Zasilni izhodi

Zasilni izhodi je zbirka dvanajstih mojstrsko napisanih kratkih zgodb, ki jih bomo z užitkom prebrali že zaradi sočnega, bogatega jezika (npr. “to ni bilo previdno življenje, niti ne preventivno, to je bilo privativno životarjenje“) , izvirnih primerjav (npr. „virtualni svet me je večkrat spominjal na pismonošo, ki se spotakne, in vse, kar je nosil v torbi, leži razmetano po pločniku: pisma, reklame, časopisi, razglednice, revije, knjige, darila in še in še“), pomirjujočega humorja, iskrive ironije, neologizma pozabljevalo (kar je več kot pomirjevalo) in dinamičnih nasprotij (rojstvo – smrt, gibanje – mirovanje, pravljično – banalno …). Protagonisti Pisonovih zgodb so večinoma sodobni mladi odrasli moški v trenutku krize, padca, zastoja v gibanju življenja. To so ljudje, ki se v lastnem življenju ne prepoznavajo več, ne zdržijo pogleda v ogledalo, ne živijo življenja, kakršnega bi si želeli. V prvi zgodbi nam avtor razkriva stisko mladega intelektualca, ki ga „duh časa“, ki zahteva storilnost in učinkovitost, pa tudi čisto osnovna potreba po rednem dohodku, ki omogoča preživetje, razjedata do dna duše, do občutka brezizhodnosti in poskusa samomora, ki pa ga Pison s komičnimi drobci pripelje iz sfere tragičnega vsaj do grotesknega. Poleg izhoda iz eksistencialne negotovosti in posledične pasivnosti so Pisonovi liki ljudje, ki potrebujejo in iščejo “ izhod v sili“; njihove sile, stiske pa so raznovrstne: spolno nasilje v otroštvu, minljivost ljubezni, brezposelnost , neuresničenost posameznika, vprašanje sreče … Posebnost je tudi spremna beseda zbirki, eno stran kratek Telegram avtorju Mirana Košute. Na koncu svojega teksta Košuta Pisonu napiše: prestopaj vsak STOP. Pisonova zbirka kratkih zgodb je točno to: kratke pripovedi o človeških STOP-ih in njihovem premagovanju.