| Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | mehiška literatura |
| Kraj in leto izida | Nova Gorica, 2005 |
| Založba | Eno |
| Prevod |
Maja Juvan |
| Spremna beseda |
Robert Bly |
| Ključne besede | človek in narava, Duhovnost, Indijanci, Ljudska verovanja, Maji, Šamanizem |
Literarno delo Skrivnosti govoreče jaguarke avtorja Martína Prechtla je pripoved na meji med spominom, mitom in duhovnim premišljevanjem. Dogajanje je postavljeno v Gvatemalo, prostor, kjer se v isti pokrajini prepletajo starodavne majevske tradicije, kolonialna zgodovina in sodobna družbena razslojenost. Ta razpetost med svetovi ustvarja tudi notranjo napetost pripovedi.
Osrednji simbol knjige je jaguar – mitski varuh noči in posrednik med vidnim in nevidnim svetom. »Govoreča« jaguarka v pripovedi ne nastopa kot nadnaravni element, temveč kot simbol narave same, kot glas tistega sveta, ki ga sodobni človek pogosto presliši. S tem Prechtel vzpostavlja animistični pogled na resničnost, v katerem pokrajina ni zgolj prizorišče dogodkov, temveč živo bitje, prežeto s spominom in pomenom.
Pomemben vidik knjige je tudi zgodovinski kontekst kolonialnega nasilja. Po prihodu Evropejcev so bile majevske pisave uničene, templji porušeni, znanje pa potisnjeno v senco pozabe. Kultura se je kljub temu ohranila predvsem skozi ustno izročilo – mite in obredne pripovedi, ki so postale nosilke spomina in način preživetja. Spomin se je oblikoval kot oblika odpora, beseda pa kot svetišče, v katerem se ohranja duhovna hrbtenica skupnosti. Knjiga tako deluje kot poklon kulturi, ki je kljub stoletjem zatiranja ohranila svoje temeljne vrednote in notranjo moč.
Besedilo zaznamuje izrazito metaforičen in čuten jezik, ki se giblje med osebno izpovedjo in razmislekom, prežetim z mitično simboliko. Avtorjeva izkušnja življenja med Maji se razpira kot notranje potovanje človeka, razpetega med zahodno racionalnostjo in domorodno duhovno tradicijo. Prav v tej razpoki nastaja prostor razumevanja.
Skrivnosti govoreče jaguarke presegajo okvir pripovedi o kulturnem srečanju; delo je meditacija o izgubljeni povezanosti človeka z naravo, skupnostjo in predniki, ki se lahko znova začuti v ritmu sveta in zakoreninjenosti v njegovih ciklih.
Objavljeno: 27.02.2026 11:44:35
Zadnja sprememba: 27.02.2026 11:47:14
»Ko sem držal jaguarjeva mladiča, sem se počutil počaščenega in nekako svobodnega, saj sem v težkih in igrivih dvojčkih, ki sem ju stiskal k srcu, videl odsev sebe. /…/ Skrbel sem za žalostni bitjeci in ju opazoval, ko sta nadvse posrečeno in nerodno mljaskali mleko tolste majevske krave. Pravili so, da je »gospodar hribov« obiskal naš svet v obliki jaguarja, zato sem molil nad mladičema, kot sem se bil naučil, in položil molitve na njuni kosmati glavici, kjer je krzno oblikovalo črko M. Prosil sem ju, naj odneseta darove in jih predata gospodarjem in gospodaricam drugega sveta. /…/
Po tednu dni so govorice o mrtvi živini, psih in piščancih, ki so jih našli na drugi strani jezera, le dosegle našo vas. /…/ Razjarjeno mater jaguarko so videli pleniti vzdolž obale blizu Chacaye, čudovitega kraja na koncu zaliva, kjer se divjina zlije z vodo. Mladiča sem nežno položil v ročno stkano torbo in odveslal z njima do kraja Tuq /…/. Ko je jaguarka dosegla obalo, se je najprej stresla, nato pa stekla k mladičkoma. Navdušeno sta skakljala naokrog, ji lizala smrček in sesala njene nabrekle seske, medtem ko je ona mirno obstala, molela jezik iz ust, lovila sapo in me gledala. V molitvi sem ji ponudil svoj dih in se napolnil z njeno čarobnostjo. /…/ Ker sem izpustil ujeta jaguarkina mladiča nazaj v cvetočo zemljo, v divjino, v deželo sanj, me je drugi svet obdaroval s skrivnostmi govoreče jaguarke.
(str. 13–16)
