Predšolski otroci (4–5 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Vse nevarne stvari

Ko zaspimo, zmotno mislimo, da zadrema tudi svet. Pričakujemo, da bo enak, ko se bomo zjutraj zbudili. Nedotaknjen. Nespremenjen. A noč, odeta v svoj temni plašč, rodi skrivnosti. Čisto vsi jih imamo – le da so skrivnosti nekaterih lahko resnično strašne, takšne, ki se oglašajo iz temine duše. So lahko nekaj, kar nas v življenju vodi, zaznamuje in opredeljuje.

Isabelli Drake je življenjski obstoj že kot otroku izoblikovala motnja spanja – mesečnost, ko njen um v stanju globokega spanca ni nadzoroval njenega telesa in tako vase vsrkal prenekatere skrivnosti iz močvirja. Ko njen sin Mason izgine iz zibelke in ko ga mrzlično išče, se v njeno podzavest naseli stari znanec – vonj po močvirju, ogabni vonj blata – vonj po smrti. A vanjo trči tudi nov znanec – nespečnost. Znajde se v blodnjavih trenutkih intenzivne, globoke, a zbegane nezavednosti. V stanju polzavednih sanj se rokuje z neprijetnimi spomini iz otroštva, nerazložljivimi občutki krivde, popačenimi resnicami – dvomiti začne v vse, tudi vase. Postaja lupina nečesa, le droben korak stran od norosti. Niti ne človek – nočna žival. Nenehno najedanje v možganih, ki jo izziva, da se spomni, ji ne pusti živeti naprej – sili jo, da iz izmaličene podzavesti razreši enigmo, izlušči resnico in reši svojega otroka.

Smola

Življenje na krasnem, malem in samotnem otoku Glava bi lahko bilo prekrasno in idilično. Tam prebiva samo družina Horder, bolj kot ne povsem samooskrbna: oče Jens, mama Maria in hčerkica Liv. Imajo delavnico, vrt, njivo, gozd, živali. Sčasoma postajajo vse bolj samotarski. Okoli hiše se nabira vse več stvari, ki ničemur ne služijo. Jens je bolestno navezan nanje. Grozljivo popačen postaja tudi njegov pogled na svet in druge ljudi. Ko se k njim po letih odsotnosti vrne Jensova mati, postaja vse še huje. Liv odrašča in čuti, da pri njih ni vse prav. Kljub zagotovilom očeta, da se imajo radi in da držijo skupaj, Liv ve, da se bo nekaj moralo zgoditi in pretrgati njihov groteskni vsakdan.

Smola je mešanica kriminalke, srhljivke in psihološkega trilerja. Obenem je tudi tenkočuten roman o posebni vrsti družinske ljubezni in pripadnosti, pa tudi osamljenosti, odtujenosti in izkrivljenem pogledu na svet. Pisateljica prepriča s poglabljanjem v vzroke psihičnih motenj in srhljivih dejanj v družini. To stori tako dobro, da vseskozi držimo pesti za prav vsakega od njih.

Ane Riel (1971) živi v bližini Kopenhagna z možem, popularnim jazz glasbenikom Alexom Rielom. Študirala je umetnostno zgodovino in njena prva knjiga je govorila prav o tem – o umetnosti. Potem je pisala za otroke, knjige pa je ilustrirala njena mama. Leta 2014 je napisala prvi roman za odrasle – kriminalka Smola je bila takoj sprejeta med bralci in s strani kritikov tudi nagrajena.

Smrt deklice z vžigalicami

Eden od najbolj priljubljenih hrvaških pisatelj Zoran Ferić bralca z romanom Smrt deklice z vžigalicami bralca odpelje na navidez idilični jadranski otok, kjer se med turistične znamenitosti štejejo ostanki nekdanjih vojaških zaporov in taborišč za politične zapornike. Tja prispe cinični in nevrotični patolog, ki se sprva udeleži pogreba prijateljeve hčerke, vendar se po naključju skupaj s svojimi policijskimi kolegi zaplete v preiskavo umora transseksualne prostitutke iz lokalnega bordela. Tekom iskanja morilca začne patolog razkrivati temačne skrivnosti prebivalcev otoka, pred bralčevimi očmi pa se sestavlja jadranska različica kultne nadaljevanke Twin Peaks, ki vključuje elemente številnih žanrov; kriminalke, psihološkega trilerja, okultne grozljivke, absurdne groteske in črne komedije.

Zajtrk pri Tiffanyju

Pod znamenitim naslovom, ki se je v kolektivno kulturno zavest 20. stoletja zasidral tudi s pomočjo istoimenske filmske uspešnice, najdemo zbirko, sestavljeno iz kratkega romana in še treh kratkih zgodb enega najpomembnejših ameriških pisateljev. Roman Zajtrk pri Tiffanyju nas popelje v svet newyorške družabne elite, v katerem glavna junakinja z »nomen est omen« primernim imenom Holly Golightly frfota od ene zabave do druge, od enega ljubimca do drugega, od ene prijateljske druščine do druge, čeprav se nazadnje izkaže, da so odnosi plitki in so za naštevanje pravih prijateljev, ki ji bodo stali ob strani tudi v hudih časih, preveč celo prsti ene roke. Med njimi izstopata predvsem neimenovani prvoosebni pripovedovalec, Hollyjin sosed iz zgornjega nadstropja, in pa lastnik lokalnega bara z imenom Joe Bell. Njuna ljubezen je platonska, prijateljska, oba zaznata Hollyjino ranljivost in jo želita zaščititi, ne glede na to, da od nje ne dobita ničesar oziroma »krožnik konjskih fig«, kot se izrazi njen bivši filmski agent. Če si dovolimo primerjavo s filmom, je sosed v romanu povsem drugačen od svojega filmskega ekvivalenta, kjer predstavlja mačistični lik, ki Holly osvoji tudi v romantičnem smislu. Sosed v romanu nedvomno vsebuje Capotove avtobiografske poteze, tudi sam je pisatelj, sicer šele na začetku svoje poti, ko mu niso objavili še nobene zgodbe, in dva edina prepira, ki se zgodita med njima, sta prav zaradi Hollyjinih pripomb na račun njegovega pisanja. Holyjina lahkotnost je navidezna, pod njo se skriva večna begunka pred preteklostjo. Ljubezenske zveze uporablja kot sredstvo za odmik od Lulamae, osirotele deklice, ki je pobegnila od neznosnega življenja pri skrbnikih in se pri štirinajstih nekje v Teksasu poročila z moškim, ki bi lahko bil njen oče. Iz zagat se skuša rešiti s pomočjo ljubezni, a kaj ko se vedno obeša na napačne kandidate, podgane, kot jih imenuje. Seveda ni Hollyjino poudarjanje neodvisnosti in nepripadnosti pravzaprav nič drugega, kot njen strah pred izgubo. Ali kot ugotovi na koncu, ko izgine njen maček: ne veš, kaj je tvoje, dokler tega ne vržeš proč. Dogajanje je postavljeno v čas druge svetovne vojne, ki je omehčala družbena pravila, a vendarle se zdi Holy precej neukročena junakinja za svoj čas. Vsaj z našega današnjega stališča, ko na preteklost prevečkrat gledamo kot na nekaj konservativnega in omejevalnega. V bistvu je avtor vedel, o čem govori, saj je kot mlada pisateljska zvezda, ki se prav tako ne ozira na družbene standarde, pripadal prav takšni družabni smetani, kot jo opisuje v romanu.

Od Holly se ne razlikuje veliko glavna junakinja iz zgodbe Cvetna hiša, čeprav živita v povsem drugačnih razmerah. Obe se namreč želita iz mračne preteklosti izviti s pomočjo ljubezni. Otilija je najmlajša in najlepša prostitutka nekega zanikrnega haitijskega bordela, ki pa ni zadovoljna s svojim življenjem, čeprav ji vsi okoli nje dopovedujejo, kako srečna je lahko zaradi svoje lepote, pameti in priljubljenosti pri strankah. Tako kot Holly je tudi ona sirota brez staršev in zlorabljana s strani ljudi, pri katerih živi, in je z vstopom v bordel pravzaprav že dosegla uspeh. A želi si ljubezen, ki ji jo napove čebela. Vprašanje je, ali se je čebela zmotila. Tudi ta zgodba je kot mnoga Capotova dela doživela neknjižno priredbo in sicer so po njej ustvarili broadwayski muzikal.

V zbirki se nahaja še zgodba z naslovom Diamantna kitara, v kateri naletimo na zanimivo protislovje in študijo značajev; imamo obsojenca na dve leti zapora, ki pobegne, ker ne prenese zaprtosti, in tistega, obsojenega na dosmrtno ječo, ki pobega ne zmore.

Zadnja v zbirki je zgodba z naslovom Božični spomin, ki je prav tako doživela filmsko priredbo in tudi v njej najdemo avtobiografske elemente. Tako kot fantič iz zgodbe je avtor sam živel pri sorodnikih, se tam navezal na ostarelo žensko, s katero sta zasedala najnižjo mesto na prehrambni lestvici te družine. Gre za ganljivo in pravo božično zgodbo z vrednotami, ki so v nasprotju s histeričnimi in potrošništvom nabitimi decembrskimi dnevi. Temelji na osnovnem motu, kako znajo ljudje, ki imajo v življenju zelo malo, iz tega narediti kar največ, pri tem pa tega ne počnejo zase, ampak za druge. A vseeno doživljajo prave pustolovščine.

Mrtva straža

Stephen King, ameriški pisatelj z obsežnim literarnim opusom, velja za mojstra žanra fantastike in grozljivke. Njegova dela nagovarjajo bralce po vsem svetu. Tako smo skoraj štirideset let po izidu dobili tudi slovenski prevod zbirke kratke proze Mrtva straža (Skeleton crew). Leta 1985 je bilo zbranih 22 kratkih zgodb, ki jih je avtor pisal v obdobju skoraj dveh desetletij. Najstarejšo Matildino obličje je zapisal pri 18 letih v letu 1965, najnovejšo Balado o prilagodljivi krogli pa je končal novembra 1983. Zbirka vključuje zgodbe, ki obsegajo le nekaj strani, uvodna zgodba Megla pa zavzema skoraj tretjino 662 strani obsegajoče zbirke. Že v uvodnem nagovoru nas avtor sam povabi k prebiranju zgodb in nam izda nekaj podrobnosti o samem procesu pisanja in objave zgodb. Večina zgodb je bila sprva objavljena v raznih literarnih in drugih revijah, nekatere pa celo v erotičnih revijah, med drugim v reviji Playboy. Nekaj dodatnih okoliščin nastanka zgodb in navdih zanje bralcem avtor razkrije v zaključnem poglavju. Obsežna knjiga ponuja pester nabor tematsko raznolikih zgodb, ki bodo navdušile vse ljubitelje Stephena Kinga. Ne manjka grozljivih nenavadnih dogodkov, krutih smrti, srhljivih pošasti in krvavih prizorov. Kljub mnogim fantastičnim in grozljivim elementom zgodbe druži človek. Posameznik se mora soočati z nepredstavljivim. Na plan prihajajo strahovi, želje, goni in spomini. Ko se človek znajde na robu, iz oči v oči s smrtjo, se lahko bori za življenje ali le fatalistično čaka na izpolnitev usode. Pravilnost izbire King prepušča likom samim in bralčevi presoji. Uvodna in zaključna zgodba zbirke odkrivata še eno, pogosto skrito plat avtorjevega pisanja. Obe se ukvarjata z ljubeznijo. Mrtva straža je še en dokaz, da Stephen King zasluženo zaseda prestol mojstra groze, hkrati pa se z, v ameriško življenje vpetim mojstrskim pisanjem spušča v najgloblje temačne kotičke človekovega uma. In vir zla je vedno v človeku samem.

Smrt, v temo zavita

Mlada pisateljica Samanta Hadžić Žavski svoj romaneskni prvenec posveča smrti. Protagonistko Leno že od malih nog spremlja smrt. Mama ji je povedala, da umrlega s seboj vzame smrt, v temo zavita, in vse od takrat Lena ob izgubi bližnjega vidi postavo smrti, ki je zavita v temo. In smrti je v njenem življenju veliko. Čeprav sama nikoli ni živela v Bosni, deželi očeta in njegovih sorodnikov, tamkajšnja vojna in poboji zaznamujejo njeno celotno družino. Stric je pogrešan, oče postaja vse bolj odtujen in mrk, v vodnjaku skoraj utone njen mlajši brat Tilen, doleti jo tudi izguba starih staršev. S podobnim prehajanjem travm iz roda v rod se zagotovo srečuje marsikatera družina. Lenina materializacija in poosebitev smrti se stopnjuje, saj jo najprej le vidi, se je boji, jo pričakuje, na koncu pa postane celo njena sogovornica. Lenina družina zaradi zazrtosti v preteklost ne opazi, da Lena bije tudi svoje bitke. Zaradi menjave šole in svojega priimka ostaja osamljena ter si obupano želi poiskati družbo. Jedrnatemu pisanju nasproti stojijo ljudski običaji, pesmi in govorne posebnosti, ki izžarevajo pristnost in toplino. Vsako poglavje je uvodoma opremljeno s citatom o smrti, ki nakaže njegovo vsebino. Roman s težko tematiko soočanja s smrtjo prinaša v slovenski literarni prostor svež pogled mlade generacije, ki je posredno in neposredno še vedno obremenjena s travmami in grozotami svojih prednikov.

Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka

Roman prepleta dogajanje v Nemčiji iz prve polovice 20. stoletja in sedanjost. Hannah ob obisku babice Evelyn opazi nenavadno pismo in nejevoljna starka ji dovoli, da ga prebere. V njem je Evelyn navedena kot edina dedinja premoženja trgovca z umetninami Itziga Goldmanna. Nacisti so mu po vzponu Hitlerja na oblast zaplenili dela mnogih znanih slikarjev. Seznam vseh del, ki jih je imel v lasti je izginil, ostal je le opis nekaterih slik, ki ga je zapisala Evelynina mama Senta. Hannah se loti iskanja izgubljenih umetnin in ob tem spoznava kruto družinsko preteklost. Burne nemške družbene razmere usodno posežejo v življenja Sente in Evelyn. V izogib klišejskosti avtorica razkriva pristne značaje vseh štirih protagonistk. Materinska vloga zanje ni samoumevna, na videz hladen značaj pa ne pomeni nezmožnosti ljubezni. Temačnejšo vsebino prekinjajo lahkotnejše prigode mlade Hannah. Življenje jo potegne v vrtinec toksičnih odnosov, ljubosumja in zamolčanih skrivnosti. Novinarka in pisateljica Alena Schröder je v ganljivem romanu delno popisala tudi lastno družinsko zgodbo. V Nemčiji je roman več mesecev zasedal prvo mesto na Spieglovi lestvici najbolje prodajanih knjig.

Japonske novele

Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.

Kurji pastir

Feri Lainšček se je rodil 5. oktobra 1959 materi Tereziji (Trejzki) in očetu Štefanu (Pišteku) v vasi Dolenci na Goričkem, hribovitem predelu Prekmurja, blizu madžarske meje. Na püjklu je čepela hiška, ki se je zdela najbolj ubožna tam naokoli. Otrok je bil nepričakovan, za tiste čase sta bila starša že v letih. Mati jih je štela 39, oče pa 44. Dečkova sestra, ki so ji pravili Mala Trejzka, jih je imela že 18 in je tistega leta odšla od hiše, v tovarno v Ljubljano. Otrok nekaj časa niti imena ni imel. Določil mu ga je župnik, ko je oče Pištek prišel priglasiti otroka h krstu. V gostilni so možakarji modrovali, da iz fanta kaj več kot kurji pastir ne more postati, saj pri hiši ni bilo druge živine. Kljub temu, da vemo, da je iz dečka zraslo nekaj več kot le kurji pastir, ob branju trepetamo za njegovo življenje. Pošten in v boljše življenje zazrt Pištek je uborni kruh za družino služil z lopato kot cestar. Bil je mnenja, da se človek ne more iz dreka izkopati ne z motiko, ne z največjim bagrom. Šola je tista, ki nekaj velja. Ampak o tem bomo brali v naslednjih dveh knjigah, ki ju pisatelj namerava napisati. Iz vsake napisane povedi se čuti ljubezen do domače zemlje, ljudi in jezika.

Leninov park

Tudi v tej kriminalki je glavni raziskovalec umora Taras Birsa, ki nastopa že v Golobovi prvem romanu z naslovom Jezero, po kateri že snemajo televizijsko serijo. Tokrat je prizorišče ljubljanski miniaturni Leninov park sredi vročega in soparnega poletja v slovenski prestolnici, kar pripomore k primernemu vzdušju. Znano resnično okolje dogajanja pa deluje kot slastna češnja na vrhu tortice. Na neštetih intervjujih prekaljeni novinar nas bralce ves čas drži v napetosti, vešče ohranja pozornost budno in nam v razmišljanje servira sodobno družbeno stanje s tematikami o brezdomstvu, neonacizmu, obveščevalnih organizacijah, političnih spletkah… vrtcih, starostnikih… Delo je družbeno angažirano, saj odraža široko paleto avtorjevega znanja, razgledanosti, dejavnosti in zanimanja.

Greta je bila še iz časov, ko starši ob vsaki praski, ki so jo njihovi otroci prinesli domov, niso najprej tekli k družinskemu odvetniku in šele nato k zdravniku, in ravnateljica vrtca je zaradi tega s strahom odštevala mesece, ki so še preostali do novega leta, ko bo šla Greta v pokoj. (str. 22)