Otroci somraka

Otroci somraka je hipnotičen, skoraj sanjski roman Jeana Cocteauja, ki raziskuje svet dveh mladih sorojencev – Elisabeth in njenega brata Paula – ujetih v lasten, od sveta odmaknjen prostor igre, domišljije in čustvenih izbruhov. Po smrti matere in ob Paulovi bolezni, ki ga priklene na posteljo, se njuna vez poglobi do skrajnosti in začne preseči običajne meje bratstva. Skozi zgodbo spremljamo njuno življenje v hiši, ki postane prizorišče simbolične igre moči, ljubosumja in nadzora. »Soba« – osrednji prostor dogajanja – je metafora za zaprt notranji svet, v katerem zakonitosti zunanjosti ne veljajo več. Med njima in zunanjim svetom ni resnične povezave, kar ustvarja občutek klavstrofobije in napetosti.

Cocteau s poetičnim, pogosto vizionarskim slogom slika psihološko intenzivno in estetsko nasičeno pripoved, ki razkriva tako lepoto kot nevarnost domišljije. Paul in Elisabeth sta hkrati otroka in umetnika, žrtvi in tirana, ujetnika lastne igre, ki ju sčasoma pogoltne. Roman ni le zgodba o nenavadnem odnosu med bratom in sestro, temveč razmišljanje o odraščanju, identiteti in samouničenju. V ozadju začutimo duh nadrealizma in simbolizma, značilen za francosko umetnost med obema vojnama.

Knjiga nas ne pusti hladnih – polna je tenzije, čustvene napetosti in lirične lepote, hkrati pa nam postavlja vprašanje: kaj se zgodi, ko postane domišljija močnejša od resničnosti?