Osiromašeni uran: roman o ljubezni

Pripovedovalec, moški nejasne starosti nekje med svojim tridesetim in štiridesetim letom, od očeta podeduje starejšo kmetijo na jugu Slovenije, koder je z njim tudi sam odraščal in kamor se vrne po razhodu z ženo Danajo, s katero imata skupnega otroka, hči z obolenjem na srcu, ki jo čaka operacija. Imata deljeno starševstvo, hči Klara je pri njem vsak drug teden. Kmalu se mu v podeželski osami, v katero se je umaknil, pridruži še oslabel, gluh in na eno oko slep jahalni Konj. Tega je sosed prevzel v oskrbo, ko je pripovedovalčev oče odšel v bolnišnico, sedaj mu ga vrača. Poleg Konja v hlevu in Klare na tedenskih obiskih mu občasno družbo nudi še Beti, dekle prav tako nedoločenih let, ki zaradi omejenosti v razvoju med tednom prebiva v Zavodu. V njegovih spominih, v katerih obuja svoje samotno, odtujeno otroštvo ob hladno brezbrižnem očetu brez mame, tako namreč razberemo, spoznamo tudi Nino, s katero se je vzporedno ob svojem zakonu zapletel v intimno afero, in ki razočarana nad njim in čustveno iztrošena od njegove temne, zavajajoče, lažnive narave naveže stik z Danajo, s katero deli enako utrujajoča in begajoča občutja do njega, ki kot da mu ni mar za srca, ki jih tre svojim ‘ljubeznim’, a je vzrok temu morda res v zatrti kali otroštva, v odraslem življenju odraženi kot notranja pustost, sevajoča skozi njegove žalostne rjave oči, v katere se zaljubljajo ženske iz notranjih vzgibov odrešeništva. Pošasti, ki jih hrani v sebi že vse od otroštva, mu vztrajno jemljejo moč vzdrževanja in negovanja odnosov ter vseskozi rušijo tudi njegovo notranjo stabilnost. Ne ve pravzaprav, kdo je, kot tudi ne zares, kdo bi želel biti ali postati. Konj, o katerem beremo, pa kot da je njegova zunanje odsevna žalostna (pris)podoba. V kratkih, odmerjenih stavkih pripovedovalcu sledimo v objemu nadvladovanja ogromne dušeče praznine in spoznavamo, kot zapiše avtor, da nas nihče ne more potolažiti bolj, kot to lahko storimo le sami. Če lahko.

Tvorec romana Andrej Tomažin (1988) je predstavnik sodobne slovenske literature, ki s svojim načinom pisanja presega običajna pričakovanja bralca in ga vabi k večplastnemu branju svojih del. Z avtentično poetiko oblikuje subtilna tkiva intimnih svetov, prepričljivo izražena v atmosferskem vtisu, ki mu ga uspe odlično oblikovati. Priča tega je ta roman. Opozoril pa je pisatelj nase že s svojim prvencem Stramorjevi koraki (2014), ki je bil nominiran za nagrado Slovenskega knjižnega sejma, in z zbirko kratke proze Anonimna tehnologija (2018), s katero se je potegoval za nagrado Maruše Krese in kritiško sito. Izdal je tudi roman Črvi (2016) in pesniško zbirko Izhodišča (2018). Zagotovo avtor, vreden časa, ki ga namenimo branju njegovih del.