Umetnost izgube

Kroži legenda, da naj bi na začetku poletja 1830 alžirski dej v navalu jeze s pahljačo udaril francoskega konzula, kar naj bi bil povod, da je začela francoska vojska osvajati Alžirijo in jo kolonialno zasedala vse do končne alžirske vstaje 1962, ko se življenje Alija, prvega protagonista, o katerem beremo, drastično spremeni, posledice pa se kot lovke širijo preko življenj njegovih otrok in tudi vnukov.

Sprva spoznavamo življenje na alžirskem podeželju, kjer Ali po srečnem naključju v potoku naleti na stiskalnico olja, ki je njegova odskočna deska, s pomočjo katere se izvije iz revščine in zgradi položaj premožnega vaščana, a ne povsem brez zavisti drugih. Pred to najdbo je bil med svetovno vojno vpoklican tudi v francoske vojaške linije, za kar mu je bila kasneje priznana renta, ki se ji ni odrekel, to pa je bil poleg ostalih situacij, v katerih se je znašel in se v njih instinktivno odločal (izbral je zaščito morilcev, ki jih sovraži, pred drugimi morilci, ki jih sovraži), v času alžirske vstaje poglavitni razlog, ki je vplival na njegovo osovraženost pred FLN, pripadniki nacionalističnega gibanja za osvoboditev Alžirije, in spričo česar je postalo njegovo življenje ogroženo. Zato je z družino prebegnil v Francijo, kot mnogi, ki so se kot izdajalci Alžirije, kot so jim očitali, takrat znašli v podobni situaciji. Vsem, ki so ohranjali kakršnekoli stike s francosko upravo, zlasti prejemnikom francoske pokojnine, so namreč pripadniki FLN napovedali smrt, ki je kosila na hitrih sodiščih po vaseh in obračunavanjih sredi noči.

Po dolgih dneh potovanja z ladjo Ali z družino prispe v prvo taborišče, kamor jih nastanijo, ograjen prostor, poln prikazni, ki ga naseljujejo izgubljenci vseh vrst, vsi tisti, več deset tisoč njih, s katerimi oblasti ne vedo, kaj storiti. Srečajo se s Francijo, a ne takšno, kot so jo pričakovali, takšna jim ne bo nikoli zares dostopna in najverjetneje ne tudi njihovim potomcem v verigi prihodnjih rojstev.

Odraščajoči Hamid, Alijev prvi sin, svojega očeta v tem novem, drugačnem življenju ne prepozna več – iz hrabrega, dostojanstvenega, ponosnega, močnega in oblastnega moškega se je spremenil v nekoga, ki življenje živi le še z molče stisnjenimi zobmi in prikimuje vsemu, kar mu zaukažejo. Hamid ne razume, da je molk, s katerim se je njegov oče obdal, predvsem odsev ponižanja in obupa zaradi izgubljene domovine in vere, ples poraženca v kolonialni vojni, dokončno ujetega zgolj še v sistem za preživetje na robu družbene lestvice, kateri pripadnosti ne bo nikoli deležen.

Hamid pa si želi predvsem tega, kar najbolje se pomešati med Francoze, neobremenjen z rojstno deželo, ki je kot otrok ni imel časa spoznati in dojeti kot svoje, čeprav je ta v njem vseskozi navzoča – je sestavina njegovega imena, zamolkle kože in črnih las. Naj se še tako trudi, ga ta določila neusmiljeno oddeljujejo od naroda, v katerega želi enakovredno ponikniti, in kaj kmalu se tako kot njegov oče tudi sam zavije v nepredirni molk.

Z ozadjem tega molka se spoprime šele Naima, Hamidova hči, ko je službeno primorana vstopiti v deželo svojih staršev in starih staršev. Lahko soočenje, ki sledi, sploh še zaceli kakršnokoli rano, razbije družinski molk, poveže, kar je bilo pretrganega?

Odličen roman nagrajene francoske pisateljice, prevajalke, scenaristke, dramaturginje in režiserke alžirskih korenin Alice Zeniter o usodi političnih migrantov, njihovi ujetosti v preteklost, predsodkih, s katerimi se soočajo kot priseljenci, ter o iskanju osebne svobode njihovih potomcev in rodbinsko neobremenjene identitete.