skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Predšolski otroci (4–5 let)

Prod

Barbara Cerar je slovenska igralka, od leta 2003 članica SNG Drama, kjer ima status prvakinje. Ustvarila je dolgo vrsto dramskih likov, poznamo jo tudi iz celovečernih filmov in televizijskih serij. Za svoje delo je prejela več nagrad. Od leta 2022 je docentka za dramsko igro na AGRFT. Pred kratkim se je podala na pot literarnega ustvarjanja in leta 2023 je izšel njen knjižni prvenec Pretežno jasno.

V letošnjem letu je založba Miš izdala drugi roman Cerarjeve z naslovom Prod. V tej knjigi avtorica prepleta tri zgodbe. Pripoved o Torvaldu in prebivalcih fantazijskega mesta Lepp z mističnimi in pravljičnimi elementi spominja na pravljico. V mesto Lepp reka neprestano naplavlja prišleke, begunce iz sosednjega mesta, ki mu vlada krut vladar. Prebivalci Leppa jih lepo sprejmejo in poskrbijo zanje. Tudi Torvald na svoji osamljeni kmetiji sprejme mater in hčer. A kot reka daje, tako tudi jemlje – vodo, hrano, odrešitev in življenje.

Druga zgodba se dogaja v našem času in naši resničnosti. V njej spremljamo žensko, ki prenavlja hišo, v kateri je preživela otroštvo. Ob tem odkriva predmete, fotografije in kose pohištva, ki v njej zbujajo spomine na dogodke iz preteklosti in prednjo postavljajo prizore iz njenega otroštva.

Med obema pripovedma teče reka, ki ima kot nema priča minulih in prihodnjih življenj ter osebnih in kolektivnih pretresov in stisk svoj spomin in bralcu pripoveduje, kaj je videla. Z njeno pomočjo lahko najdemo vzporednice med obema zgodbama, povezane z občečloveškimi temami in brezčasnostjo človeških odnosov, hrepenenj, želja in hotenj. Pripoved o reki, ki ločuje in združuje in kot vir življenja že tisočletja nosi usode ljudi in narave.

Resnica o Verity

Knjiga Resnica o Verity pripoveduje zgodbo o Lowen Ashleigh, pisateljici, ki se znajde v finančni stiski. Ko prejme ponudbo, da dokonča uspešno kriminalno knjižno serijo slavne pisateljice Verity Crawford, ki se zaradi posledic prometne nesreče ne more več posvetiti pisanju, se zdi, da je dobila življenjsko priložnost. Verityjin mož Jeremy jo povabi v svoj dom, kjer naj bi pregledala zapiske in osnutke, da bi lahko nadaljevala serijo. Vendar pa Lowen v neredu Verityjine pisarne naleti na neobjavljeno avtobiografijo, ki razkrije grozljive skrivnosti, za katere Verity nikoli ni nameravala, da bi prišle na plano. Med intimnimi spomini zakona pa se vrstijo šokantna priznanja, med katerimi je tudi Verityjin opis dneva, ko je umrla njena hči. Lowen se odloči rokopis obdržati zase, saj ve, da bi njegova vsebina uničila Jeremyja, ki že tako žaluje. Ko pa se med Lowen in Jeremyjem začnejo razvijati čustva, se Lowen zave, da bi razkritje teh šokantnih skrivnosti lahko vplivalo na Jeremyjevo zvestobo do Verity. Ob razkritju resnice tako tvega vse – ljubezen, zaupanje in nedolžnost družine Crawford.

Knjiga Resnica o Verity je tako edinstvena in popolnoma pretresljiva. Vsekakor ni običajna romanca Colleen Hoover, zato se bralcu, ki pozna dela avtorice, ob branju poraja vprašanje, kako se je avtorica sploh domislila te mračne in zapletene zgodbe. V zgodbi se prav tako prepleta ljubezenska zgodba, vendar je predvsem srhljiv triler.

Je izredno berljiva knjiga, ki jo je skoraj nemogoče odložiti, dokler je ne preberete do konca. A hkrati gre za knjigo, ki je res grozljiva in moreča.

September

Ana Schnabl (1985) je slovenska pisateljica in publicistka, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Eda Budiše na Hrvaškem. Prvi roman Mojstrovina (2020) je bil nominiran za Dublin Literary Award, njen drugi roman Plima (2022) se je prebil v širši izbor za nagrado Kresnik. September je njen tretji roman. Zanj je avtorica prejela nagrado Kresnik (2025).

V romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti. Bralcu plast za plastjo odstira njen notranji svet, spomine na travmatično odraščanje ter posledice le-tega, ki se kažejo v odraslem življenju.

Že od najzgodnejših let, morda že od rojstva, je Evelin priča prepirom staršev, ki se največkrat končajo z nasiljem pijanega očeta nad mamo. Očetovo treznost meri v tednih, vsak trenutek, ko je družina skupaj le čaka, kdaj bo med staršema ponovno počilo. Pogosto se počuti neljubljeno, nevredno ljubezni in nepomembno. V šoli je žrtev medvrstniškega nasilja in uteho najde v stradanju. V odraslost prinese nezdrave vzorce ter strategije preživetja iz svoje primarne družine.

Naša družba se, v nasprotju z različnimi duševnimi boleznimi, v zvezi z alkoholizmom in družinskim nasiljem še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Tako je tudi v tej družini, kjer sta alkoholizem in nasilje sramotna skrivnost, ki se jo trudijo prikrivati pred zunanjim svetom. Zunanji svet pa zamiži in to dopusti. Koliko takšnih družin in Evelin živi med nami pa se tega ne zavedamo ali pa ne ukrepamo? Kako ozdraviti travme iz otroštva in spremeniti nezdrave vzorce v partnerskem odnosu?

Zgodbo glavne junakinje Evelin zapisuje njena zaupnica, ki si pri tem pomaga z družinskim albumom, fotografijami, shranjenimi na telefonu, dnevniškimi zapisi, sms sporočili … Misli glavne junakinje so zmedene, pogosto prekinjene in velikokrat odtavajo po svoje. Avtorica se poigrava s formo zapisanega jezika, ima tudi pretanjen občutek za gradnjo značajev ter ves čas usklajeno deluje v različnih jezikovnih registrih, vse to pa daje romanu značaj in bralca še globlje posrka v njegove mračne globine. Čustveno obarvana zgodba je polna suspenza, premlevanje o prebranem pa ostaneta z nami še dolgo, dolgo. To je res roman, vreden branja, močno priporočam.

Tuskulum

Tuskulum, mojstrsko izbrani naslov Škofičeve pesniške zbirke, pomeni mirno in udobno zavetje. Ljudje se radi zatekamo v spomine, ustvarjamo rituale in svojo pravo naravo pokažemo skozi obrede.  Včasih je svet, ki ga je naša civilizacija ustvarila, vse prej kot tuskulum. Pesmi, ki izhajajo iz avtorju ljube domače prekmurske pokrajine, so prežete z mističnim vzdušjem in kruto neizprosnostjo (človekove) narave. Izrazito obredna ritem in motivika dajeta liriki močan čustven naboj, ki ga lahko povezujemo s surovimi živalskimi nagoni. Čeprav tako ljudska motivika kot raba narečnih besed narekujeta vsebino, ki je blizu ljudskemu slovstvu, so teme, ki jih Denis Škofič s svojim pisanjem odpira, univerzalne. Iz besedila pronica stiska ob razkrivanju nasilne plati človeštva, naj gre za zazrtost v preteklost, odgovor na aktualno družbeno dogajanje ali pogled v prihodnost. Škofičeva poezija je pestra po formi in izrazu, spretno izkorišča večpomenskost slovenskega jezika in si dovoli skoke v medbesedilnost. Vsaka beseda je napolnjena s pomenom in skrbno izbrana. Gre za izraze, vzete iz prekmurskega narečja in vse tiste besede, ki s svojim zvenom pesmim dajejo umetniško vrednost. Nič nenavadnega ni, da bralci ob branju posežejo po slovarju in se potopijo v raziskovanje različnih običajev ali samo pokukajo v mitološki svet, kot ga predstavi Tanja Petrič v spremni besedi k zbirki. Tuskulum je vsekakor meastralno spesnjeno umetniško zavetje slovenskega jezika.

Tuskulum je tretja pesniška zbirka slovenskega pisca in literarnega kritika Denisa Škofiča. Idejno in motivno temelji na njegovih prvih dveh zbirkah, Sprehajalec ptic (2013) in Seganje (2017). Avtor je za Tuskulum leta 2024 prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.

Ime mi je Lucy Barton

V najnovejšem prevedenem delu Pulitzerjeve nagrajenke Elizabeth Strout spremljamo prvoosebno pripoved Lucy Barton, ki mora nekaj mesecev preživeti v bolnišnici v New Yorku. Lucy bralcu niza spomine iz svojega otroštva v Illinoisu, ko je odraščala v revščini skupaj z bratom in sestro, za kar je bila v družbi ali zasmehovana ali pomilovana. Spomini in življenjske zgodbe njenih znancev še bolj pridejo na plan s prihodom njene matere v bolnišnico. Med tem, ko jo njena mama budno spremlja in ji je tam za oporo, iz njunih pogovorov in Lucyjinih lastnih spominov razberemo naravo njunega razmerja in okoliščin, v katerih je Lucy rasla.

Pisateljica z enostavnim pripovedovalskih slogom odpre številna družbena vprašanja: revščina, kompleksen odnos z materjo, družinsko nasilje, spolna usmerjenost, AIDS. Spopada se s strahom, jezo in odpuščanjem. Pomankanje zdravega odnosa z materjo in očetom, želja po pisanju, zakon in ljubezen do njenih dveh hčera, Lucy hrkati ovirajo in spodbujajo. Bralec je postavljen v kožo nekoga, ki je bil večino življenja na robu družbenega kroga. Toda Lucy Barton vztraja pri svojem poskusu biti srečna, četudi se njene odločitve lahko komu zdijo neprizanesljive. Spomini in utrinki pa so tisti, ki jih mora vsaj zapisati, četudi česa ne zmore izreči na glas.

Elizabeth Strout je prejemnica Pulitzerjeve nagrade za roman Olive Kitteridge. Pričujoči roman Ime mi je Lucy je prvi v zbirki štirih romanov, ki je preveden v slovenski jezik.

Sreča je lahko kosmata

Kako prisrčno je predstavljena zbirka pesmi, verzov, povedi in ilustracij izpod peresa Mitje Kauklerja. Nadvse navdihujoča in optimistična. Kar nekaj stavkov sem si morala med prebiranjem izpisati, tako zelo so se me dotaknili. Vsaka pesem je na svoji strani, kot dodana vrednost pa knjigo krasijo črno-bele ilustracije. Knjiga je izšla v samozaložbi in je v celoti avtorsko delo Mitje Kauklerja. Na prvi strani se najprej srečamo s posvetilom, ki nam da vedeti, da je ljubezen do otroka brezmejna. Sledijo strani pesmi, verzov in povedi, ki nas spodbujajo k premišljevaju, nas učijo, nam postavljajo ogledalo in vprašanja življenjskega pomena. Čisto vse v tem umetniškem delu ima svojo sporočilnost. Knjiga je primerna za vse generacije in je kot avtor sam pravi »za vse ljubitelje pisane in risane besede«. Zadnjo stran v knjigi krasi napis »Imejte se radi« in pove več kot tisoč besed. Torej, držimo se tega in svet bo lepši.

 

Sijanje

Jack Torrance, njegova žena Wendy in petletni sin Danny se znajdejo sredi paranormalnih dogodkov, ki jim za vedno spremenijo življenje. Jack po izgubi službe profesorja angleščine zaradi nasilja nad učencem dobi službo oskrbnika v razvpitem hotelu Overlook. Zgodovinsko zatočišče ameriške elite slovi po svoji odročnosti sredi idiličnega gorovja v Coloradu, hrati pa je bilo mesto brutalnih umorov in smrti. Zaradi hudih zim se Overlook za par mesecev zapre za javnost, za hotel in posest pa skrbi družina Torrance. Kar se družini sprva zdi kot blažen umik od težav in možnost začeti znova, se izkaže za ujetost v preteklosti hotela z vsemi njegovimi dolgoletnimi prebivalci.

Stephen King bralcu do potankosti razstavi psihološke ustroje Jacka, Wendy in Dannyja. Dogodke parih mesecev v hotelu sredi najhujše zime zloži kot sestavljanko. Jack je poln ambicij in si vse bolj želi postati pomemben člen Overlooka. Toda ko že misli, da ima nadzor nad sabo in hotelom, hotel prevzame nadzor nad njim. Wendy se ne more otresti svojih preteklih zamer do Jacka in naraščajoče skrbi za sina. Danny, ki ima sposobnost slišati in videti navadnim očem nevidno (kar kuhar hotela Hallorann poimenuje »sijanje«), s svojimi sposobnostmi napaja srhljive pošasti hotela, ki prežijo nanj za vsakim ovinkom. Zakopani v snežnem metežu člani družine Torrance poskušajo (pre)živeti. Vendar ima hotel za njih drugačne načrte.

Kultna knjiga Sijanje (The Shining) ameriškega kralja srhljivke Stephena Kinga, ki jo v slovenskem prostoru poznamo tudi preko istoimenskega filma v režiji Stanleya Kubricka, se s filmom v marsičem razlikuje. Je odlično in sveže branje tako za prvega bralca, kot tudi za ljubitelje filma.

Evtanazija ali Stražar, kdaj bo noč?

Pisatelj se je lotil težke teme. Zapisovanje dogajanja ohranja njegov pogled od zunaj, distanco, a posebej utrinki iz otroških let dajejo čutiti hrepenenje po pripadnosti nekomu, ki bi bil z njim nežen, ki bi ga imel rad. Kje najti moč, sidro, če mu že v rani mladosti ni bilo dano pognati korenin!? Ni bil deležen družinske povezanosti, ni bil ljubljen, vse naokrog njega surovost in nasilje. Gre za vpogled v notranjost lika, ki se mnogo prekmalu zave, da je že od rojstva zapisan smrti. Neobčutljivost sveta ga peha v izkušnjo krute osamljenosti, še toliko bolj v bolezni. Odtujenost in obup ga kot plaz dušita z brezizhodnostjo, tok bližine smrti ga neizbežno vleče v temo. Hude fizične in psihične bolečine narekujejo preizpraševanje smiselnosti. Poudarjajo ves čas prisotno stisko bivanja in bolečino izgubljanja. To narekuje stil pisanja v kratkih prebliskih in značilni, tudi ponavljajoči se, simboliki. Vpogled v notranjost lika slika samoreflektivno preigravanje palete možnosti, kako ohraniti dostojanstvo znotraj splošnih družbenih norm, etike in morale. Izpod krhke lupine naučenih obrambnih navad vpijeta samota in strah pred neizbežnim. Ostaja le: “Kako in kdaj oditi?” Osebna pripoved razkriva žalostno preteklost in daje vpogled v krute skrivnosti sedanjosti.

Vse nevarne stvari

Ko zaspimo, zmotno mislimo, da zadrema tudi svet. Pričakujemo, da bo enak, ko se bomo zjutraj zbudili. Nedotaknjen. Nespremenjen. A noč, odeta v svoj temni plašč, rodi skrivnosti. Čisto vsi jih imamo – le da so skrivnosti nekaterih lahko resnično strašne, takšne, ki se oglašajo iz temine duše. So lahko nekaj, kar nas v življenju vodi, zaznamuje in opredeljuje.

Isabelli Drake je življenjski obstoj že kot otroku izoblikovala motnja spanja – mesečnost, ko njen um v stanju globokega spanca ni nadzoroval njenega telesa in tako vase vsrkal prenekatere skrivnosti iz močvirja. Ko njen sin Mason izgine iz zibelke in ko ga mrzlično išče, se v njeno podzavest naseli stari znanec – vonj po močvirju, ogabni vonj blata – vonj po smrti. A vanjo trči tudi nov znanec – nespečnost. Znajde se v blodnjavih trenutkih intenzivne, globoke, a zbegane nezavednosti. V stanju polzavednih sanj se rokuje z neprijetnimi spomini iz otroštva, nerazložljivimi občutki krivde, popačenimi resnicami – dvomiti začne v vse, tudi vase. Postaja lupina nečesa, le droben korak stran od norosti. Niti ne človek – nočna žival. Nenehno najedanje v možganih, ki jo izziva, da se spomni, ji ne pusti živeti naprej – sili jo, da iz izmaličene podzavesti razreši enigmo, izlušči resnico in reši svojega otroka.

Smola

Življenje na krasnem, malem in samotnem otoku Glava bi lahko bilo prekrasno in idilično. Tam prebiva samo družina Horder, bolj kot ne povsem samooskrbna: oče Jens, mama Maria in hčerkica Liv. Imajo delavnico, vrt, njivo, gozd, živali. Sčasoma postajajo vse bolj samotarski. Okoli hiše se nabira vse več stvari, ki ničemur ne služijo. Jens je bolestno navezan nanje. Grozljivo popačen postaja tudi njegov pogled na svet in druge ljudi. Ko se k njim po letih odsotnosti vrne Jensova mati, postaja vse še huje. Liv odrašča in čuti, da pri njih ni vse prav. Kljub zagotovilom očeta, da se imajo radi in da držijo skupaj, Liv ve, da se bo nekaj moralo zgoditi in pretrgati njihov groteskni vsakdan.

Smola je mešanica kriminalke, srhljivke in psihološkega trilerja. Obenem je tudi tenkočuten roman o posebni vrsti družinske ljubezni in pripadnosti, pa tudi osamljenosti, odtujenosti in izkrivljenem pogledu na svet. Pisateljica prepriča s poglabljanjem v vzroke psihičnih motenj in srhljivih dejanj v družini. To stori tako dobro, da vseskozi držimo pesti za prav vsakega od njih.

Ane Riel (1971) živi v bližini Kopenhagna z  možem, popularnim jazz glasbenikom Alexom Rielom. Študirala je umetnostno zgodovino in njena prva knjiga je govorila prav o tem – o umetnosti. Potem je pisala za otroke, knjige pa je ilustrirala njena mama. Leta 2014 je napisala prvi roman za odrasle – kriminalka Smola je bila takoj sprejeta med bralci in s strani kritikov tudi nagrajena.