Zlato zrno

V romanu Zlato zrno spoznamo Leopolda Teofita, Milančana, ki je na obisku v Trstu. Kdo je Teofit in kaj ga je prineslo ravno v Trst? Teofit je materialno dobro preskrbljen starejši samski moški, direktor poštnega urada, čigar družabno življenje sestavljajo aperitivi s prijatelji in skupni obiski nedeljskih nogometnih tekem priljubljenega moštva. Ko se Teofit iz strani v stran razkriva, bralci izvemo, da je potomec mame Milančanke in (v času pripovedovanja že pokojnega) tržaškega Slovenca, človeka, ki se je iz Trsta izselil v času fašizma. Teofit je vdovec. Za njim je trideset let ljubezni do žene Nevie in dolgo obdobje skupnega življenja z ženino boleznijo, rakom, zaradi katerega je soprogo izgubil. Teofit v obdobju žalovanja in ponovnega sestavljanja samega sebe prek interneta vzpostavi razmerje na daljavo s Tržačanko Irmo. Njuna komunikacija je vse bolj izpovedna, osebna, prišel je trenutek za fizično srečanje. Zato Teofit odpotuje v Trst. Sobe v tržaškem hotelu Teofit ne polni samo z vznemerljivim pričakovanjem prvega ljubezenskega srečanja, pač pa je v njej tudi Teofitova tolažba in neskončno potrpežljivi zaupnik.

Kakšno bo prvo srečanje med Teofitom in Irmo? Bo Teofit v mestu začutil svoje slovenske korenine? Bo spet v Milanu še pred nedeljsko nogometno tekmo ali bo za vedno ostal v Trstu?

Roman deluje aktualno in zanimivo sveže. V sodobnost besedilo postavijo protagonistova razmišljanja ali zgolj omembe številnih družbenih pojavov sodobne Italije (problem tolp mladoletnikov, finančna in kadrovska podhranjenost javnega zdravstva, fizično nasilje nad zdravstvenim osebjem, pojav večje fluidnosti spolne identitete, nasilje nad ženskami, neobvladljiva množica prebežnikov, skorumpirano sodstvo …). Svežino da romanu rušenje nekaterih pričakovanih klišejev (namesto teh npr. v romanu naletimo na protagonista slovenskih korenin, čigar dejanja ne sproža nacionalna identiteta in njeno aktivno zagovarjanje, kljub začetnemu zavračanju človeka z juga Italije (južnjaški debil – str. 75) ta ista literarna oseba postane ključna oseba romana …). Najbolj očitna tema, ki narekuje dejanja protagonista, je prebolevanje boleče izgube ljubezni in naivna vera v ljubezen samo, v ponovne začetke. Iz ozadja vedno zaveje tržaško vzdušje (npr. politična prepričanja o Istri, ezulih, slovanskih barbarih in nevarnostih komunizma, ki jih natakar postreže Leopoldu skupaj z večerjo).

Posebna zanimivost besedila je tudi v literarni obdelavi zelo delikatne teme: amputacija lastne preteklosti in identitete. Do tega reza je pogosto prihajalo v z vojno zaznamovani generaciji Teofitovega očeta. Teofit je dedič očetovega molka. Molk te generacije lahko razumemo tudi kot legitimno starševsko željo prihraniti potomcem travme neizrekljivih grozot in globokih duševnih ran. Odhod z območja travme in/ali odrez izvorne identitete je za mnoge predstavljalo možnosti samoohranitve, pot do lastne psihične funkcionalnosti ali novega začetka (na lik očeta, ki prereže z izvorno identiteto lahko naletimo npr. tudi v delih tržaškega pisatelja Maura Kovacicha). Marij Čuk v zvezi s tematiko reza z družinsko preteklostjo o svojem protagonistu ne izreka direktnih sodb, izvemo pa, kakšen je Teofitov splošni odnos do zgodovine (Komu mar zgodovina, pripoved o nečem, kar je bilo, veda o človekovi nespameti, znanost o tem, da se človek iz svojih napak ni nič naučil, se ne nauči in se ne bo naučil. Vedno bo ponavljal vojne in lastno sebičnost v njih – str. 96). Razen nekaterih Teofitovih poskusov razumeti očeta avtor teme protagonistove sestavljene identitete ne poglobi, prioriteta romana ostaja ljubezenska zgodba.

Roman Zlato zrno je zelo bogato in večplastno besedilo, ki odpira številne problematike in različne možnosti interpretacij in branja, z veliko simbolno močnimi odlomki in zanimivim protagonistom. Obenem pa lahko besedilo beremo tudi kot bolj lahkotno delo o neki ljubezenski zgodbi v današnjem času prevlade informacijske tehnologije, v kateri ob občasni liričnosti in zrncih humorja ne manjka tudi akcijski prizor. Da o psu niti ne govorimo.

Zlato zrno je avtorjev šesti roman.