Happyendi

Kratek pisemski roman Jaroslave Blažkove je literarna izpoved prijateljici Evi Pissarovi (por. Limanovi) v 13. pismih. Obe sta zaradi političnih razmer po letu 1968 v nekdanji Češkoslovaški v mladosti emigrirali v Kanado. Protagonistka romana Happyendi, literarna upodobitev Blažkove, živi v manjši soseski v univerzitetnem mestu Guelph in skrbi za moža, nekdanjega uglednega filozofa in univerzitetnega profesorja, ki ga je v starosti zadela možganska kap. Že v prvem stavku prvega pisma pisateljica napove: pa sem se odločila, da je bilo že dovolj stokanja, odslej ti bom pisala samo v veselem tonu (str. 9). Prijateljici z veliko samoironije in humorja opisuje utrinke iz svojega življenja, pogoste stike s podobnimi zakonskimi pari v večkulturni soseski, v katerih ženske na različne načine doživljajo iste življenjske situacije, skrbi in fizična opravila, povezana z nego moža, drobne dogodke vsakdana, ki jo še vedno razveseljujejo, čudijo, presenečajo … vse to avtorica prepleta s spomini na skupno domovino, s primerjavo življenjskih situacij z literarnimi deli (najbolj izrazita je npr. primerjava lasnega življenja z Beckettovim Čakajoč na Godoja), razmišlja o ljudeh iz domovine (npr. pisatelju Juliusu Satinskýem, ki ga je uporabila kot model za svoj roman Môj skvelý brat Robinson, ki je izšel leta 1968), razlikah med kulturami različnih narodov, o občutku izkoreninjenosti in tujosti, o izseljencih v Kanadi. Jezik Blažkove je večkrat poetičen, predvsem v opisih narave. Če bi bralec glede na temo bolezni pričakoval turobno besedilo, bi se pošteno zmotil – Blažková preseneča z iskrivim neprisiljenim humorjem, s komičnimi dialogi, odlično karakterizacijo posameznih oseb in predvsem s pozitivnostjo, toplino in ljubeznijo.

Slovenski prevod je pospremljen z obsežnim odlomkom iz spremne besede k izdaji dela Happyendi v slovaščini avtorice Jane Cvikove, izčrpno spremno besedo prevajalke dela v slovenščino, Stanislave Chrobákove Repar, in s stran dolgim zapisom o življenju in delu Jaroslave Blažkove.

Slovenski bralci lahko prisluhnemo tudi zvočni verziji knjige Happyendi v odlični interpretaciji Zvezdane Mlakar.

V slovenščini je poleg romana Happyendi v knjižni obliki izšla samo še slikanica Jaroslave Blažkove Kako sta si mački kupili televizor, leta 1967. Glede na to, da je bila avtorica na Slovaškem po letu 1989 rehabilitirana (v spremni besedi Jane Cvikove lahko preberemo, da je bila pred tem izključena iz literarnega življenja, knjižnic, seznama maturitetnih vprašanj ali učbenikov, s čimer je sistem kaznoval njeno emigracijo) in se njena dela v 21. stoletju ponovno izdajajo in ponatiskujejo, lahko slovenski bralci upravičeno upamo, da bomo kmalu dočakali prevode drugih avtoričinih del, tako za odrasle kot za otroke in mladino.

Stari koledar njune ljubezni

V romanu Stari koledar njune ljubezni Andreï Makine vztraja pri svojem značilnem pripovednem slogu in vsebini; glavni lik Vargas, sin premožnega ruskega odvetnika, je pahnjen v tragično usodo, zaznamovano najprej z rusko revolucijo, potem prvo in drugo svetovno vojno, nazadnje pa še z življenjem izseljenca v Franciji. Protagonista oblikuje več naključnih srečanj z liki, ki vplivajo na njegovo življenje, mestoma mu življenje celo rešijo, vse skupaj pa jih nosi nestanovitna politična plima prve polovice 20. stoletja. Vargas mora bežati, se bojevati, skrivati, preživeti. Vseskozi pa si želi, da bi ga kdo pogrešal in pričakoval njegovo vrnitev. Kot mlad vojak se znajde na Krimu v času, ko so revolucionarji v Rusiji menjali stari julijanski koledar za gregorijanskega, v objemu stare ljubezni Taje. In ko se že zdi, da se bo svet umiril in Vargasovo življenje z njim, je pahnjen v neizprosen vrtinec zgodovine – znova mora iti skozi vse bridkosti.

Neomajna volja po preživetju in svobodi označuje tudi ta Makinov roman. Kljub vsem težavam si protagonist želi živeti, ljubiti in biti ljubljen. Makine nas sprehodi skozi zgodovinske okoliščine in usodo »malega« človeka, ki družbenokritično spremlja dogodke okrog sebe. Opozarja na absurdnosti totalitarizma in nasilja nad nedolžnimi v imenu ideologij, ki kmalu postanejo sovražne. Liki so ujeti, njihova življenja niso njihova – odvisni so od političnih tokov, ki se skoraj muhasto spreminjajo in pri tem ljudi premetavajo z enega brega na drugi. A Makinov protagonist kljub vsemu vztraja, njegova moč pa dviguje tudi bralca in ga polni z upanjem.

Francoski pisatelj ruskega rodu, Andreï Makine, je avtor dvanajstih romanov, številnih esejev in enega dramskega besedila. Njegova dela so mednarodno zelo dobro sprejeta in prevajana. Piše tudi pod psevdonimom Gabriel Osmond.

Temelji

Isaac Asimov je brez dvoma klasik znanstvenofantastične proze. Vpliv, ki ga je kot avtor imel na razvoj samega žanra, je tolikšen, da si ljubitelji znanstvene fantastike težko zamišljamo, v katero smer bi se razvil, če ne bi bilo Asimova in njegovih del. Močno je namreč zaznamoval tudi dve verjetno najodmevnejši filmski oz. televizijski franšizi samega žanra, se pravi Vojno zvezd in Zvezdne steze.
Njegovo najpomembnejše delo pa je trilogija Temelji, ki smo jo nedavno v prevodu Igorja Harba končno dobili tudi v slovenščini. Pri trilogiji gre v temelju vsekakor za znanstvenofantastično delo, saj sta čas (daljna prihodnost) in kraj (celotna galaksija Rimska cesta) tipično žanrska, a vendar bi se osnovna zgodba, ki vsebuje propad starega in načrt za vzpon novega cesarstva, menjevanje političnih sistemov, človeške intrige in hlepenja po bogastvu, moči in slavi, človeško samozadostnost, propadanje vrednot, znanja in intelekta, lahko odvijala v kateremkoli človeškem zgodovinskem obdobju ter biološkemu življenju prijaznemu geografskemu prostoru. Človeška zgodovina je namreč polna zgodb o propadu imperijev in nastanku novih, ki so nastali na pogoriščih propadlih. Pravzaprav podatek, da je Asimova pri pisanju Temeljev inspirirala prav študija angleškega zgodovinarja Edwarda Gibbona Zgodovina zatona in propad rimskega imperija, ki jo je napisal med letoma 1776 in 1789, ne preseneča. A vendar Asimov v trilogijo vnaša tudi ostale elemente, ki so značilni za znanstvenofantastičen žanr, kot so razvoj novih in naprednih tehnologij, novih znanstvenih odkritij …, ne umanjkajo pa tudi ideje o neizmernem potencialu človeških možganov in kaj vse bi bilo s pravimi vedenji in urjenju z njimi moč doseč. Asimov je mojster pripovedovanja, ki skozi formo dialoga uspešno poda kompleksno vsebino samih Temeljev, medtem ko večino akcije izpušča, saj ta ostaja nenapisana oz. skrita med sledečimi si poglavji in je do neke mere prepuščena bralčevi domišljiji za razliko od sodobnejših znanstvenofantastičnih del, ki v glavnem bazirajo prav na eksplicitnih akcijskih prizorih.
Torej, Temelji so znanstvenofantastična klasika, ki presega žanrske okvirje, saj njihov avtor suvereno pluje tudi po družboslovno razburkanih morjih in je domač v psihologiji, sociologiji, politologiji in zgodovini in tudi zaradi tega Isaac Asimov ni zgolj klasik znanstvenofantastične proze temveč literarni klasik nasploh.
Za ljubitelje žanra in tudi vse druge!

Življenje pred nama

Roman irske pisateljice Roisin Meaney nas najprej popelje v Dublin, kjer mlada uslužbenka Alice izve šokantno novico, da je njen fant, s katerim načrtujeta skupno življenje, pravzaprav že poročen. Na vrat na nos se odloči, da se bo preselila nazaj v domači kraj, kjer ji ponudi službo in stanovanje njena teta Kate. Poleg tega, da ji pomaga v gostišču, prične v lokalnem časopisu pisati o pozitivnih življenjskih prigodah v rubriki Dobrovoljnice. Vmes pa ima še eno stalno nalogo, sokrajanu Georgeu dostavlja domača jajca. George je predan oče hčeri Suzi, z njeno mamico Claire pa sta že nekaj časa ločena. Zaposlen je kot učitelj in v svojem delu resnično uživa, kar se kaže tudi v njegovih rezultatih, ki jih dosega pri učencih. S posebnimi metodami rešuje njihove učne in življenjske težave in se prav zaradi tega tudi znajde med Dobrovoljnicami, ki jih objavlja Alice. V bistvu ves čas krožita po istem prostoru, vendar se nikdar osebno ne srečata. Oba pa, čeprav z nelepimi izkušnjami, še vedno verjameta v ljubezen. Tako si George ustvari spletni profil za zmenke, prav tako pa tudi Alice išče nov začetek. Preteklost puščata za sabo, spopadata se z novimi življenjskimi izzivi. In potem se zgodi srečanje med njima. Se bosta dve podobni duši končno našli? Dodatna vrednost tega romana je v tem, da v njem nastopa množica oseb, ki so izjemno plastično opisane. Tudi odnosi med njimi niso črno-beli, skozi zgodbo se razvijajo pred našimi očmi.

Roisin Meaney je slovenskim bralcem poznana po romanu Obletnica, njen opus pa sicer obsega že 21 knjig. Rojena je bila v mestecu Listowel, ki vsako poletje gosti znameniti festival Teden pisateljev. Mogoče je bil to namig usode? Na Irskem se od prvega romana naprej uvršča na lestvice najbolj prodajanih knjig. Bila je učiteljica v Dublinu, Zimbabveju in Londonu. Po letu 2008 je opustila učiteljski poklic in se popolnoma posvetila pisanju. Precej njenih del je prevedeno v španščino, norveščino, švedščino, danščino, nemščino, italijanščino, ruščino, slovenščino in poljščino. Romani so bili izdani še v ZDA, v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Med pisanjem del za odrasle je napisala še tri knjige za otroke. Vedno je polna novih načrtov. Prav tako kot njena sorojakinja Maeve Binchy izjemno dobro oriše odnose med osebami in nakazuje na tesno prepletenost med njimi. Četudi se kdaj le bežno srečajo, se eden drugega – hote ali nehote – dotaknejo. Dejansko tako, kot je v življenju nas vseh.

Prevod dela: Life before us.

Ahilova smrt

Fandorin je štiri leta je preživel na ruskem veleposlaništvu v Tokiu. Tam je spoznal Maso, in odkar mu je rešil življenje, je Masa postal njegov zvesti spremljevalec.  Skupaj z njim se po burnih potovanjih in dogodkih vrne v Rusijo. V Peterburgu namenijo Fandorinu službo pomočnika za posebne naloge v Moskvi. Fandorin postane kolegijski prisednik. General gubernator Vladimir Andrejevič Dolgarukoj mu kakšne posebne naloge ne more dati, zato ga pošlje na počitek in razgledovanje mesta. A še preden se Fandorin dobro naspi, je že v akciji. V hotelu, kjer prebiva tudi sam, najdejo mrtvega generala Soboljeva, ljubljenca Rusije, ki ga zaradi legendarne vojaške sreče kličejo tudi Ahil. Fandorin z ostro intuicijo povezuje dogodke, dejstva in domneve, koplje po dokumentih in spominu. Z Maso, ki mu je vedno tik za petami, sta večkrat v nevarnosti, a Fandorin je prekaljen detektiv, ki je do sedaj preživel vsako še tako nevarno, tudi smrtno situacijo. Pri tem mu pomaga urjenje v posebnih japonskih borilnih veščinah in življenjski slog, ki ga je prevzel v Tokiu. Tokrat v zadevi, ki jo mora razrešiti, mrgoli oseb na visokih in nižjih političnih položajih, vse pa povezuje vpletenost v veliko zaroto proti carju in državi sami.

Boris Akunin (rojen 1956) je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili. Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije.  Čeprav so Akuninove detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca. Ahilova smrt je četrta knjiga v seriji kriminalk z  detektivom Fandorinom v glavni vlogi. Odvija se v Moskvi 19. stoletja, kamor iz Evrope prodirajo tudi tehnične novosti, kot sta električna razsvetljava, ki hitro nadomešča sveče in plinske svetilke ter telefon, ki še ni docela razvit, a je priročna zadeva, četudi (ali morda ravno zato) prenaša popačen glas. Roman v odličnem prevod Lijane Dejak je razdeljen na dva dela. V prvem spremljamo dogajanje z gledišča Fandorina, v drugem pa s stališča poklicnega morilca, najboljšega, kar jih je kdaj obstajalo. Ob koncu romana je priložen seznam vseh oseb, ki nastopajo v zgodbi, kar bralcu olajša sledenje vlogam in povezavam med njimi.

Moja pesem je eksplozija : 120 pesmi ob 120-letnici Kosovelovega rojstva

Kosovelova knjižnica je ob 120-letnici Kosovelovega rojstva izdala dvojezično knjigo 120 Kosovelovih pesmi v slovenskem izvirniku in portugalskem prevodu. Gre za prvi prevod Kosovelovih pesmi v portugalski jezik v svetovnem merilu. Pesmi je prevedel brazilski profesor Adriano Miranda. Pesmi so v knjigi razporejene v pet vsebinskih sklopov, vsak s po približno 25 pesmimi, in sicer 1) Evokacije Krasa; 2)Vtisi in variacije; 3)Kriza človeka; 4) Svet v krizi; in 5) Novi red. Izbor pesmi, ki si jih je za prevajanje prosto po Prešernu izbral prevajalec, je precej nekonvencionalen, saj je kar 23 pesmi iz zbirke Iz zapuščine, ki so prvič izšle šele leta 2009 in so zato bralcem manj znane kot tiste iz starejših izdaj. Večina, nekaj več kot polovica prevedenih pesmi pa je iz zbirke Integrali ’26. Prevod se zelo približa originalu, saj se je prevajalec pri prevajanju držal izvorne Kosovelove metrike in prevedel tudi rime pri rimanih pesmih, česar se v dosedanjih prevodih Kosovela v tuje jezike ni striktno upoštevalo. Knjiga vsebuje tudi spremno besedo prevajalca, v kateri Kosovela primerja z brazilskimi in ruskimi modernisti in ga postavi na sam vrh svetovnega modernizma glede na kvaliteto in univerzalnost njegovih pesmi. Knjiga vsebuje 290 strani, oblikoval jo je sežanski akademski slikar Simon Kastelic.

Jurij Kobal gre jutri domov

Jurij Kobal, upokojeni akademski profesor zgodovine, ki je bil glede na svoja leta, naštel jih je oseminosemdeset, sicer še vedno v dobri psihofizični kondiciji, se po sprejemu v bolnišnico, kamor se je odpravil na dokaj rutinski poseg, nepričakovano zbudi v intenzivni enoti, priklopljen na napravo za predihavanje, povsem nemočen in odvisen od drugih, zmožen zaznavati zgolj strop nad seboj in glasove okoli sebe. Potrebuje kar nekaj časa, da se zave, da se je njegovo življenje v hipu obrnilo na glavo, tem spoznanju pa sledijo trenutki premišljevanja o preteklem in obračunavanja s tem, kar je storil in česar ni, pa bi morda, če bi lahko zavrtel čas nazaj, kaj naredil drugače. V obujanju preteklosti mu sledimo skozi zgodovino 20. stoletja ter spoznavamo njegove ljubezni in prijateljstva, sočasno pa se soočamo z mnogimi vprašanji, ki si jih zastavlja, med njimi tudi o smislu nadaljevanja življenja glede na to, da je postal povsem odvisen od pomoči drugih ter obdan z nadvse okrnjenim dometom nadaljnjih doživljajev. Avtorica romana seže v samo globino spoprijemanja z iztekanjem življenja, njena pripoved o soočanju z minljivostjo in vprašanjem kakovosti življenja v nemočni starosti pa je ne le stvarna pač pa tudi nadvse ganljiva. Pravijo, in to se dogaja tudi Juriju Kobalu, da se na koncu vsi vračamo k začetkom, a ti začetki niso zgolj rojstvo, otroštvo, mladost, začetki so vsak odnos, ki ga vzpostavimo, vsaka udejanjena sled, vsaka začeta minuta življenja, vse pa se vpisuje v zgodbo, podpisano z lastnim imenom. Na koncu nam ne preostane drugega, da jo sprejmemo takšno, kot je, kakršnakoli pač je (bila). Res dobro in lepo napisan roman.

Časovno zaklonišče

Časovno zaklonišče je roman, v katerem nas avtor Georgi Gospodinov postavi na čisto poseben časovno-prostorski vrtiljak. Z njim se bomo odvrteli v posamezna desetletja 20. stoletja in pokukali v leta 2024, 2025 in 2029, znašli se bomo v New Yorku, Švici, Sofiji, Beogradu, Sarajevu pa spet v Švici … Gospodinova zanima čas in to, kar čas ustvarja – človeški spomini, konkretni trenutki vsakdana, politične razmere, zgodovinski trenutek, minevanje, brisanje in obnavljanje osebnega in kolektivnega spomina … V romanu se tako prelivata dve osrednji temi: intimno dojemanje časa človeka posameznika in odnos do prihodnosti in preteklosti posameznih držav današnje Evrope. Delo se začne kot tragikomična pripoved o kliniki za staranje, kjer je vsako nadstropje urejeno posameznemu desetletju prejšnjega stoletja primerno. Balzam za dementne, prijazen svet, v katerem se naenkrat človek spet znajde … svet, v katerem te pred popolno pozabo samega sebe lahko ubrani tudi režimski vohun, nekakšen vsevedni špicelj, ki je nekoč bil zadolžen za to, da te nadzoruje in o tebi podrobno poroča …

Kmalu se pripoved spremeni v politično satiro, fikcijo sodobne Evrope, ki bi z referendumom namesto prihodnosti izbrala vrnitev v preteklost. Struga, po kateri se valova literarne obdelave intimnega in javnega časa pretakata, pa je sam ustvarjalni proces: pisanje o pisanju, prekrivanje avtorja in glavnega literarnega subjekta, samoironija (med pisanjem romana o tistih, ki so ostali brez spomina, ga začne tudi on sam izgubljati – str. 182), literarna oseba, ki avtorju uhaja iz nadzora, bogata medbesedilnost, prepletanje avto-fikcije in dokumentarne zgodovinskosti, kontrast komičnega in tragičnega, nostalgičnost s podrobnostmi različnih vsakdanov …

Delo je hkrati ganljivo pričevanje človeške krhkosti, nemoči in tragičnosti ob iztekanju življenja in luciden umetniški pogled na srčni utrip današnje Evrope. Roman, ki poziva k spraševanju o odnosu do osebne in kolektivne preteklosti in sodobnem vrednotenju obojega. V delu nima posebnega mesta samo pisanje, pač pa tudi gledališče (z novo tragikomedijo dell’arte) in – knjižnice, to zaklonišče, topel in suh prostor, odprt za vse (str. 196), v katerega se vstopa kot v neki drugi čas, kot v časovno zaklonišče (str. 192). Ideja o kliniki preteklosti se je avtorju porodila več kot desetletje preden je v javni knjižnici v New Yorku leta 2017 začel pisati obravnavani roman, zveza časovno zaklonišče se pojavi že v delu Fizika žalosti (2011). Prvotna ideja je iz zasnove o stavbi preteklosti zrasla v idejo o ulicah, mestih in državah preteklosti, s čimer je delo dobilo priokus distopije in družbene satire.

Avtor je za roman Časovno zaklonišče dobil nagrado bolgarska knjiga leta 2021 in italijansko nagrado strega za evropsko književnost v istem letu. Delo je bilo uvrščeno na seznam najboljših knjig v letu 2022 časopisa New Yorker. Letos (leta 2023) sta Gospodinov in prevajalka romana iz bolgarščine v angleščino Angela Rodel prejela bookerjevo nagrado. Delo Časovno zaklonišče je prvi bolgarski roman, ki je prejel to nagrado, laskava je tudi utemeljitev žirije, ki je zadnje Gospodinovo literarno delo označila za briljanten roman, poln ironije in melanholije.

In vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi)

O presežnosti, hrepenenju, svobodi in ujetosti. O času in večnosti. O minljivosti in neskončnosti. O meni, tebi in vseh ostalih – o naši skupni biti, njenih vzdihljajih in zaklinjanjih, samoprevarah in upanjih. O ujetih sledeh in globinsko zaznavnih bivanjskih odsevih. Recimo, da o tem, če že je definiranje potrebno. Čeprav bi bilo dosti pravilneje reči, da o tem, kar se skriva za besedo in lebdi nad podobo in je igrivo in resno hkrati, pomenljivo in obenem izmuzljivo (do kod v vsem tem seže bralec in opazovalec, je odvisno od njega samega). O nečem takšnem, kot je breztežnost gravitacijske sile – kako to izraziti? Vse je igra in vse je tudi res – česa se oprijeti, kam se postaviti, kako zreti? Potrebni so smehljaji in zamišljenost. Principa yin in yang. Popoln literarno-likovno-filozofsko estetski užitek, ki mu ni para: izčiščena subtilnost lirične poezije Milana Dekleve in mehkobna prefinjenost Mohoričevega likovnega zapisa združeni v komplementarni zbirki dveh s prefinjenim okusom oblikovanih knjig – in vsi so očarani z mesečino (okrog pesmi) & Zora in čriček – s tenkočutnim posluhom za metafizično bivanjsko razsežnost, ki bralca nagovarja k tišini in počasnemu, naključnemu listanju, branju in opazovanju.

Tudi drevesa jokajo

Slikanica, ki je namenjena tako odraslim kot tudi otrokom, je izvrstno delo, v katerem se izbrušeni slog pisanja prepleta s čudovitimi in zgovornimi ilustracijami.
Prvoosebni pripovedovalec je 150 let staro kostanjevo drevo, ki stoji na vrtu za hišo na Prinsegracht 263 – hišo, v kateri se je deklica Ana Frank s svojo družino kar dve leti skrivala pred nacisti.
Slikanica predstavi njeno zgodbo in zajame bistvo holokavsta, na subtilen način pa se dotakne tudi teme minljivosti.