Nič posebnega

Sedemnajstletna Mae se v središču 60-ih let zaposli kot tipkarica v umetniškem studiu Andyja Warhola, ki se je v tistem času ravno pričenjal uveljavljati s svojo umetnostjo. Odlična je v poslušanju, v vsem ostalem pa nekoliko »peša«: pustila je šolo pa tudi v njen odnos z materjo ne vlaga prav veliko truda. In ravno njena zmožnost, da posluša, da raje sprejema kot daje in se pomeša med ljudi, kot pa se izpostavlja v središče, ji omogoči to pomembno, a nevidno vlogo. Spoprijatelji se s sodelavko Shelley, ki sta si v svojem obnašanju precej podobni. Želita si pomembnosti, a ne vesta, kako priti do nje. Zaposleni kot tajnici ju Warhol nekega dne vključi v poseben projekt: transkribirati 24 ur v življenju  njegovega studia imenovanega tudi »Factory«, torej v besede preliti vsako najmanjše dogajanje okoli njiju, ki ga je Warhol posnel na trak. To se je v resnici zgodilo, sestavek, ki je nastal, je znan kot a: A novel. Pretipkale so ga štiri tipkarice, od katerih dve nikoli nista bili omenjeni. Na njuni mesti je avtorica romana postavili svoja dva ženska lika. Eden izmed njiju, Mae, v romanu postane celo bolj samozavestna in v Warholov projekt vključi vedno več lastnih, tudi povsem izmišljenih podrobnosti, saj pravi, da človek ne more biti v družbi tako velikih egov in hkrati ne razviti svojega lastnega ega. Roman pisateljice »novega vala irske književnosti«, ki ga je vsekakor vredno prebrati. Omenjeno delo je njen drugi roman, prvi (Show them a good time) v slovenščino še ni preveden.