Nemci: geografija izgube

Premnoge zgodovinske interpretacije raznih dogodkov ali obdobij se vse prelahko pustijo ujeti v mamljivo zanko posplošitev, ki ponavadi ponujajo samo belo-črno razlago obravnavane tematike, nekako v smislu navedka francoskega pisatelja in novinarja Roberta Brasillacha češ da zgodovino pišejo zmagovalci. Včasih imam občutek, da je temu še vedno tako, pa čeprav se uradna stroka na vse preteke trudi, da bi izstopila iz teh okvirjev, ki so v različnih obdobjih in prostorih uspeli zamejevati tudi leposlovno literaturo in jo ponekod še zmeraj. Je pa gotovo, da je ne več na Češkem. Vsaj trenutno. In dokaz za to je tudi roman Nemci spod peresa Tereze Jandove alias Jakube Katalpe, pa četudi ga je časovno in prostorsko umestila v topogledno, precej nehvaležno obdobje ter okolje, v Sudete med 2. svetovno vojno. Avtorica namreč uspešno krmari med različnimi ideološkimi pastmi, ki se ji ponujajo kot na pladnju, brez da bi se v kakšno od njih ujela in to do samega konca romana. V ospredju ji uspe obdržati malega človeka in njega usodo, ki je v svojem bistvu neodvisna od časa in prostora in bi se lahko odvila kjerkoli in kadarkoli. Katalpi uspe ohraniti tisto distanco, ki je nujno potrebna za objektivnost nekega pisanja. Prav gotovo bodoča češka (morda pa tudi svetovna) klasika!