skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Pariz, ljubezni iz drugih časov

Ko se s knjigo Vesne Milek Pariz, ljubezni iz drugih časov sprehajaš po pariških ulicah, jih vidiš in doživljaš na čisto drugačen način. Zgodovina tega mesta se povezuje z umetnostjo in umetniki, usodnimi ljubeznimi, muzami, ki so umetnike spodbudile k ustvarjanju najmogočnejših umetnin … Zgodbe in povezave med umetniki se nizajo ena za drugo, branje je zgoščeno in izjemno zanimivo. Med drugimi spoznamo tragično zgodbo pariškega umetnika Toulouse-Lautreca, samosvojo George Sand, gledališko umetnico Sarah Bernhardt, izjemnega slikarskega genija Pabla Picassa, ki je svoje muze privedel do samega roba – posebno poglavje v knjigi dobi tudi ena od njih, Dora Maar. Ernest Heminway, Shakespeare, Marija Antoinetta, Napoleon Bonaparte, Henry Miller, Albert Camus, Coco Chanel … vsi ti naši ‘znanci’ (in še mnogo več njih) so dodali svoj odtenek barve v to večno mesto in obenem posrkali nekaj njegovega duha. To je mesto neštetih muz, vladarjev in revolucij, bleščečih salonov, kavarn in zakotnih kotičkov. Ob doživeto opisanih življenjskih zgodbah ter množici smernic, ki nas napeljujejo na nadaljnje raziskovanje Pariza, moramo res zbrano slediti zapisanemu. Naslovi knjig, filmov, večnih umetnin, kavarn in bolj ali manj skrivnih kotičkov ljubega mesta se nizajo eno za drugim, vse pa je začinjeno z bogatimi zgodbami znanih ljudi. Pariz razburja in pomirja, vsakič posebej pa zapeljuje in pusti, da se vanj zaljubiš. Popelje te v bogate zgodbe in obenem prebudi. Vesna Milek na koncu pravi, da Pariza, ki nam ga ponuja na ogled Netflixova serija Emily v Parizu, ne prepozna več. Pogled nanj je orisan popolnoma klišejsko in površno. Tudi tragedija, ki nas je opomnila, da nobena stvar stvar ni samoumevna, da se tudi tisočletne stavbe lahko podrejo v nekaj urah, prihaja iz Pariza. Mogočna cerkev Notre-Dame je pred leti zagorela in nam zamajala svet v temeljih. In spet se je pokazala narava naše civilizacije – ko se nekaj zgodi v Parizu, zaznamuje cel svet!

 

 

Meja : potovanje na rob Evrope

Kapka Kassabova je v predgovoru Meje zapisala, da je to knjiga, ki pripoveduje o zadnji evropski meji. Gre za področje, kjer se stikajo Bolgarija, Grčija in Turčija. Hkrati je to območje, kjer se konča ali začne Evropa, odvisno, iz katere smeri človek gleda. Želja po raziskovanju tega območja je v pisateljici tlela dolgo časa. Želela je videti, kaj je tam, kamor je bilo v času njenega bolgarskega otroštva prepovedano stopiti, kaj je tisto, kar se je skrivalo za železno zaveso. Dejansko je pod nogami hotela čutiti zemljo, vonjati zrak, slišati šumenje vetra in se skriti med gozdove, se družiti z ljudmi, ki so ta periferna območja naselili, okušati hrano in vino, žganje, čaj. Hotela je doživeti in zapisati zgodbe o življenju v teh krajih. Kassabova je zgodbe tudi dobila. To so veličastne pripovedi o sedanjosti, pomešane s preteklimi dogodki, posledicami hladne in drugih vojn, preseljevanj. Mitološko obarvane pripovedi, zaradi katerih še sami začutimo energijo širnih gorovij, razburkajo domišljijo. Kako zelo jo je območje navdahnilo in prevzelo izvemo, če dobro sledimo štirim črnim konjem, ki se pred njo razmaknejo, da jo spustijo mimo, za njo pa se spet združijo in tako je krog pripadanja sklenjen. Vez je tako močna, da brez zdravilke in urokov ni možno zapustiti gorovij, rek, morja, kaj šele vasi in prebivalcev, na katere se je Kapka Kassabova navezala v času gostovanja pri njih. Strandža, Rodopi, Črno morje ter gorovja in ravnine, doline, soteske, izviri, prepadi, stare utrdbe, ruševine, poti in ceste, zgrajene v pradavnem času, zapuščeni samostani – vse to je tudi področje Tračanov, katerih zdavnaj minulo življenje odmeva v pokrajini. Odmevajo tudi še vedno boleče zgodbe o nasilnem preseljevanju celih ljudstev, ker so tako določile državne oblasti v centrih novejših držav, s tem pa razselile družine, potrgale njihove korenine, ki jih še sedaj mnogi iščejo, čeprav so morali spremeniti imena, vero, nacionalnost. Meje, ki se vijejo po tej pokrajini, so sicer nevidne črte, a v preteklosti so večkrat oživele in zasijale s strahotno močjo zaradi političnih odločitev. Nevidne ali vidne meje prebivalcem onemogočajo občutek svobode, kakršno bi si zaslužili. Danes sta nesreča za tukajšnje skupnosti in naravo tudi globalizacija, ki pospešeno briše stare navade in običaje, ter kapitalizem, ki steguje lovke po naravnih virih in lepote narave spreminja v razvrednotena, umazana, izkoriščena in do skrajnosti neodgovorno izrabljena območja. Morda pa bodo k ohranitvi narave, čudežev, prijateljstva, spoštovanja in ljubezni prispevale energije nestinarjev, ki so kljub preganjanju in prepovedi ohranili običaj pradavne hoje po žerjavici.

Meja je odličen in berljiv potopisni roman, ki nežno, a odkrito prikaže območje treh meja v današnjem času. Sedanjost je zagotovo odsev vsega, kar se je tu dogajalo že davno nazaj ali prav pred kratkim. Kassabova je spisala izjemen poklon odmaknjeni periferiji, razložila zgodovinske okoliščine in politične odločitve, ki so usmerjale razvoj tega obrobnega območja. Predvsem pa je Meja poklon tistim ljudem, ki vztrajajo tukaj in se ne bojijo povedati, kako živijo, česa si želijo, kaj jih moti in česa jih je strah.

Kapka Kassabova, pesnica in pisateljica, se je rodila v Bolgariji, v Sofiji. Leta 1992 se je z družino preselila na Novo Zelandijo, od leta 2005 živi na Škotskem. Njen materni jezik je bolgarščina, piše pa tudi v angleščini.

 

Govorice o njej

Naslov Govorice o njej pove vse. Če živite v majhnem mestu, vsi vedo vse o vas in glede na pomanjkanje drugačne zabave so trači najbolj vroča stvar v kraju. Ne glede na to, ali ste ljudem všeč ali vas ne marajo, postane vsak vaš korak, ki ga naredite, glavna tema pogovorov.
Jennie Sue Baker, edinka iz premožne družine, se domov v majhno južnjaško mestece Bloom vrne z avtobusom namesto z očetovim zasebnim letalom. Ločena in brez denarja postane glavna tema govoric, sploh ko se želi osamosvojiti in se zaposli kot čistilka pri dveh bogatih starejših sestrah, starih »sovražnicah« njene družine.
Jenniejino bivanje v mestu postaja vedno bolj zanimivo in medtem, ko se spopada z dolgoletnimi družinskimi težavami in skrivnostmi ter poskuša izboljšati svoj odnos s starši, si med meščani najde tudi prave prijatelje, na katere se lahko vedno zanese. Med njimi imata posebno mesto stari gospe, Nadine in Lettie, ki Jennie Sue postaneta ne le prijateljici, ampak skorajda nadomestna družina. Tu so še stari Amos, ki se po smrti svoje žene trudi voditi mestno knjigarno, pa nekdanja sošolka Cricket in njen brat Rick, ki se je iz ene od misij domov vrnil z brazgotinami na telesu in v duši.
Carolyn Brown je ena najboljših avtoric v žanru južnjaške romance v majhnih mestih. Njeni liki so všečni, njihove slabosti jim lahko večinoma odpustimo. Uživamo lahko v razvoju zgodbe, ko se glavni junaki postavijo na noge, čustveno odrastejo in ljubeče sprejmejo sebe in svoje življenje. Očarljiva romanca, ki nas ponese na ameriški jug in nam podari nekaj prijetnih bralnih ur.

Kako so rože prišle na svet : pravljice o rožah z vsega sveta

Kako so rože prišle na svet je dragocena zbirka devetindvajsetih pravljic, bajk, legend in povedk o cvetju z vsega sveta. Rože imamo radi, jih občudujemo in se z njimi obdajamo, z nami so od rojstva do smrti, spletamo jih v vence, oblikujemo v šopke, z njimi razveseljujemo, jih podarjamo, se zahvaljujemo in včasih sporočamo med vrsticami. Žalosten in siv bi bil svet brez rož!

Zbrane pravljice govorijo o tem, kako so rože sploh prišle med ljudi in na svet, govorijo o zaljubljencih, ki so se spremenili v rože, od kod prihajajo zdravilne moči nekaterih rož, pa o cvetnih vilah in kraljičnah, o pohlepu, skromnosti in še o čem. Avtorici sta s svojim izborom povezali različne kulture in pokazali na različnosti in podobnosti, ki nas bogatijo in družijo med seboj v različnih svetovih, časih in prostorih.

Knjiga je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo. Za preglednejšo in lažjo uporabo, so dodana različna kazala: stvarno, tematsko in kazalo po mesecih in letnih časih.

Evtanazija ali Stražar, kdaj bo noč?

Pisatelj se je lotil težke teme. Zapisovanje dogajanja ohranja njegov pogled od zunaj, distanco, a posebej utrinki iz otroških let dajejo čutiti hrepenenje po pripadnosti nekomu, ki bi bil z njim nežen, ki bi ga imel rad. Kje najti moč, sidro, če mu že v rani mladosti ni bilo dano pognati korenin!? Ni bil deležen družinske povezanosti, ni bil ljubljen, vse naokrog njega surovost in nasilje. Gre za vpogled v notranjost lika, ki se mnogo prekmalu zave, da je že od rojstva zapisan smrti. Neobčutljivost sveta ga peha v izkušnjo krute osamljenosti, še toliko bolj v bolezni. Odtujenost in obup ga kot plaz dušita z brezizhodnostjo, tok bližine smrti ga neizbežno vleče v temo. Hude fizične in psihične bolečine narekujejo preizpraševanje smiselnosti. Poudarjajo ves čas prisotno stisko bivanja in bolečino izgubljanja. To narekuje stil pisanja v kratkih prebliskih in značilni, tudi ponavljajoči se, simboliki. Vpogled v notranjost lika slika samoreflektivno preigravanje palete možnosti, kako ohraniti dostojanstvo znotraj splošnih družbenih norm, etike in morale. Izpod krhke lupine naučenih obrambnih navad vpijeta samota in strah pred neizbežnim. Ostaja le: “Kako in kdaj oditi?” Osebna pripoved razkriva žalostno preteklost in daje vpogled v krute skrivnosti sedanjosti.

Zlu za petami

Zlu za petami je četrti roman britanskega pisatelja, televizijskega voditelja, režiserja in komika Richarda Osmana o četverici starostnikov, ki kot Četrtkov klub za umore pomagajo pri preiskavah nerešenih primerov. Elizabeth, Rona, Joyce in Ibrahima smo bralci že dodobra spoznali v prvih treh knjigah, kljub temu pa starostniki v rokavu še vedno skrivajo kakšnega asa, s katerim nam bojo ogreli srce. Kuldesha Sharmo, lastnika trgovine s starinami, so po prejetju sumljivega paketa našli mrtvega. Ker gre za Ibrahimovega tesnega prijatelja, se Četrtkov klub za umore kljub nasprotovanju policije vplete v preiskavo. V igri je velika količina heroina, seznam osumljencev postaja vse daljši in starostniki v slogu Hercula Poirota zvito nastavijo past morilcu.

Osmanovi romani niso le odlična žanrska dela, saj poleg osrednjega primera, ki ga starostniki preiskujejo, avtor prikaže človekovo najbolj zahtevno življenjsko obdobje – starost. Ruši stereotipe o starostnikih kot zagrenjenih osebah, ki jih definirajo le njihove zdravstvene težave, izgubljajo svoj razum. Snežko, lisjak z belimi konicami ušes obiskuje starostnike. Skrivnostni živalski prijatelj je zanje opora, spomin na tiste, ki so odšli, tihi zaupnik in zdravilo za osamljenost. Richard Osman nikakor ne idealizira starosti, saj so se Elizabeth, Ron, Joyce in Ibrahim primorani soočiti s smrtjo. Ob tem se odpirajo mnoga etična vprašanja. Kdaj človek izgubi lastno identiteto in ni več sposoben kvalitetnega življenja ter ali je potrebno ljudem omogočiti prostovoljno končanje življenja? Gre za najbolj čustveno knjigo v seriji, ko sta na tehtnico postavljena dobro in zlo. Zlo se vedno vrača in Elizabeth se prične spraševati, čemu se boriti proti tistemu, česar ne moreš premagati.

Stanovanje v Rimu

Stanovanje v Rimu je zgodba o ženski, ki se znajde na življenjskem razpotju. Bethin sindrom praznega gnezda se ni izšel po njenih načrtih. Medtem ko je šla hči edinka študirat na kolidž, je sama razmišljala o novem poglavju v svojem življenju z možem Joelom. Vendar pa je njegov pogled na življenje povsem drugačen od njenega, saj razmišlja o ločitvi in za nedoločen čas službeno odide v Pariz. Beth, ki išče pot iz svojega obupa, končno prisluhne sodelavki Helen, ki ji svetuje, naj ne čaka doma, ampak se odpravi na potovanje v tujino. Ko po ponovnem razočaranju naključno naleti na oglas za trimesečni najem stanovanja v Rimu, se odloči. Lastnica stanovanja Ronnie in njena prijateljica Marina, ženski v svojih sedemdesetih, pa naredita več, kot le oddata stanovanje Beth. Vsak dan ji dajeta nove naloge in ne traja dolgo, da Beth kljub začetnemu odporu začne polno živeti. Potem, ko je bila večino življenja vestna žena in skrbna mati, ki ji je bilo več do sreče vseh ostalih in je svoje želje popolnoma zatrla, ima zdaj priložnost znova odkriti žensko v sebi. Nauči se izžarevati vitalnost in veselje zaradi spremenjenega pogleda na življenje. V veliko pomoč sta ji s svojimi izkušnjami in neposrednostjo Ronnie, ki se pri svojih letih še vedno veselo vozi z vespo po Rimu, in Marina, ki svojo palico prikazuje kot modni dodatek, namesto da bi z njo kazala podobo gibalno ovirane osebe.
Roman je bogat s temami, ki spodbujajo razmišljanje, pronicljivimi biseri modrosti ter živimi opisi »večnega mesta« in njegovih zanimivosti. Opominja nas, da nismo nikoli prestari, da bi se podali na novo pustolovščino, da včasih za ogled novega mesta niso najboljše dejanske turistične točke in da bomo občasno morda morali malo pretresti svoje življenje. Zgodba govori o ponovnem odkrivanju samega sebe in ponovnem iskanju veselja do življenja, ko nas le-to preseneti in se moramo odločiti, kaj bomo storili z zlomljenimi koščki svojega življenja, za katerega smo mislili, da ga poznamo.

Koncerti za oboo : roman

 

Zgodba o očetu, ki postaja vse bolj tudi zgodba o sinu, je podana skozi prvoosebno pripoved moškega srednjih let, živečega skupaj z ostarelim očetom v enajstem nadstropju bloka v Sarajevu, mestu, v katerem Stari Oboist, tako očeta imenuje pripovedovalec, živi že šestdeset let, a ga v vsem tem času ni nikoli sprejel za svojega in ga je tudi ves čas preziral. Kot Srb se je tam vedno počutil nesprejetega, prav tako pa nikoli tudi ni čutil potrebe po druženju s komerkoli izven svojega ožjega kroga znancev. Sčasoma se ti porazgubijo, žena umre in ostane mu le še sin, s katerim pa ga, vsaj na prvi videz, življenje bolj razdružuje kot povezuje – tudi zato, ker ne z njim ne s hčerko in tudi ne s svojo nekdanjo soprogo nikoli ni znal ustvariti spoštljivih povezovalnih odnosov. Od nekdaj je namreč veljal za trmastega, egocentričnega, nergaškega, vzkipljivega, sarkastičnega in zajedljivega, polnega kapric in za povrh vsega še dlakocepsko skopuškega. A sleherno sobivanje, če naj bo vzdržno, potrebuje kompromise, in kot se po naravi stvari spodobi, jih je sin seveda primoran sklepati pogosteje kot oče. Drug na drugega sta večkrat jezna (pripovedovalec, ker se oče obnaša kot otrok in oče, ker se sin vede kot starš), a ju iz ozadja skupaj vendarle lepi nekakšna naklonjenost, četudi trmasta in hladno ponosna. Pisatelj, ki roman, literarizirano avtobiografijo, posveča očetu, da bi vsaj malo odložil njegovo fizično smrt in se nekako opravičil za tisto, kar je v njun odnos tujstva sam prispeval, predvsem pa, da bi ohranil spomin nanj, nas s svojim značilnim satiričnim, sarkastičnim, (samo)ironičnim slogom vodi po številnih malih rodbinskih zgodbicah in pripetljajih, ob tem pa tudi sam vse bolj spoznava, da kri res ni voda in sta si s Starim podobna bolj, kot je sprva priznaval. Čudovita knjiga in toplo domača vsem, ki so okušali bratstvo in edinstvo nekdanje Jugoslavije in jim posluh za balkanski humor še brbota v žilah.

Potujoče gledališče

Monumentalna družinska kronika se začne s pripovedjo o avtorjevi babici po materini strani, medicinski sestri Ivki, ki se je v stari zagrebški Vinogradski bolnišnici v dvajsetih letih dvajsetega stoletja zaljubila v ruskega emigranta judovskega rodu, kirurga Bernsteina. Zgodba o njunem razmerju je razburljiva in pretresljiva, saj že noseča in poročena Ivka zboli za tuberkulozo (za to boleznijo sta umrla tudi dva njena brata) in ker je to nevarno zanjo in za otroka, jo skušajo mož in kolegi zdravniki prepričati v splav. A Ivka se ne da, rodi Veroniko, avtorjevo mater, s katero se pozneje oženi Tvrtko Ferić. V nadaljevanju se avtor posveti še očetovi rodbinski strani, kjer se prizori spet vrstijo kot v potujočem gledališču, uokvirjeni v splošno družbeno in politično klimo, kjer so se zgodile v enem samem stoletju tri vojne. Avtor je odličen fabulist, saj si je prizore, ki so umeščeni med zgodovinskimi, družinskimi in dokumentiranimi dejstvi, moral pač izmisliti. Toda nekje na dveh tretjinah knjige pride na sceno še sam. In tu stopi v igro pripovedi nova dimenzija: s čustvi prežet in z razumom predelan spomin. Na videz brez cenzure in selekcije se vrstijo nazorni prikazi različnih, tudi ekstremnih življenjskih situacij, ki so izvrstni orisi odraščanja in razvoja osebnosti pripovedovalca od otroka do današnjih dni. Avtofikcija par excellence.

Zoran Ferić sodi med vidnejše sodobne hrvaške avtorje, v slovenščino so s pričujočim romanom vred prevedeni trije, še Smrt deklice z vžigalicami (2005) in  Otroci Patrasa (2007). Njegova prva prevedena knjiga je izbor kratkih zgodb, ki nosi v slovenščini naslov Blues za gospo z rdečimi madeži (2001). Ljubitelje vsestransko dobrega pisanja bi zagotovo razveselil tudi prevod avtorjevega romana Kalendar Maja (2011), kjer mojstrsko teče časovno večplastna pripoved o skupini gimnazijskih sošolcev, ki se po več desetletjih odpravijo na reprizo maturantskega izleta.

Izogibajte se Gretchen: zgodba o nemogoči ljubezni

Zgodba nas popelje v Nemčijo, natančneje v Köln, kjer spoznamo Toma. Tom je voditelj večernih poročil in zelo priznan raziskovalni novinar. Svoja srednja leta uživa na polno, zaposlujejo ga služba, zabave s prijatelji in razkošna potovanja. Njegovi odnosi z ženskami in sodelavci so zelo površni, celo odnos z njegovo mamo, edino sorodnico je zelo krhek. Vse dokler ga okoliščine ne prepričajo, da se z njo nekaj dogaja. 84 – letna Greta je zelo ponosna in samostojna ženska, ki obožuje svojega sina, vendar mu tega nikoli ni znala pokazati. Vse dokler ji bolezen ne začne odstirati bolečih spominov, preko katerih je v mladosti položila betonski pokrov, da je na njem lahko gradila novo življenje. Spomini ji uhajajo in Tom spoznava povsem nove plati življenja svoje mame, razkriva njeno mladost, ki jo je zaznamovala 2. svetovna vojna v Nemčiji. Njegova poklicna uspešnost mu omogoči, da lahko razišče nepojasnjene dogodke in tako mami omogoči, da se spravi s svojo preteklostjo.