Stopi na robnik je, kakor nam pove že podnaslov, zbirka kratkih zgodb, narisanih s srcem. Avtorica Nataša Žilevski, upokojena zdravnica, nam v vsaki zgodbi tenkočutno opiše en dan v življenju posameznika, odkriva njegovo razmišljanje, doživljanje, ranljivost in upanje. Gre za ljudi različnih starosti, zanimanj in življenjskih izkušenj, kakršne lahko srečamo na ulici in niti ne pomislimo, da vsak izmed njih hodi po svoji edinstveni življenjski poti, ki prinaša tako vesele kot tudi grenke trenutke in misli, s katerimi mora opraviti na svoj najboljši način. Četudi ob branju včasih začutimo zbodljaj žalosti in trpkosti, se zgodbe vendarle vedno končajo z optimizmom in upanjem, da se bodo stvari obrnile na bolje. Kljub temu, da pisateljica uporabi stvaren način opisovanja, je v njem čutiti toplino in naklonjenost do tistih, o katerih piše.
Knjiga Stopi na robnik je druga zbirka kratkih zgodb Nataše Žilevski. Prva, Vonji življenja, je izšla leta 2015. Sicer pa avtorica svoje literarne bisere objavlja v različnih literarnih revijah, njene zgodbe pa so bile tudi večkrat nagrajene.
V središču romana je prijateljstvo med Danielom Gluckom in Elisabeth Demand, nekdanjima sosedoma, ki sta si bila sta dedek in vnukinja, učitelj in učenka, varuška in otrok, učitelj in učenka – čeprav v resnici nista bila nič od tega. Daniel je v “jeseni življenja”, star je 101 leto in leži v negovalnem domu. Ujet je med preteklost in sedanjost, med resničnost, spomine in sanje. Elisabeth ga redno obiskuje in mu bere; vzporedno z zgodbo, ki se odvija v sedanjosti, se razpirajo prizori iz preteklosti, prepleteni z razmisleki o umetnosti, ki je oba zaznamovala in je bila pogosta tema njunih pogovorov. Ob njuni zgodbi se postopoma izrisuje tudi odnos med Elisabeth in njeno materjo, ki razkriva generacijske razlike, nerazumevanje, a tudi povezanost. Njihove intimne zgodbe so umeščene v širši družbeni okvir – v hitro spreminjajoči se svet, ki ga zaznamujejo splošna negotovost, razdeljenost in politični populizem.
Jesen je roman o marsičem: staranju, iskanju identitete, umetnosti, ženskah, naravi … Delo je neulovljivo tudi žanrsko: je fragmentarno, poetično, mestoma humorno, polno medbesedilnih navezav in jezikovnih iger (prevajalka je slovensko besedilo opremila z opombami, saj so nekateri elementi preprosto neprevedljivi). Prav v tej izmuzljivosti, ki je značilna pravzaprav za vse plasti, se skriva lepota in bistvo romana, ki je po eni strani družbeno kritičen, po drugi pa ga lahko beremo kot pesem o tem, da jesen ne pomeni konca, temveč je čas mirovanja, priprave in prehoda v nov cikel, in da je v vsesplošnem kaosu in obupu še vedno mogoče najti smisel v človeški povezanosti in bližini. Jesen je prvi roman iz cikla oz. kvarteta Letni časi večkrat nagrajene škotske pisateljice Ali Smith. V izvirniku je izšel leta 2016, v slovenščini pa lahko beremo tudi že avtoričino Zimo in Pomlad. Delo se je uvrstilo med finaliste za nagrado booker.
Deklico Fabiolo njen oče po smrti mame okoli 1910 odloži na pragu samostana v Buenos Airesu. Ko deklica odraste, postane materi prednici jasno, da vihravo dekle ni zmožno zaobljube bogu, saj sanja le o čevljih in tangu. Z lastnico prodajalne luksuznih čevljev se dogovori, da tam postane vajenka. Kmalu pa zaradi znanja jezikov, ki ga je pridobila v samostanu postane najboljša prodajalka. Ko ne prodaja čevljev, pleše tango. Strastni ples jo nekega večera v času električnega mrka s plesalcem ponese v ekstazo in čez nekaj mesecev rodi hčer Carmelito. Po odhodu iz samostana, dobita zavetje na podstrešju prodajalne čevljev. A tudi od tam morata po političnih pretresih zbežati. Kot slepi potnici se 1937 vkrcata na tovorno ladjo, s katere zbežita na malem otočku Gornji mormon na severu Kanade. Tam spoznata nadvse srčne in zanimive ljudi, ki postanejo njuna družina za vedno. Eden najbolj zanimivih ljudi ki vsako leto s svojim potujočim kinom obišče otok Gornji mormon je gospod Saito, ki ima velik vpliv na Carmelito in njeno poklicno pot.
Zbirka kratkih zgodb Moje nagrade je bila prvič objavljena šele leta 2009, ob 20-letnici Bernhardove smrti leta 1989. Zgodbe so avtobiografske in se nanašajo na literarne nagrade, ki jih je avtor dobil za svoje pisateljevanje. Čeprav je Bernhard prezirljivo gledal na državne in kulturne avtoritete in je naravnost sovražil vsakršno ceremonialnost, je nagrade zaradi denarne vrednosti vseeno sprejemal.
Knjiga obsega devet živahnih, strnjenih pripovedi, ki se zgoščajo okoli humornih, nerodnih ali absurdnih pripetljajev. Kot vsa pisateljeva dela je tudi pričujoča zbirka slogovno brezhibna, obarvana s humorjem, zajedljivostjo in cinizmom, s katerim avtor obračunava z avstrijskim kulturnim miljejem.
Bernhard v svojih delih provokativno obravnava številne kontroverzne tematike (duševni propad in telesni razkroj, nizka raven splošna kulture, avstrijski antisemitizem) ter nastavlja kritično ogledalo avstrijski oblasti, družbi in kulturi. S svojimi dejanji je za časa življenja poskrbel za obilico škandalov, njegova splošna radikalnost pa se posledično zrcali tudi v literaturi, s katero je dosegel širok krog evropskih bralcev. In kot kaže, je pri slednjih možno samo dvoje: predano občudovanje ali pa neusmiljena kritika.
Ko prebiramo roman Angel izginjanja hrvaškega dramatika in pisatelje Slobodana Šnajderja, nam je lahko kaj hitro jasno, zakaj je bil avtor v Tuđmanovem režimu v svoji domovini persona non grata. Namreč sistem, ki temelji na obsedenosti, ne zmore samorefleksije in ne prenese (samo)kritike, pa četudi je ta nujno potrebna za kolikor toliko znosno bivanje državljanov neke države, in mlada hrvaška država se je pod Tuđmanovo oblastjo izkazala za zelo negostoljubno za nekatere hrvaške pesnike/ce, pisatelje/ice in intelektualce/ke, med katere sodita zagotovo Slavenka Drakulić in Dubrovka Ugrešić, pridružil pa se jima je tudi Slobodan Šnajder, ki je postal nezaželen zaradi svojega kritičnega razmišljanja in pisanja, ki se odraža tudi v romanu Angel izginjanja.
Šnajder v svojem zadnjem romanu obravnava ključna obdobja novejše hrvaške zgodovine, in se, kar je odlika velikih avtorjev, uspešno postavi nad vse politične sisteme in aparate, ki so upravljali s tem območjem (kakorkoli se je že v kašnem od teh zgodovinskih obdobij imenovalo) in njegovim prebivalstvom, ter jim brezkompromisno nastavi ogledalo, za kar uporabi precej inovativne pripovedne postopke in jih nadgradi z izjemno poetičnostjo jezika, ki ga v je v slovenščino odlično prevedla Sonja Polanc. Angel izginjanja je torej na nek način zgodovinski roman, ki pa žanrsko označbo precej presega, četudi v njem nastopajo nekatere resnične zgodovinske osebnosti in se je marsikateri opisan dogodek tudi v resnici zgodil. Avtor se namreč zaveda, da se s koncem romana ni zaključilo in rešilo nič, da se bodo (podobni) dogodki in usode lahko kaj kmalu ponovile, da se podivjanih duhov in prikazni ne bo dalo ustaviti, ko bodo za to nastopile ugodne razmere in pravi čas, da se iz preteklih napak in napak naših prednikov v resnici nismo naučili ničesar.
Angel izginjanja je torej roman o Hrvaški, ki presega njene meje in njeno zgodovino in je tudi roman o mestu Zagreb ter njegovih prebivalcih, vsakdanjih ljudeh, ki jih zaznamujejo različna prepričanja in drugačne usode. Pravzaprav pa bi še najmanj zgrešil, če napišem, da je Angel izginjanja velik roman o majhnih ljudeh.
Zelo priporočam!
Po tem, ko je angleški pisec Sir Arthur Conan Doyle leta 1893 v kratki zgodbi The Final Problem “umoril” svoj legendarni lik detektiva Sherlocka Holmesa, je tega ponovno “oživel” dobro desetletje kasneje z romanom Baskervillski pes, ki še danes ostaja njegov najbolj slaven primer. Doyle je navdih za roman črpal iz angleške ljudske legende o nadnaravnem črnem psu, ki se naj bi pojavljal na osamljenih podeželskih poteh in simboliziral prisotnost hudiča ali oznanjal prihajajočo smrt.
Roman sledi Holmesu in njegovemu zvestemu pomočniku dr. Watsonu, ki ju obišče dr. Mortimer s prošnjo, da bi raziskala smrt njegovega dobrega prijateljica Charlesa Baskervilla. Njegovo truplo je bilo najdeno v močvirju nekje v južnem delu Anglije, po katerem naj bi strašil duh črnega psa, omenjena legenda pa je tesno povezana s skrivnostno preteklostjo družine Baskerville. Holmes in Watson se lotita navidez nerešljivega primera in obenem nehote začneta raziskovati ozadje legende o zloveščem psu iz močvirja…
Zgodba se začne pet dni pred božičem, ko postane jasno, da je kralj letos prodal božič in vse kar je z njim povezano najboljšemu ponudniku, bogatemu trgovcu gospodu Thraneju, ki objavi, da je za božične nakupe treba zapraviti točno določeni znesek ali pa s praznovanjem ne bo nič. Nič božičnih pesmi, koledovanja, božičnih sladic, daril, počitnic… sploh ničesar, kar kakor koli diši po božiču. Taka krivica kar kliče po ukrepanju in doktor Proktor, Liza in Bulle ne odlašajo in se z vso silo poženejo v akcijo, da rešijo, kar se še rešiti da. Načrt je tak, da bo najprej treba najti Božička in leteče jelene, zaviti vsa darila in najtežje od vsega – pravočasno jih dostaviti na prave naslove. In ko odštevamo do božiča, je zgodba z vsakim dnem bolj napeta: Božiček, ki mu je, če niste vedeli, ime Stanisꬷaw, ima božiča in neskončnih količin daril, ki jih ljudem nikoli ni dovolj, vrh glave in se je odločil, da se božiča on več ne gre. Leteče jelene so sestrelili nekje nad Avstralijo, zmanjkalo je zavijalnega papirja za darila in tudi Proktorjevega časovnega mila je le še za vzorec. Da je mera polna, tudi gospod Thrane ne čaka križem rok, ko mu pred nosom skušajo speljati najboljši posel, kar ga je kdaj sklenil. Vmeša se še kralj, kraljevo topništvo in raketa, ki nikoli ne zgreši… bi šlo lahko narobe še kaj? O, brez skrbi, vedno je lahko še slabše, ampak srčna druščina se bori do konca.
Jo Nesbø s petim delom zaključi serijo zgodb o posrečenem izumitelju Doktorju Proktorju in pomočnikoma Lizo in Bullejem. Ostali naslovi iz zbirke so: Prdoprašek doktorja Proktorja, Časovna kad doktorja Proktorja, Doktor Proktor in konec sveta. Mogoče. in Doktor Proktor in veliki rop zlata.
Štirideset žensk je zaprtih v kletki v podzemnem bunkerju. Noč in dan nanje pazijo stražarji. Vsakršno neželeno vedenje, poskusi pobega iz kletke ali spogledovanje s smrtjo so kaznovani z vihtenjem bičev. Dobivajo hrano, vodo, po potrebi nekaj zdravil, prostor pa je ogrevan. Čeprav so njihove osnovne biološke potrebe torej zadovoljene, so razčlovečene. Iztrebljanje vsem na očeh in ujetost v majhnem prostoru njihovim življenjem odvzemajo smisel. Loteva se jih brezup, dolgčas pa preganjajo z rutinskimi opravili. Najmlajša med njimi, kličejo jo Otrok, hlepi po uporu, naj gre za določanje toka časa ali za strmenje v mladega stražarja. Izhod iz ujetništva se bolj kot ultimativna rešitev izkaže za nov izziv. Zapor ni vedno le kletka.
Razvoj dogodkov spoznavamo skozi zapise nekdaj mlade protagonistke, zdaj starke, ki se poslavlja od življenja. Zaradi svojega nepoznavanja prejšnjega sveta, vsako novo danost odkriva počasi, z zanimanjem. A to ni dovolj. Nomadsko življenje kopneče ženske skupnosti spodbuja k vzpostavitvi različnih medosebnih odnosov, a v njihovi srži še vedno ostaja iskanje znakov civilizacije. Odkrivanje vedno novih opustelih grobišč počasi ubija vsakršno upanje na spremembe. Ko upanja ni, smrt postane odrešitev.
Belgijska pisateljica Jacqueline Harpman kot psihoanalitičarka v kratkem romanu ponuja premislek o vsem tistem, kar človeku daje zagon. Hrepenenje, skupnost, dogajanje, sprejetost in raziskovanje novega so ženskam postopoma odvzeti, bralci pa lahko kot zunanji opazovalci spremljamo njihove odzive. Leta 2025, 30 let po izidu, knjiga nagovarja družbo na povsem drugačen način. Mladi bralci jo na družbenem omrežju Tiktok priporočajo kot družbeno kritiko sveta, ki postaja za mnoge zapor. Neenakopravnost žensk, katerih pravice kratijo različni politični sistemi, ostaja aktualna tematika in vse bolj glasna je skrb, kaj se bo s svetom zgodilo v prihodnosti. Harpman na ta vprašanja ne ponuja odgovorov. Ne išče vzrokov za katastrofo, ne predstavi v celoti pokrajine, kjer se znajdejo pobegle. Ko v surovem svetu kot zadnja ugasne želja po obstoju, ostane le opustela zemlja.
Stefan Zweig (1881-1942) velja za enega najvidnejših literarnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja. Rodil se je v bogati judovski družini in finančna sredstva so mu omogočala, da se je celo življenje posvečal izključno literarni umetnosti, ki jo je pripeljal do neslutenih višav. Zweig se odlikuje z neponovljivim, elegantnim literarnim slogom in izredno tekočim ritmom pripovedovanja, ki nagovori slehernika. Med vojnama je Zweig postal najbolje prodajan nemško pišoči avtor, prevajali so ga po vsem svetu. Leta 1935 se je njegovo ime pojavilo na seznamu prepovedanih knjig, ob nacističnem prevzemu oblasti pa je bila velika večina njegovih knjig uničena. Zweig je imigriral v London, nato pa v Brazilijo, kjer je leta 1942 iz obupa nad vojnimi grozotami skupaj z ženo storil samomor.
V obširni, a čudovito berljivi avtobiografiji Včerajšnji svet (izšla je šele posthumno) v kontekstu širšega evropskega političnega in literarnega dogajanja Zweig opisuje svoje življenje vse od otroštva v Habsburški monarhiji pa do kasnejših obdobij ustvarjanja v Avstriji, Angliji, Švici in Ameriki. Naslov izhaja iz Zweigove nostalgije po starem režimu, po urejeni in stabilni ureditvi Evrope devetnajstega stoletja, kakršno je poznal v mladosti, ko je monarhija s cesarjem Francem Jožefom na čelu doživljala poslednje trenutke veličastja pred svojim popolnim zatonom. Slikovitim opisom mirnega, a doživetij polnega vsakdanjika (tako drugačnega od dandanašnjega), ko – kot se izrazi – “se hitrost iz strojev še ni naselila v ljudi”, sledijo zapisi spominov na svet v času prve in druge svetovne vojne, ki ga spoznavamo predvsem skozi življenje in prisrčne odnose s številnimi umetniki, s katerimi je Zweig tesno prijateljeval in jih nadvse cenil: Rilke, Strauss, Verlaine, Gorki idr.
Čeprav naj bi šlo za avtobiografijo, Zweig – z izjemo najzgodnejših spominov in mladosti – piše predvsem o svojem ustvarjanju v kontekstu javnega dogajanja, politike, umetnosti ter drugih slavnih umetnikov, hkrati pa zamolči vsakršno podrobnost o svojem intimnem življenju. Tako recimo v enem samem stavku izvemo, da se je ločil in nato znova poročil, čeprav naj bi bilo njegovo ljubezensko življenje zelo pestro. Kljub temu je knjiga odlična izbira za vse, ki cenite stilsko dovršenost in tekoče pripovedi o življenju v nekih drugih, sicer zgolj stoletje oddaljenih, a popolnoma drugačnih časih.
Smešne ljubezni je zbirka sedmih kratkih zgodb, ki jih je kultni češki pisatelj Milan Kundera izdal leta 1969.
Gre za lahkotna, zasukov in presenečenj polna besedila, ki očarajo s prefinjeno komičnostjo in nepredvidenimi zapleti. Žalostne in tragične pripetljaje, ki neizogibno nastajajo v ljubezni, Kundera mojstrsko spreminja v humorja polne zgodbe, ki bralca prek natančno dodelanih psiholoških profilov junakov popeljejo v intimni svet doživljanja medosebnih odnosov.
Že sam nastanek knjige je povezan z “željo po zabavi in razvedrilu” avtorja samega. Vsaka zgodba je svet zase – povezujejo jih zgolj obravnavane tematike (ljubezen, odnosi, (politična) satira), ki jih Kundera obravnava v vseh svojih delih in za katere je dejal, da ga tako navdušujejo in navdihujejo kot tudi omejujejo. A prav ta češki pisatelj, ki se je zaradi “protipartijskega” delovanja in težav z oblastjo leta 1975 preselil v Francijo, zmore iz vsakdanjih situacij in dogodkov, prehitro spregledanih ali zbanaliziranih, pričarati presenetljive pripovedi o ljubezni, življenju in odnosih nasploh. Njegov način pripovedovanja bralcu svet razkriva na povsem nov, zanimiv in – čeprav bo čez nekaj let že stoletnica njegovega rojstva – presenetljivo svež način.
Večno aktualno branje, ki se dotakne vsakogar.
