skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Strel v prazno

Richard Osman je bralce po vsem svetu nasmejal s prigodami štirih starostnikov v stanovanjskem naselju Sončni gaj. Strel v prazno je njegov tretji roman v seriji Četrtkov klub za umore. Elizabeth, Ron, Joyce in Ibrahim se vsak četrtek srečujejo v sobi za sestavljanke in se pogovarjajo o različnih zastaranih primerih. Tokrat se lotijo razreševanja starega umora televizijske novinarke Bethany Waites. V avtomobilu naj bi zletela s pečine, a njenega trupla niso nikoli našli. S svojo prikupno iznajdljivostjo člani Četrtkovega kluba za umore pri razvozlavanju primera med drugim spoznajo nekatere slavne televizijske osebnosti. Nergavi Ron se zaljubi v maskerko Pauline, Joyce je navdušena nad šarmantnim voditeljem Mikom Waghornom, Bogdan, prijatelj četverice, pa popolnoma izgubi glavo zaradi policistke Donne De Freitas. A ljubezen ni edino, kar povzroča tegobe prebivalcem Sončnega gaja. Elizabeth, bivša vohunka, začne prejemati čudna sporočila in celo naročilo za umor starega znanca Viktorja. Napete akcije in humornih prigod ne manjka. Zdi se, da je Richard Osman, britanski televizijski voditelj, režiser in komik odkril pravi recept za humorne kriminalne romane, ki razbijajo mite o starejših. Prav zato so postali takšne svetovne knjižne uspešnice.

Japonske novele

Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.

Časovno zaklonišče

Časovno zaklonišče je roman, v katerem nas avtor Georgi Gospodinov postavi na čisto poseben časovno-prostorski vrtiljak. Z njim se bomo odvrteli v posamezna desetletja 20. stoletja in pokukali v leta 2024, 2025 in 2029, znašli se bomo v New Yorku, Švici, Sofiji, Beogradu, Sarajevu pa spet v Švici … Gospodinova zanima čas in to, kar čas ustvarja – človeški spomini, konkretni trenutki vsakdana, politične razmere, zgodovinski trenutek, minevanje, brisanje in obnavljanje osebnega in kolektivnega spomina … V romanu se tako prelivata dve osrednji temi: intimno dojemanje časa človeka posameznika in odnos do prihodnosti in preteklosti posameznih držav današnje Evrope. Delo se začne kot tragikomična pripoved o kliniki za staranje, kjer je vsako nadstropje urejeno posameznemu desetletju prejšnjega stoletja primerno. Balzam za dementne, prijazen svet, v katerem se naenkrat človek spet znajde … svet, v katerem te pred popolno pozabo samega sebe lahko ubrani tudi režimski vohun, nekakšen vsevedni špicelj, ki je nekoč bil zadolžen za to, da te nadzoruje in o tebi podrobno poroča …

Kmalu se pripoved spremeni v politično satiro, fikcijo sodobne Evrope, ki bi z referendumom namesto prihodnosti izbrala vrnitev v preteklost. Struga, po kateri se valova literarne obdelave intimnega in javnega časa pretakata, pa je sam ustvarjalni proces: pisanje o pisanju, prekrivanje avtorja in glavnega literarnega subjekta, samoironija (med pisanjem romana o tistih, ki so ostali brez spomina, ga začne tudi on sam izgubljati – str. 182), literarna oseba, ki avtorju uhaja iz nadzora, bogata medbesedilnost, prepletanje avto-fikcije in dokumentarne zgodovinskosti, kontrast komičnega in tragičnega, nostalgičnost s podrobnostmi različnih vsakdanov …

Delo je hkrati ganljivo pričevanje človeške krhkosti, nemoči in tragičnosti ob iztekanju življenja in luciden umetniški pogled na srčni utrip današnje Evrope. Roman, ki poziva k spraševanju o odnosu do osebne in kolektivne preteklosti in sodobnem vrednotenju obojega. V delu nima posebnega mesta samo pisanje, pač pa tudi gledališče (z novo tragikomedijo dell’arte) in – knjižnice, to zaklonišče, topel in suh prostor, odprt za vse (str. 196), v katerega se vstopa kot v neki drugi čas, kot v časovno zaklonišče (str. 192). Ideja o kliniki preteklosti se je avtorju porodila več kot desetletje preden je v javni knjižnici v New Yorku leta 2017 začel pisati obravnavani roman, zveza časovno zaklonišče se pojavi že v delu Fizika žalosti (2011). Prvotna ideja je iz zasnove o stavbi preteklosti zrasla v idejo o ulicah, mestih in državah preteklosti, s čimer je delo dobilo priokus distopije in družbene satire.

Avtor je za roman Časovno zaklonišče dobil nagrado bolgarska knjiga leta 2021 in italijansko nagrado strega za evropsko književnost v istem letu. Delo je bilo uvrščeno na seznam najboljših knjig v letu 2022 časopisa New Yorker. Letos (leta 2023) sta Gospodinov in prevajalka romana iz bolgarščine v angleščino Angela Rodel prejela bookerjevo nagrado. Delo Časovno zaklonišče je prvi bolgarski roman, ki je prejel to nagrado, laskava je tudi utemeljitev žirije, ki je zadnje Gospodinovo literarno delo označila za briljanten roman, poln ironije in melanholije.

Božanski imperator peščenega planeta

V četrtem delu serije o Peščenem planetu spremljamo zgodbo imperatorja Leta II., sina vladarja Paula Muad’diba iz rodbine Atreides in Chani, njegove zunajzakonske partnerice fremenskega porekla. Leto II. je po neverjetnih 3.500 letih še vedno na čelu celotnega znanega vesolja, s svojo domnevno nesmrtnostjo pa si je pridobil status božanstva. Na začetku vsakega poglavja so tokrat predstavljeni odlomki iz njegovih ukradenih dnevnikov, v njih pa razodeva svojo filozofijo in napotke, ki jih želi predati človeštvu. Slutimo, da je namerno dopustil, da so mu bili ukradeni. Ko so po spremembi ekosistema, iz puščavskega v bogato rodovitno okolje, peščeni črvi izumrli, je na voljo le omejena zaloga melanže. Od nje je odvisno prebivalstvo, z njo pa po svoji volji upravlja Leto II. S svojo preobrazbo v novega Šaj Huluda bi lahko sam ustvarjal velike količine začimbe. S pomočjo peščenih postrvi se je uspel preobraziti do njegove predstopnje, postane torej hibridno bitje med človekom in črvom. V svoji viziji prihodnosti je namreč predvidel pogubo človeštva, ki kljub neverjetnim dosežkom stagnira, zato mora to nujno preprečiti. V času tako imenovanega Letovega miru poskuša z nepopustljivo surovostjo in diktaturo preložiti usodne dogodke na kasnejši čas, hkrati pa ustvarja tiranijo. A s svojim nerazumnim delovanjem želi človeštvo le vzpodbuditi, da bi premagalo nepremagljivega in se razvilo na naslednjo stopnjo. Kot smo navajeni iz Herbertovih del, je tudi v tem polno filozofskih misli
ter idej o možnih poteh, ki bi jih v prihodnosti lahko ubrala znanost. Daljna prihodnost z aluzijami na naše dogodke iz pretekle zgodovine se skozi mnoge vzporedne zgodbe, ki zahtevajo poglobljeno branje, mojstrsko izpelje.

Smrdljivka

Heloise Kaldan, novinarka časopisa Demokratik Dagblad je napisala udarni članek o škandalu modnega magnata Jana Skriverja. A njen vir in ljubimec Martin Duvall ji je posredoval napačne informacije. Za las se izogne izgubi službe, kmalu zatem pa začne dobivati pisma Anne Kiel, ki je nihče ni videl že tri leta. Anna naj bi z nožem na domu ubila Christofferja Mossinga, sina nepremičninskega tajkuna, nato pa izginila. Zdaj ji Anna v nenavadnih, poetičnih pismih sporoča, da sta povezani in navaja podrobnosti iz Heloisinega življenja. Smrdljivka, redka rastlina, ki med cvetenjem oddaja vonj po razkrajajočem truplu je Annina najljubša roža. Si želi, da bi novinarka predstavila njeno zgodbo svetu? Heloise se s pomočjo inšpektorja Erika Schäferja loti raziskovanja ozadja primera. Ne zaveda pa se, da je lahko s tem ogroženo tudi njeno življenje. Skozi njuno sodelovanje bralec spoznava tudi novinarkino življenjsko zgodbo. Travme iz otroštva usodno vplivajo na posameznike, maščevanje pa postane glavno gonilo njihovih dejanj. Heloise se nevede vplete v igro moči, manipulacije in kesanja. V roman je avtorica prepričljivo vpletla tudi tematike s področja politike in kazenskega sistema Danske. Zgodba pa je povezana z zločini, ki jih družba najostreje obsoja. Na avtentičnost romana zagotovo pozitivno vpliva tudi avtoričina izobrazba, saj je študirala zgodovino in novinarstvo. Napeto pisanje, ki se zgleduje po skandinavskih psiholoških trilerjih, bralca drži v negotovosti do zadnje strani. Roman Smrdljivka je na Danskem prejel nagrado za najboljši kriminalni prvenec. Anne Mette Hancock je leta 2018 in 2020 napisala še drugo in tretjo knjigo, ki vključuje Heloise Kaldan in Erika Schäferja. Že v romanu Smrdljivka avtorica oriše vrsto raznolikih stranskih likov, ki zgodbo dopolnjujejo in jih bomo zagotovo bolje spoznali v nadaljevanjih knjižne serije. Leta 2020 je Anne Mette Hancock postala danska pisateljica leta.

Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo

Med Idrijo in Sočo je bilo med leti 1895 in 1985 območje mnogih sprememb. V knjigi Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo sledimo osebnim pričanjem Franca Jerončiča skozi leta in dogodke, ki so se zvrstili na tem območju. Kakšen je bil pravilni postopek varovanja mrliča? Kako je Bepo Čedonov iz vasi Berdoni v Čedadu ostal brez 2 konj? Zapisana je zgodba o nesporazumu glede dveh Kostanjevic na Primorskem in posledice, ki je to prineslo mlademu Blažiču. Andrej Žnidarčič spozna, zakaj je potrebno pred pletenjem »čalabonov« pravilno izmeriti vse mere. Kako se je Darko Žnidarčič pripravljal na traktorski izpit? O prvem mlinu na električni pogon na Kolovratu. Vse te in veliko več zgodb je zbranih na enem mestu za bralce, ki jih zanima pričanje človeka, polnega izkušenj in spominov. Skozi kratke, duhovite, kronološko urejene zgodbe je predstavljeno realno dogajanje na območju Posočja kljub temu, da se dogajalni prostor skozi knjigo širi ter krči vse do Francije, Italije, Gorice in veliko dlje. Beneška Slovenije ostaja v knjigi centralna točka dogajanja, saj so zbrane zgodbe na takšen ali drugačen način povezane s tem območjem. Simpatične zgodbe na lahkoten način obudijo spomin na Kolovrat v času številnih zgodovinskih prelomov, ki pa niso omejeni le na prvo, drugo svetovno vojno in begunstvo, partizanstvo, industrializacijo in spremembo političnega sistema, SFRJ – gre za vsakdanje zgodbe vsakdanjih ljudi, ki so povezane s tako socialnimi kot tudi političnimi spremembami. S preprostim, a narečno bogatim jezikom, predstavlja delo velik prispevek k ohranjanju navad, obredov in značilnosti omenjenih krajev in ljudi.

Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo avtorjev Zorana in Franca Jerončiča. Knjiga obsega 75 resničnih zgodb iz življenja Franca Jerončiča, ki ob pomoči Zorana skozi kratke, vsebinsko samostojne zgodbe bralcu naslika celostno sliko. S preprostimi, črno-belimi ilustracijami so knjigo opremili Franc Jerončič, Barbara Kožlin, Neja Nedoh, Gregor Jerončič in Lidija Jerončič, spremno besedo o delu in avtorjih pa je napisal Adrijan Pahor. Za lažje bralčevo razumevanje narečnih oz. slogovno zaznamovanih besed je na koncu knjige priložen tudi slovar narečnih besed in opombe. Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo je tretje delo, pri katerem sodelujeta tako sin kot oče – pred tem sta že izdala knjigi Življenje na Kanalskem Kolovratu in Bratje Slovani.

Sontia I.

Sontia I. avtorja Mitja Miklavčiča je sklop pesmi, posvečenih ljubezni do smaragdne reke Soče, ljubezni kot čustvu, občutku, stanju in tudi prebliskom, krajem in razmišljanjem. Soča je muza mnogih pesnikov. Že Simon Gregorčič je prepoznal njeno lepoto in nedotaknjenost, v sedanjosti pa ji svojo ljubezen izraža tudi Mitja. Od poti do barve reke, od ritma valov do čustev, ki jih vzbuja, avtor skozi prvih 10 pesmi izrazi svoje občudovanje. Pozornosti pa avtor ni namenil le biseru Posočja, temveč je skozi verze in rime razmišljal tudi o ljubezni do sočloveka, ljubljenih oseb in prijateljev. Te pesmi bralcu nudijo intimen vpogled v razmišljanje avtorja o ljubezni kot je, komu je namenjena in kdo jo v življenju občuti. Zadnji del knjige je namenjen poeziji z različnimi tematikami. Na plan pridejo posvetila pomembnim slovenskim kulturnim dnevom, krajem, avtorjevim razmišljanjem in osebam. Po besedah avtorja si knjigo vzemite v roke, udobno naslonite in preberite kakšno pesem v prostem času. Bralec lahko v delu uživa brez kakšnih koli predhodnih izkušenj v branju poezije, saj so pesmi simplistične, a polne ljubezni, čustvovanja in globokega razmišljanja človeka, ki je v življenju ogromno izkusil.

Mitja Miklavčič prebiva v Bohinju. Svoje pesmi je pred izdajo tiskane izdaje zbirke poezij pisal v zvezke, ki pa so bili skozi leta izgubljeni času. Iz zaprtih zvezkov so leta 2011 pesmi ugledale luč sveta na internetu, kjer je avtor ustvaril spletno stran za deljenje svoje poezije s širšo družbo. Skozi pisanje in ustvarjanje si avtor čisti dušo in celi čustvene rane, ki mu jih je prizadelo življenje. Kljub temu ostaja optimističen in o življenju piše kritično, a realistično in nežaljivo. Pri ustvarjanju Sontia I. se mu je z ilustracijami, ki spremljajo pesmi, pridružil oče Vid Miklavčič.

Goriške pesmi

V zbirki poezije Ljubke Šoli je bralec deležen velikega nabora tematsko različnih pesmi, ki jih je tekom življenja zapisala pesnica. Pišejo se verzi pesničinega pozdrava pokrajinam njenega življenja, med katerimi zasledimo imena kot so Gorica in njena okolica, Goriška Brda in Vipavska dolina. Narava je harmonična, pojavljajo se elementi lepote in svetlobe. Poletja. Češenj in breskev. Oglasijo se razigrani in razgibani glasovi otroškega življenja, radosti, šolskega vsakdanjika ter veselja. Vedno pa skozi pesmi izžareva pristna otroška življenjska energija. Pesmi z verskim tonom se pojavijo v delu z naslovom Odsevi večnosti, kjer pridejo na plan verzi o zaupanju in verovanju v Boga. Izrazito čustven del predstavljajo tudi ljubezenski soneti, ki jih je Ljubka Šorli namenila v spomin na pokojnega moža Lojzeta Bratuža. Skozi spomine podoživlja njuno ljubezen, ki jo je prekinilo zgodovinsko nasilje. Pot do miru je težka. Poezija, ki je nastala med letoma 1943 in 1991, se opre na temne zgodovinske dogodke, ki so bili pesnici izjemno blizu in so imeli velik vpliv na njeno življenje. Spominja se krvavega tolminskega punta. Kljub občutkom zapuščenosti in obupa pa se v pesmih vseeno pojavijo biseri uporništva in materinstva, za katerega pesnica smatra tudi slovenščino – materni jezik njenega naroda. Vse njene misli in upanja pa opre na mlade ljudi, saj bo prav iz njih zrasel nov, boljši svet. Ob globokem branju knjige se med verzi začuti močno ljubezen do slovenskega naroda in maternega jezika, ki bralcu daje upanje, da je prihodnost Slovenije svetla.

Ljubka Šorli je bila rojena v Tolminu. Skozi težko in boleče življenje se je kljub vsem strahotam prebila na vrh in tekom bivanja dosegla veliko. Borila se je za lepoto, pravico in resnico. Je edina ženska s spomenikom na aleji pomembnih osebnosti v Novi Gorici. Njena pesniška dela niso bila nikoli objavljena, zato jih je iz njene bogate zapuščine 1030 pesniških del izbral in uredil njen nečak Igor Tuta. Ob 25. obletnici pesničine smrti je izdal Goriške pesmi, ki sta jih dopolnila likovno z ilustracijami goriški slikar Andrej Kosič in s spremno besedo ter razlago pesmi Marija Mencina. Tako je z dodano bibliografijo pesnice na koncu knjige nastala nekakšna celota avtoričinega življenja, ki je bila leta 2019 izbrana za seznam kakovostnih del Primorci beremo.

Gozd iz besed

Pesniška zbirka slovenke Dane Ivančič, pospremljena z njenimi lastnimi ilustracijami in spremno besedo Slavice Mlekuž, predstavlja okno v notranji svet pesnice iz Bovca. Skozi 38 pesmi in 32 haiku-jev avtorica bralce popelje v lastne misli. Knjiga poezije je razdeljena na 5 delov, vsak pa predstavlja iskro avtoričinega razmišljanja o življenju, veri, ljubezni in notranjem jazu, ki je edinstven vsakemu posamezniku.

Bralec se sooči s počutji pesnice, ki jih predstavi v ciklu enega leta oz. štirih letnih časov. Na trenutke upajoča, avanturistična in na druge melanholična, se avtorica sprašuje o skrivnostih življenja. Skozi Križpotja se čustvom pridružijo verski elementi, z prošnjami in hrepenenjem po dobrem in večnem ter vselej prisotnem Bogu. Pesnica skozi metafore prikaže črno in depresivno situacijo, kjer pa ji On predstavlja večno luč na koncu tunela. Spoznanja o življenju dosežemo le tako, da iščemo samega sebe. Želja po raju in miru se v Poteh prepleta s spoznanjem, da je življenje, ki nam je dano, dar in kar si ter kar imaš, tekom časa na tem planetu daruješ naprej. Bralec se potopi v občutke radosti, romantične in materinske ljubezni, obdane s cvetovi poletja. Življenje pa ni le sreča in rožice, temveč je prisotna tudi bolečina ob izgubi ljubljene osebe in žalost. Pripadanje naravi. Cvetoče rastline, jokajoče drevo. Haiku je japonska pesniška oblika iz sedemnajstih zlogov, s katerimi avtorica v zadnjem delu knjige prikazuje prebliske lastnih čustev skozi življenje in njene misli. Zbirka pesmi je lahkotno branje z globokim vpogledom v glavo ženske, ki je spretno prenesla svoje misli na papir. Za najboljši užitek ob branju je priporočljiva skodelica čaja in žarki jutranjega sonca.

Dana Ivančič se je rodila v Bovcu – v enem izmed treh src zgornje Posoške doline. Skozi življenje je nabirala dragocene izkušnje in izpopolnjevala mnoge spretnosti, ki so ji omogočile kupec priložnosti. Svoje veselje do ustvarjanja je izživljala v različnih prostočasnih dejavnostih, vse od petja v zboru pa do zbiranja folklorne dediščine. Ena izmed teh dejavnosti je bila tudi literarno ustvarjanje, prvi večji produkt tega pa je bila prav zbirka Gozd iz besed. Svoja dela je pred tem redno objavljala na različnih literarnih večerih, natečajih in v zbornikih, kot so V zavetju besede (2004), Korenine sveta (2012) in Zbrano na kup (2016). Ena izmed njenih pesmi, Emavs, je zmagala na mednarodnem literarnem natečaju Kal v poeziji leta 2004. Knjiga je bila leta 2023 dodana v izbor kakovostnega leposlovja in poezije “Primorci beremo”.

Mož, ki je umrl dvakrat

Richard Osman, britanski televizijski voditelj, režiser in komik, je zaslovel s knjigo Četrtkov klub za umore. Mož, ki je umrl dvakrat, prinaša nove dogodivščine štirih starostnikov, ki živijo v naselju oskrbovanih stanovanj z imenom Sončni gaj. A Elizabeth, Joyce, Ibrahim in Ron še zdaleč niso običajni starostniki. Imajo namreč svojo skrivnost. Prosti čas preživljajo z razreševanjem starih zločinov v okviru Četrtkovega kluba za umore. Tokrat je pred njimi nov skrivnostni primer. V Sončni gaj se po pomoč zateče gospod, ki naj bi Martinu Lomaxu ukradel diamante v vrednosti 20 milijonov funtov. Martin, ki je povezan s kriminalnimi združbami po vsem svetu, je na lovu za njim. Elizabethin stari znanec zato prosi, da ga v Sončnem gaju skrijejo pred nevarnostjo. Kmalu zatem se zgodi dvojni umor in začne se lov na diamante, ki se mu seveda pridružijo tudi nabriti starostniki. V zgodbi se ves čas pojavljajo sumi, ali sta umora le predstava za pobeg z diamanti in lagodno življenje? Naenkrat se v lovu za diamanti znajdejo starostniki, policisti, specialci, kriminalci in še marsikdo. Kdo izmed njih bo prvi našel diamante? Zabava ob branju je zagotovljena. Zgodba z nepričakovanimi zapleti in lovom na diamante pritegne ljubitelje kriminalnih romanov. Osmanovi starostniki so in bodo zagotovo marsikateremu bralcu segli do srca s svojo duhovitostjo in voljo do življenja. Kljub težavam, s katerimi se srečujejo, ostajajo mentalno in fizično aktivni, s čimer so lahko zgled marsikomu. Avtor ruši stereotipe o starejših, se iz njih pogosto norčuje, hkrati pa opozarja na problematiko starostnikov v družbi. Tako se v romanu srečamo z nasiljem nad starejšimi, demenco, soočanjem z izgubo bližnjega in osamljenostjo. S tem avtorjevo delo presega kriminalni žanr, saj se spretno poslužuje humorja in tudi družbene kritike. Leta 2023 smo dobili slovenski prevod tretje knjige v seriji Četrtkov klub za umore (Strel v prazno), leta 2024 pa še četrte (Zlu za petami).