Kolizej

Heleno Koder smo pravzaprav šele pred kratkim spoznali kot pisateljico, čeprav je v slovenskem kulturnem prostoru prisotna že dobrih šest desetletij. Najprej kot televizijska voditeljica, kasneje pa kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. S pisanjem esejev se je začela resno ukvarjati relativno pozno, a sledile so objave v slovenskem literarnem časopisju, ki niso ušle pozornemu očesu urednika Andreja Ilca, ki je avtorici predlagal, da jih zbere ter še kakšnega dopiše, in tako je nastala zdaj že kar legendarna zbirka esejev Krošnja z neznanimi sadeži, ki je brez dvoma eden od vrhuncev (sodobne) slovenske esejistike.
Podobna usoda nedvomno čaka tudi knjigo z naslovom Kolizej, v kateri Kodrova mojstrsko preplete zgodbo o nastanku istoimenskega dokumentarnega filma o nekoč znameniti ljubljanski stavbi in njenih takratnih prebivalcih z nastankom in zgodovino same zgradbe, z življenjskimi zgodbami prebivalcev in z zgodbo o nastanku stavbe, ki je Kolizej nadomestila. Pisanje Helene Koder je intimno. Še posebej takrat, ko se vživlja v usode (neprostovoljnih) stanovalcev zgradbe. A hkrati je njeno pisanje tudi kritično, čeprav direktno nikogar ne obsoja oz. sodi, temveč postavlja vprašanja, na katera sta si primorana bralka oz. bralec odgovoriti kar sama. Kolizej je, čeprav po obsegu drobna, precej kompleksna knjiga, ki navkljub tekoči in suvereni naraciji zahteva pozornega bralca. Je knjiga, za katero si je vredno vzeti čas, jo večkrat vzeti v roke, jo prebirati, kdajpakdaj pa zgolj uživati v izvrstnih ilustracijah Helene Tahir.
Slovenski pesnik in esejist Uroš Zupan je zapisal, da je pisanje Helene Koder nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenski esejistiki. Ne morem, da se z njim ne bi v celoti strinjal. Morda bi še dodal, da je pisanje Helene Koder nekaj najboljšega, kar se je dogodilo slovenski literaturi nasploh. Zelo priporočam!