoznavamo posameznike, ki se drug od drugega razlikujejo v svojih specifikah, kot opazovani v vseh svojih seštevkih pa skupno vendarle obstajajo kot občečloveški – kot tisti, ki si delijo naravo napačnih odločitev, različnih dojemanj resničnosti, blodenj, fobij in strahu, pristnih in lažnih podob, brezupa in upanj, materialnih, miselnih in duhovnih špekulacij o naravi resničnosti in na splošno vsega, kar se v vseh časih oblikuje znotraj in zunaj človeka in ga vrtinči v osebni zgodovini, ki ob boku z ostalimi postaja oziroma obstaja kot skupna pot (oziroma usoda, kakor komu ljubše). Odlično literarno delo, vrhunsko!