skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Dvor megle in besa : [vilinska saga o boju med svetovi]

V drugem delu serije z naslovom Dvor megle in besa avtorica Sarah J. Maas razširi fantazijski svet Prythiana in poglobi zgodbo o Feyre, ki se po preizkušnjah spopada s travmami, svojo novo močjo in nepričakovano svobodo. V ospredje stopi Nočni dvor in z njim Rhysand, ki Feyre pokaže resnični pomen moči, zavezništva in ljubezni. Nadaljevanje Dvor megle in besa velja za enega najmočnejših in najbolj priljubljenih delov v celotni sagi. Če je bil prvi del prežet z elementi pravljice, drugi del prinaša širši, temnejši in veliko bolj čustveno kompleksen pogled na svet Prythiana.
Zgodba se nadaljuje tako, da se Feyre Archeron po dogodkih Pod goro vrača na Tamlinovo posest, a Feyre ni več smrtnica in preizkušnje so jo spremenile. V njej se skriva tema, travma in moč, ki je še sama ne razume. Namesto varnosti, ki jo je nekoč iskala, se Feyre v Tamlinovem svetu vse bolj duši. Takrat se pojavi Rhysand, visoki gospod Nočnega dvora, ki ji ponudi možnost svobode in priložnost, da odkrije, kdo v resnici je.
V tem delu Maas blesti predvsem pri gradnji sveta. Bralci spoznamo čudovito zasnovan Nočni dvor, poln skrivnosti, raznolikih likov in bogate mitologije. Prav tako avtorica poglobi Feyrejin notranji boj in pokaže, kako travme vplivajo na odnose, zaupanje in identiteto. V ospredju je tudi razmerje med Feyre in Rhysandom, ki je zasnovano počasi in premišljeno. Od obotavljivega zavezništva do ene najbolj priljubljenih romanc v sodobni fantaziji.
Roman ni le ljubezenska zgodba, temveč tudi pripoved o okrevanju, moči in samoodkrivanju. Ob tem pa Maas ohranja napetost, polno akcije, političnih spletk in čarobnih razkritij, ki bralca potegnejo v sam vrtinec dogajanja.
Dvor megle in besa je nadaljevanje, ki preseže svojega predhodnika. Ponuja več globine, več čustev in več razsežnosti sveta, hkrati pa s svojo strastno in dramatično pripovedjo potrdi, zakaj je serija Sarah J. Maas osvojila tako širok krog bralcev. To je roman, ki ostane z bralcem še dolgo po koncu branja.

Dvor trnja in vrtnic

Sarah J. Maas, avtorica uspešnih »romantazijskih« serij, se v romanu Dvor trnja in vrtnic podaja v nov fantazijski svet, ki združuje pravljico, romanco in temačno fantazijsko napetost. Prvi del priljubljene serije bralca popelje v čarobno deželo vilinov, kjer se smrtnica Feyre znajde ujeta v igri skrivnosti, čarovnije in ljubezni. Knjiga, ki je prvi del istoimenske serije, je hitro osvojila srca bralcev po svetu in sprožila pravo evforijo med ljubitelji fantazije.
Zgodba se začne v človeškem svetu, kjer smrtnica Feyre Archeron poskuša preživeti skupaj s svojo družino. Ko v gozdu ubije volka, za katerega se izkaže, da je bil vilin, se znajde pred posledicami, ki jo popeljejo v skrivnostno deželo Prythian. Tam postane ujetnica Tamlina, mogočnega visokega gospoda, ki ga bremeni starodavno prekletstvo. Sprva polna nezaupanja, Feyre postopoma odkrije, da se za njegovimi zidovi skrivajo tako lepota kot nevarnost in da lahko njene odločitve vplivajo na usodo celotnega sveta.
V romanu je prisoten preplet znanih elementov pravljic. Marsikdo bo med sicer izvirnimi fantazijskimi zasuki prepoznal vzporednice s pravljico Lepotica in zver. Posebna odlika romana je bogat opisni slog. Avtorica odlično slika pokrajine in razpoloženja, kar bralca hitro potegne v zgodbo in tako pričara vzdušje vilinskega sveta, polnega čarovnije, skrivnosti in nevarnosti. Odnos med Feyre in Tamlinom se gradi počasi, z mešanico napetosti, strasti in čustvenih preizkušenj, kar bo še posebej pritegnilo bralce, ki uživajo v romantičnih zapletih.
Čeprav je pripoved večinoma napeta, se v nekaterih delih zazna določeno predvidljivost, predvsem zaradi uporabe klasičnih motivov. Kljub temu pa avtorici uspe vnesti dovolj lastne domišljije, da zgodba izstopa in postane temnejša, bolj odrasla različica pravljice, ki presega običajna pričakovanja.
Dvor trnja in vrtnic je tako uvod v serijo, ki obljublja bogato razvijanje sveta in likov. Roman je idealen za bralce, ki iščejo kombinacijo fantazije in romance, z dodatkom temačnih tonov, ki zgodbi dajejo večjo težo in globino. Hkrati pa bo pustil dovolj odprtih vprašanj, da se bodo želeli takoj podati v nadaljevanja.

Zabava pri Kozlu

Osrednji pripovedni lok romana je zgodba Uranie Cabral, 49 letne odvetnice iz New Yorka, ki se po 35 letih vrne v rodno Dominikansko republiko, da bi razčistila s svojo preteklostjo. Njen prihod v Santo Domingo je povod za retrospektivno raziskovanje svoje preteklosti in osebnih travm, povezanih z obdobjem tiranije generalisima Rafaela Trujilla z vzdevkom Kozel. Na tem najpomembnejšem položaju v državi je bil med leti 1930–1961, predsednik pa je bil v nasprotju z njim le figura. Urania je hči Agustína Cabrala, nekdanjega vplivnega politika in zvestega privrženca Trujilla, ki je nazadnje padel v njegovo nemilost. Njena usoda je v romanu izražena z močno čustveno globino njene osebnosti in skozi njeno zgodbo lahko začutimo pravi človeški obraz zgodovinske tragedije. Uraniin lik je specifičen, saj je posameznica z edinstveno travmo, in univerzalen, ker je hkrati simbol nesrečnih žrtev diktature dominikanskega režima. Pisatelj skozi njeno osebnost raziskuje, kako globoko lahko avtoritarni režim poseže v posameznikovo življenje, obenem pa postavlja vprašanje, ali je mogoče zares dokončno preboleti takšen strašen dogodek. Njeno potovanje, od žrtve do ženske, ki se sooči s svojo preteklostjo, je dober prikaz posledic političnega režima na celotno njeno družino.

 

V romanu spoznamo tudi zgodbo o zadnjih dneh diktatorja pred atentatom. V časovnih preskokih med preteklostjo in sedanjostjo spoznamo njegovo brutalno vladavino, polno korupcije, manipulacij in nasilja nad njegovimi zvestimi privrženci. Prikazan je kot karizmatičen, a krut voditelj, ki obvladuje državo z železno roko, hkrati pa pisatelj razkrije tudi njegove človeške slabosti, psihopatološko osebnost in paranojo, ki ga kot zlovešča slutnja preganja vse do neizbežnega konca.

 

Tretji pripovedni lok se osredotoča na skupino zarotnikov, ki načrtujejo atentat na Trujilla. Spremljamo njihove motive za usodno dejanje, dvome, ki jih kljuvajo in neizmeren pogum, ko tvegajo svoja lastna življenja, da bi končali nečloveško diktaturo. Ta del romana razkriva kompleksnost njihovih odločitev in ceno, ki jo plačajo za upor.

 

Ta družbeno-kritični roman opozarja na posledice totalitarnega režima na življenje ljudi, kako nevaren je lahko kult osebnosti in kaj vse so nekateri posamezniki pripravljeni storiti za svojo dobro pozicijo med odločevalci in svetovalci vodilnega. V pravih političnih okoliščinah je takšnih oseb vedno dovolj, kljub vsemu žrtvovanju sebe in svoje družine v dobro “gospodarja” pa jih ta zavrže in tragično propadejo. Pri tem s svojim podpiranjem režima pomagajo ustvarjati grozljive življenjske razmere, s katerimi ogrozijo obstoj lastnega naroda. Edino upanje na lepšo prihodnost predstavljajo posamezni aktivisti, ki se morajo prebiti skozi skoraj nezlomljivi sistem in sprožiti spremembe.

 

V svojem govoru ob prejemu Nobelove nagrade za književnost leta 2010 je Mario Vargas Llosa opozoril na moč, ki jo ima literatura. Retorično je izpostavil vprašanje, zakaj totalitarni režimi, ki stremijo k popolnemu nadzoru nad posameznikom od rojstva do smrti, tako zelo trepetajo pred svobodno besedo, da uvajajo strogo cenzuro in z nezaupanjem spremljajo neodvisne pisatelje. Njegova goreča zagovornost svobode izražanja in v tistem času še idealizirane liberalne demokracije se zrcali v njegovih delih, ki bralce vabijo k razmisleku o svobodi in odporu proti tiraniji.

Peter Opeka, ostani z nami

Anja Kovačič, novinarka, popotnica in pisateljica je na podlagi dvanajstdnevnega bivanja na Madagaskarju napisala pripoved o delu in predvsem pečatu, ki ga Peter ali Pedro, kakor ga tam vsi imenujejo, pušča pri ljudeh s katerimi sobiva. Peter Opeka je misijonar, rojen staršem slovenskega rodu v Buenos Airesu. Peter zagotovo ni le misijonar, je svetilnik, luč, upanje za vse tiste, ki ga potrebujejo. Preko pripovedovanj njegovih sodelavcev, prebivalcev iz Mesta dobrih prijateljev, sorodnikov iz Slovenije in njegovih osebnih misli spoznamo Petra Opeko kot dobrotnika z izjemno srčnostjo, energijo, predanostjo in usmerjenostjo. Prvi vir njegove moči je zagotovo vera, molitev in Bog, drugi vir pa številni nedolžni otroci, za katere je edino upanje in izhod iz krutega življenja. “Moje delo je, da dvigam te otroke, mladino in njihove družine v boljše in dostojnejše življenje,” pravi Peter, ki pa se s svojimi deli nikakor ne ponaša, samo opravlja svoje poslanstvo: služiti ubogim. Po njegovi zaslugi se je življenje in razmišljanje ljudi na Madagaskarju precej spremenilo. Nove generacije na prvo mesto postavljajo izobrazbo, šele potem poroko in ustvarjanje družine. Danes ima mesto Akamasoa, ki je nastalo na smetišču, 30 tisoč prebivalcev. Na voljo so jim  šole, univerze, zdravniki, igrišča in zato se množično priseljujejo ljudje iz okoliških nerazvitih krajev. Še vedno je na Madagaskarju problem velika rodnost – ženska nekaj velja le, če ima veliko otrok. Peter Opeka ni le duhovnik in graditelj, temveč tudi strasten športnik, predvsem nogometaš. Kot najstnik je celo sanjal, da bi postal profesionalni nogometaš. Nogomet mu daje disciplino, vztrajnost in moč, duhovništvo pa smisel, vero in neskončno ljubezen, ki jo v neizmerni meri razdaja med svoje Malgaše.  Njegova zgodba je navdih za vse, ki verjamejo v boljšo prihodnost in so pripravljeni zanjo tudi kaj storiti.  Avtorica je dejala, da je hvaležna in počaščena, da jo je sprejel v globine svojega sveta. Ob branju zgodbe in ogledu fotografij na koncu začutiš njegovo resnično veličino in se zaveš, da največ na svetu pomenita ljubezen in sočutje. Če zmoremo dajati drugim, deliti z drugimi, je radost z nami in okoli nas.

V imenu sina

Avtor nas tokrat zapeljuje z vohunsko namazano zgodbo. Časovno jo vpne v čas Hitlerjevega vzpona in spretno seže še v naš trenutek. Pripoved diši po skrivnostih mlade nezakonske mame Katarine, spremljamo odraščanje njenega sina Ivana Klasa, vzporedno pa se bohoti v vsej svoji grozoti druga svetovna vojna. Mlada mati  hrabro balansira med prilikami, ki se ji z razmahom vojne ponujajo. Včasih mora pretentati glas vesti in sprejeti kar ji ponujajo ljudje, ki jih sicer prezira. Zelo hitro se uči spretnosti preživetja. Z vklopljenim materinskim instinktom zazna, kdo in kdaj bi lahko ogrožal njenega otroka. Skozi muke mlade matere nam zgodba riše slike predvojnega in vojnega utripa “malih” ljudi. Zgodovinski učbeniki jih zelo suhoparno opisujejo kot  “trpečo množico civilistov”, v avtorjevi pripovedi pa postanejo  resnične osebe, ki jih čutimo. Like, ki jih avtor zamesi v dogajanje, prepoznamo v nekdaj živečih resničnih vohunih, generalih in kar se  njim podobnih primerkov nujno mora pojaviti v areni vojne. Čeprav poznamo klavrnost konca glavnih akterjev štiriletne svetovne morije, nas pisatelj drži v budnosti: “Kaj pa če …?”

Džan

Andrej Platonov je bil ruski pisatelj, pesnik, novinar in inženir, ki se je rodil na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Odraščal je v delavski družini in je težko fizično delo izkusil že v svoji mladosti. V istem obdobju se je v njem prebudila želja po pisanju. Hotel je, da bi njegova literatura služila družbi, a njegovi zapisi sovjetske resničnosti niso bili po volji oblastem in veliko njegovih del je ostalo neobjavljenih še dolgo po njegovi smrti. Eno izmed njih je kratek roman Džan.

Osrednja oseba dela je Nazar Čagatajev, mlad ekonomist, ki ga je oblast poslala v pustinjo Turkmenistana. Dobil je nalogo, da nomadskemu ljudstvo na “dnu starodavnega morja, kjer je bil po legendi nekdaj svetovni pekel”, pomaga do boljšega življenja. Majhna skupnost namreč ni imela ničesar “razen duše in ljubega življenja, ki so mu ga dale ženske – matere, ki so ga rodile.”

Džan pripoveduje zgodbo o človeški krhkosti in vzdržljivosti v surovem okolju nepojmljivega trpljenja. Vzbuja razmislek o sreči, o volji do življenja, o iskanju smisla, o hrepenenju, o upanju … In ostane z bralcem tudi, ko ga odloži.

Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva

 

Knjiga ameriške avtorice Melanie Shankle Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva je osebna inventura minulih in še vedno pris(o)tnih prijateljskih odnosov, ki jih je sama kdaj spletla, tako z mimobežniki kot tistimi ljudmi, ki so v njenem življenju obstali – pa najsibo to namenoma ali ne.

V mestoma duhovitem in na trenutke tudi izrazito čustvenem slogu sledimo iskreni, topli pripovedi o nepopolnih odnosih, ki temeljijo na odkritosrčnosti, ranljivosti ter sprejemanju. Prijateljstvo je običajno ena najmočnejših vezi, ki se včasih prav potihoma prepleta iz drobnih pozornosti in stičnih trenutkov, velikokrat pa v sebi skriva zmožnost, da nas lahko popolnoma preoblikuje – morda v nekaterih primerih še bolj kot kateri koli drugi bližnji odnos.

Kako se medsebojno podpirati in v katerih trenutkih podpora ni več smiselna? Kako se veseliti uspehov drugega? Kako premagovati težka obdobja v življenju s pomočjo prijateljev – ali celo brez njihovega so-obstoja? Kako čustvovati in kako sočustvovati z ljudmi okoli sebe, tudi takrat, ko se nam zdi, da tega nočejo? Kako preboleti izdaje in kako ovrednotiti rane, ki nam jih drugi – hote ali ne – zadajo? Kako pomemben je humor v naših odnosih, v našem vsakdanu? Knjiga v odgovor na ta in mnoga druga življenjska vprašanja ponuja osebne izkušnje skupine prijateljic, ki si skupno pot deli že dolga leta. Res je, izkušnje so osebne, a na osnovo lastnih anekdotičnih prigod avtorica doda drobce splošnih življenjskih modrosti ter tudi duhovne premisleke, ob katerih branje knjige bralcu vzbudi občutek, da se tako poglablja tudi vase. Z intimnim vpogledom v prijateljstvo drugih namreč odpira možnosti in nudi izhodiščne točke tudi za prevpraševanje naših odnosov. Svojih prijateljskih vezi vsekakor ne idealizira, saj so vedno postavljene in predstavljene v realnem kontekstu. Ne glede na to, kako daleč vsaksebi s(m)o si, ne glede na geografske razdalje ter nesporazume med nami, resnična povezanost vedno o(b)stane.

Zdi se, da je (pravo) prijateljstvo pravzaprav prehajajoč preplet moči in ranljivosti, ki se sicer le redko v polnosti zlije, potrebuje pa konstantno in zavestno pristnost ter prisotnost – da smo točno to, kar smo, in točno tam, v tistih trenutkih, ko se svet nam ljubih oseb zamaje v temeljih. Pa tudi takrat, ko se (zgolj) zdi, da je vse na svojem mestu.

S preprosto, pristopno pisavo, ki jo prežemata humor – včasih s sicer že rahlo preosladnim oziroma pretiranim ter predvsem predvidljivim tonom – in toplina, se pripoved usmerja skozi izkušnje ter preizkušnje ženskega prijateljstva, sporočilnost pa je celostna, saj presega zgolj okvire spola. Spodbuja nas namreč k iskrenosti v vseh odnosih, medsebojni podpori in spoštovanju, nagovarja našo (očitno prirojeno) potrebo po socialni pripadnosti, gradnji ter negovanju odnosov in pravzaprav nudi svojevrsten navdih, da v svojih odnosih ponovno poiščemo prvenstveno esenco lepote.

Lahkotno in, da, hkrati tudi krasno branje, kjer je sicer v prevodu prisotnih kar nekaj opaznih slovničnih napak, napisano v slogu, ki ga zlahka lahko definiramo kot ameriškega, primerno za vse tiste, ki se še vedno počutijo doma predvsem v 80-ih in 90-ih letih minulega stoletja. Občutna verska komponenta odpira dodatno dimenzijo, knjiga pa nudi ravno pravšnjo vsebino za bralne klube ali tematske večere ter nas spodbuja, da – drugim, pa tudi sebi – večkrat rečemo, kako krasni smo. Tudi, ko nismo.

 

*Vsakršna podobnost z naslovom tragikomičnega ameriškega filma s preloma tisočletja je izključno – namenska.

 

Uničiti

V računalniški simulaciji, ustvarjeni s tehnologijo, ki presega znanje najboljših strokovnjakov filmske animacije, ubiti ministra in posnetek javno objaviti. Uničiti odlično delujoč sistem oskrbe v prestižnem domu za obnemogle z nenadno spremembo dela. Povzročiti samomor čustveno nestabilnega moža med ločitvenim postopkom in se maščevati njegovi družini. Izsiliti najbolj agresivno metodo zdravljenja svoje težke bolezni in s tem zapečatiti svojo usodo. Človeške odločitve so pogosto uničujoče in nerazumne, vodene s trenutnimi strastmi, ljubosumjem, maščevalnostjo, neutemeljenimi strahovi in nepremišljenimi dejanji.

Michel Houellebecq, francoski pesnik in pisatelj, prejemnik številnih uglednih literarnih nagrad, tudi tokrat ne razočara svojih bralcev. V svojem prepoznavnem slogu razgalja temne plati človeštva, s posebnim poudarkom na odnosih med družinskimi člani, ljubljenimi osebami in zakonci. Osrednji lik romana je skoraj petdesetletni Paul, uslužbenec v kabinetu ministra za gospodarstvo in finance, sin upokojenega obveščevalca. Spremljamo ga skozi bizarne nočne more in erotične fantazije, ki se prepletajo z vsakdanjimi življenjskimi situacijami. Svoja nenavadna razmišljanja in občutja opravičuje z opažanji, kot je ta, da sta si z ženo nehala deliti spalnico kmalu po nakupu stanovanja, kar po njegovih besedah paru izboljša bivalne razmere, a ravno to pogosto vodi v ugašanje volje do življenja, zlasti skupnega. Njuna volja do intimnosti ugasne kar za deset let. Ženo predstavi kot veganko in aseksualko, nekakšno znanilko prihajajočih sprememb, ki najde izpopolnitev v jogi in transcendentalni meditaciji.

Po številnih zanimivih preobratih, duhovitih pripetljajih ter usodnih in tragičnih dogodkih se roman izteče tolažilno. Bralca prepusti introspekciji o življenju, ljubezni in smrti. Odnosi, zlasti družinski in zakonski, čeprav nepopolni, lahko nudijo tolažbo in dajo smisel našemu življenju, če jih le pravočasno uspemo rešiti in ohraniti.

Šola brezboštva

Aleksandar Tišma (1924-2003) velja za enega od najpomembnejših srbskih literatov 20. stoletja; njegov opus, ki zajema tako pesniške zbirke, romane in zbirke kratke proze, je bil deležen velike pozornosti tako doma kot v tujini, še posebej zaradi svojega pogosto brezkompromisnega sloga, ki je enako grobo realističen kot tudi poetično absurden. Zbirka Šola brezboštva prinaša njegove štiri najbolj znane novele; naslovna, ki jo je nek belgijski kritik označil za najstrahotnejšo zgodbo vseh časov, spremlja nizkega preiskovalca Duliča, ki med mučenjem mladega jetnika, obtoženega protidržavnega delovanja, čaka na novico o zdravstvenem stanju njegovega hudo bolnega sina, Šnek je grenkosladka pripoved o melanholičnem hipohonderju s travmatično preteklostjo, zaznamovano z bivanjem v vojnem taborišču, ki v svoji novi partnerici vidi priložnost, da bi prevzel identiteto in življenje njenega bivšega moža, Najhujša noč je pretresljiv portret očeta, ki med vojno čaka na prihod jutra, ko bo njegova družina deportirana v koncentracijsko taborišče, Stanovanje pa spregovori o prisilni izselitvi upokojene gimnazijske učiteljice iz stanovanja, v katerega se naseli njen nekdanji učenec, ki ga je z brezplačnimi inštrukcijami rešila pred prisilnim delom.

Mushi mushi

 

Pričujoči Echartov citat lepo opiše legendarno zbirko prvih slovenskih haikujev izpod peresa, ob nastanku pesmi petindvajsetletnega, Milana Dekleve. V pesmih se tradicionalno subtilno izrazita nastanek in intenzivno bivanjsko občutje nastalega sveta. To potrjuje tudi izbira medija: Haiku je starodavna japonska oblika pisanja, z verzno-zlogovno strukturo 5 7 5, s katero so se v obdobju srednjega veka urili in tekmovali japonski plemiči, prvotno v obliki improvizirane daljše pesnitve (renga), iz katere so izluščili uvodne verze (hokku); ti verzi namreč zajemajo bistvo pesmi in zato posledično prevzamejo obliko samostojne pesmi (haiku). Pesniku tako na koncu ostane na razpolago preostane zgolj par besed da ujame trenutek, k temu pa spodbuja tudi bralca, saj je, kot v spremni besedi trdi Tomaž Kralj:

“… vsak izmed nas pesnik, samo tega ne ve ali pa ne zna aktivirati te energije. Biti pesnik ne pomeni pisati pesmi, to pomeni biti pesem, se zavedati svoje tisočletne konstante, biti razpoložljivost in ultimativna danost. Ni nas, je samo pesem. Tako si prisvojimo stanje, v katerem spoznavamo svet v zrnu peska in preživljamo večnost v trenutku. Neskončnosti se združujejo na dlani in ob reki je poleti hladneje kot ravnini. Milanove pesmi so vse to, vendar vam tega ne bodo razodele. Milan vam lahko nekaj pove, ampak ne bi razumeli. Ko izkusite, mu ni treba povedati. To je kakor LSD. /…/ dokler znanje ne zraste v vas, nima za vas nobene resnične vrednosti.”

“Ptič v slemenu. / Veter iztrga zatič. / Kdo vrata odpre?” str. 51

Naslov “mushi mushi” iz japonščine prevajamo kot “toplo vlažno”, na prvo asociacijo pa bi naslov marsikoga lahko spomnil tudi na kakšen drugi pomen besede “mushi”; npr. kitajsko “mushi” = zmaj, japonsko “mushi” = žuželka, oziroma nemški prevod, ki pomeni muca (pussy). V vseh primerih pa naslov nakazuje z energijo nabit, erotično-čutni del zbirke, ki je notranje deljena na tri poglavja: Glasba, Ljubezen in Svet, vsako s po sedemnajstimi pesmimi, ki so znotraj poglavij tematsko uvrščene; k vsebini močno doprinesejo tudi impresionistične črno-bele ilustracije in fotografije Kostje Gatnika.

“Bodiva ogenj, / sezuta misel naju / hoče kot pepel.” str. 35

Milan Dekleva (rojen 1946) je diplomiral iz primerjalne književnosti na FF UL. Do sedaj je objavil več kot dvajset knjig poezije in drugih literarnih del. Prejel je več nagrad: Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Rožančevo nagrado za eseje, Veronikino nagrado za poezijo in druge. Zbirka je avtorjevo prvo literarno delo, prvi ponatis doživela leta 2005 pod naslovom Muši Muši = Mushi Mushi, pri Društvu Apokalipsa.