Parada heteroseksualcev

Zgornji verz lepo povzame ton celotne pesniške zbirke, kjer se subjekt znajde v svetu brez Boga in dorečenega smisla ter je prepuščen lastnim klavrnim poskusom, da najde samega sebe in osmisli življenje, ki ga je primoran preživeti. Pesnik človeka v svoji poeziji ne poveličuje niti ga ne jemlje pretirano resno. Tudi poezija ni predstavljena kot vzvišena, ob bogov ali muz navdahnjena stvaritev. Je izrazno sredstvo cinika, ki stvari vidi takšne, kot so: Ljubljana meglena, moški pohotni, smrt pa edina uteha (čeprav tudi ta slaba).

Blaž Iršič (1983) je izdal že dve pesniški zbirki – prvenec Poezija za avtomehanike, ki je bila nominirana za Jenkovo nagrado, in Človek pod luno. V svojih pesmih ne piše o vzvišenih idejah, trenutkih zanosa in neudomljivem dometu človeške duše. Piše o ironiji, preživetju vsakdana in o svetu, kjer vzvišenih idealov več ni; ostaja samo niz bizarnih globalnih in lokalnih epizod, ob katerih se mora človek, da preživi, smejati.