Alison Bechdel (1960) je ameriška striparka, po kateri se imenuje test za zastopanost žensk v filmih in drugih umetnostnih zvrsteh. Dom za umret je njen prvi risoroman, ki je v originalu izšel leta 2006, končno pa smo ga v odličnem prevodu Boštjana Gorenca – Pižame dobili tudi pri nas. V njem na zelo poetičen način opiše svoje odraščanje v malem mestu Beech Creek, predvsem odnos z očetom. Ta je bil zelo napet, ob koncu njenih najstniških let pa je oče umrl. Uradno je bila njegova smrt označena za nesrečo, njegova družina pa je sumila, da je naredil samomor. V času pred njegovo smrtjo je namreč prišlo v javnost, da se je rad družil z mladimi fanti, ki jih je poučeval na lokalni srednji šoli. Odkritje, da je bil njen oče gej, je mlado Alison šokiralo, je pa vzpostavilo vzporednico med njima – tudi sama se je namreč razkrila kot lezbijka. Risoroman se poleg družinskih odnosov tako loteva še tem spola in spolne usmerjenosti. Izstopa pa tudi ljubezen do literature in branja, kar je še nekaj, kar je bilo skupno avtorici in njenemu očetu. Dom za umret je narisan v realistični črno-beli tehniki, z izjemnim čutom za podrobnosti. Avtorica je za risoroman prejela mnogo nagrad, tako s področja LGBTQIA+ literature (GLAAD Media Award, Stonewall Book Award, Lambda Literary Award), kot tudi širše. Prejela je prestižno Eisnerjevo nagrado v kategoriji najboljšega dela po resnični zgodbi, britanski časnik The Guardian pa je risoroman uvrstil na seznam 1000 romanov, ki bi jih morali prebrati vsi. Zgodbo svoje družine je avtorica nadaljevala z delom Si ti moja mama? (Are You My Mother, 2012), ki pa še ni prevedeno v slovenščino.
Mlada pisateljica Samanta Hadžić Žavski svoj romaneskni prvenec posveča smrti. Protagonistko Leno že od malih nog spremlja smrt. Mama ji je povedala, da umrlega s seboj vzame smrt, v temo zavita, in vse od takrat Lena ob izgubi bližnjega vidi postavo smrti, ki je zavita v temo. In smrti je v njenem življenju veliko. Čeprav sama nikoli ni živela v Bosni, deželi očeta in njegovih sorodnikov, tamkajšnja vojna in poboji zaznamujejo njeno celotno družino. Stric je pogrešan, oče postaja vse bolj odtujen in mrk, v vodnjaku skoraj utone njen mlajši brat Tilen, doleti jo tudi izguba starih staršev. S podobnim prehajanjem travm iz roda v rod se zagotovo srečuje marsikatera družina. Lenina materializacija in poosebitev smrti se stopnjuje, saj jo najprej le vidi, se je boji, jo pričakuje, na koncu pa postane celo njena sogovornica. Lenina družina zaradi zazrtosti v preteklost ne opazi, da Lena bije tudi svoje bitke. Zaradi menjave šole in svojega priimka ostaja osamljena ter si obupano želi poiskati družbo. Jedrnatemu pisanju nasproti stojijo ljudski običaji, pesmi in govorne posebnosti, ki izžarevajo pristnost in toplino. Vsako poglavje je uvodoma opremljeno s citatom o smrti, ki nakaže njegovo vsebino. Roman s težko tematiko soočanja s smrtjo prinaša v slovenski literarni prostor svež pogled mlade generacije, ki je posredno in neposredno še vedno obremenjena s travmami in grozotami svojih prednikov.
Mladinski roman, ki ga berejo tudi odrasli, pripoveduje o starozaveznem kralju Salomonu, ki je iz svoje razkošne palače občasno odjezdil raziskovat oddaljene kotičke svojega kraljestva. Kot vsi kralji tistega časa, je imel v svoji palači veliko žena plemenite krvi, a na svojih potovanjih, je rad obiskoval preproste žene in dekleta. Ni ga zanimalo, kako živijo, tudi za skrivaj, z občutkom sramu in v solzah rojene otroke, se ni brigal. Nekatere zgodbe o njem pravijo, da je bil nepredstavljivo bogat in moder mož, druge omenjajo, da je izkoriščal svoje ljudstvo vse do bridkega konca in verjetno je v vsaki zgodbi kakšno zrno resnice. V romanu nagrajene nizozemske avtorice beremo o njegovi najbolj znani zgodbi: o odločitvi, ko ima pred sabo dojenčka in dve ženski, ki obe trdita, da sta njegovi materi. In je jasno, da je otrokova mati lahko le ena. A katera? To je zgodba o Lidiji, materi, ki ji ukradejo sina, je zgodba o njeni hčerki Zisel, nenavadni nemi deklici kraljevskih oči, a s prirojeno hibo, ki se neustrašno poda za bratcem, da bi ga ukradla nazaj in je slikovit prikaz življenja ljudi v starem Izraelu in Judeji. Avtorica je bila za roman Kraljeva hči leta 2021 nominirana za nagrado Woutertje Pieterse Prijs.
Roman prepleta dogajanje v Nemčiji iz prve polovice 20. stoletja in sedanjost. Hannah ob obisku babice Evelyn opazi nenavadno pismo in nejevoljna starka ji dovoli, da ga prebere. V njem je Evelyn navedena kot edina dedinja premoženja trgovca z umetninami Itziga Goldmanna. Nacisti so mu po vzponu Hitlerja na oblast zaplenili dela mnogih znanih slikarjev. Seznam vseh del, ki jih je imel v lasti je izginil, ostal je le opis nekaterih slik, ki ga je zapisala Evelynina mama Senta. Hannah se loti iskanja izgubljenih umetnin in ob tem spoznava kruto družinsko preteklost. Burne nemške družbene razmere usodno posežejo v življenja Sente in Evelyn. V izogib klišejskosti avtorica razkriva pristne značaje vseh štirih protagonistk. Materinska vloga zanje ni samoumevna, na videz hladen značaj pa ne pomeni nezmožnosti ljubezni. Temačnejšo vsebino prekinjajo lahkotnejše prigode mlade Hannah. Življenje jo potegne v vrtinec toksičnih odnosov, ljubosumja in zamolčanih skrivnosti. Novinarka in pisateljica Alena Schröder je v ganljivem romanu delno popisala tudi lastno družinsko zgodbo. V Nemčiji je roman več mesecev zasedal prvo mesto na Spieglovi lestvici najbolje prodajanih knjig.
Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.
Feri Lainšček se je rodil 5. oktobra 1959 materi Tereziji (Trejzki) in očetu Štefanu (Pišteku) v vasi Dolenci na Goričkem, hribovitem predelu Prekmurja, blizu madžarske meje. Na püjklu je čepela hiška, ki se je zdela najbolj ubožna tam naokoli. Otrok je bil nepričakovan, za tiste čase sta bila starša že v letih. Mati jih je štela 39, oče pa 44. Dečkova sestra, ki so ji pravili Mala Trejzka, jih je imela že 18 in je tistega leta odšla od hiše, v tovarno v Ljubljano. Otrok nekaj časa niti imena ni imel. Določil mu ga je župnik, ko je oče Pištek prišel priglasiti otroka h krstu. V gostilni so možakarji modrovali, da iz fanta kaj več kot kurji pastir ne more postati, saj pri hiši ni bilo druge živine. Kljub temu, da vemo, da je iz dečka zraslo nekaj več kot le kurji pastir, ob branju trepetamo za njegovo življenje. Pošten in v boljše življenje zazrt Pištek je uborni kruh za družino služil z lopato kot cestar. Bil je mnenja, da se človek ne more iz dreka izkopati ne z motiko, ne z največjim bagrom. Šola je tista, ki nekaj velja. Ampak o tem bomo brali v naslednjih dveh knjigah, ki ju pisatelj namerava napisati. Iz vsake napisane povedi se čuti ljubezen do domače zemlje, ljudi in jezika.
Zbirka zgodb Svetilnik v nevihti, je izbor zgodb izvrstnih indijskih avtorjev v okviru združenja AWIC – zveze pisateljev in ilustratorjev za otroke. Kot že sama naslovnica sporoča, želi knjiga predati svetlo, pozitivno in optimistično sporočilo.
Zgodbe nas popeljejo skozi razburkano morje življenja indijskih otrok – boleče izgube staršev, naravne nesreče (potresov, cunamijev itn.), hude bolezni, spolne zlorabe, verske konflikte, ločitve, iskanje biološke mame itn. A v vsaki zgodbi tli kal optimizma – novega začetka, rešitve, spodbude. Poleg tematiziranja različnih življenjskih izzivov pa hkrati ponujajo zanimiv vpogled v življenje v Indiji.
S študijami so že dokazali, da branje leposlovja spodbuja sposobnost vživljanja v druge, sposobnost empatije, sočutja. In ravno to je cilj teh zgodb – vzbuditi sočutje in hkrati upanje ter optimizem, da obstaja dobrota v svetu in ljudeh.
Knjiga je opremljena tudi z dragoceno spremno besedo Sabine Burkeljca, ki je v slovenskem knjižničnem prostoru mnogo pripomogla k večji prepoznavnosti biblioterapije in bibliopreventive, v njej skozi knjižničarske oči spregovori o zdravilni moči zgodb, tako za mlade kot odrasle bralce.
Tudi v tej kriminalki je glavni raziskovalec umora Taras Birsa, ki nastopa že v Golobovi prvem romanu z naslovom Jezero, po kateri že snemajo televizijsko serijo. Tokrat je prizorišče ljubljanski miniaturni Leninov park sredi vročega in soparnega poletja v slovenski prestolnici, kar pripomore k primernemu vzdušju. Znano resnično okolje dogajanja pa deluje kot slastna češnja na vrhu tortice. Na neštetih intervjujih prekaljeni novinar nas bralce ves čas drži v napetosti, vešče ohranja pozornost budno in nam v razmišljanje servira sodobno družbeno stanje s tematikami o brezdomstvu, neonacizmu, obveščevalnih organizacijah, političnih spletkah… vrtcih, starostnikih… Delo je družbeno angažirano, saj odraža široko paleto avtorjevega znanja, razgledanosti, dejavnosti in zanimanja.
Greta je bila še iz časov, ko starši ob vsaki praski, ki so jo njihovi otroci prinesli domov, niso najprej tekli k družinskemu odvetniku in šele nato k zdravniku, in ravnateljica vrtca je zaradi tega s strahom odštevala mesece, ki so še preostali do novega leta, ko bo šla Greta v pokoj. (str. 22)
in nato