John Maxwell Coetzee se je rodil v Južni Afrikli, živel in deloval pa je v Angliji in ZDA. Leta 2003 je dobil Nobelovo nagrado za literaturo.
Roman Življenje in časi Michaela K. se dogaja v Južni Afriki, kjer že leta divja državljanska vojna. Michael K. je mlad moški, ki je zaznamovan, saj ima zajčjo ustnico. Zaradi tega je že od rojstva zasmehovan in nezaželen. Vedno se drži zase in je videti duševno omejen.
Michael živi v mestu, kjer dela v državni službi kot vrtnar v mestnem parku in je zadovoljen, saj mu je delo z zemljo v veselje. Ko mati, ki je služkinja pri bogati družini, zboli, se mu zdi samoumevno, da je njegova dolžnost, da jo prevzame na svoja ramena. Ker mati želi na deželo, Michael zapusti službo in mater odpelje na dolgo pot na deželo, stran od pušk in nemirov. Med potjo mati umre, Michael pa z njenim pepelom v žepu potuje naprej. Toda kamorkoli gre, povsod ga zasleduje vojna. Kljub pomanjkanju hrane zna poskrbeti zase, včasih pa naleti tudi na dobre ljudi. Večkrat ga vtaknejo v delovna taborišča, kjer pa s svojim nenavadnim obnašanjem doseže, da se vojaki nad njim najprej jezijo, kasneje čudijo in nazadnje občudujejo njegovo notranjo moč. Iz taborišč vedno znova ubeži, saj zna uveljaviti svojo željo po svobodi in ohranitvi človeškega dostojanstva. Michaelu uspe drseti skozi čas s pomočjo notranje odmaknjenosti od sveta.
Pimlico je nenavadna romaneskna zmes – deloma je roman biografski, ker naj bi bil glavni lik – Tomaž – navdahnjen z osebnostjo in življenjem pesnika, glasbenika, boema Tomaža Pengova, predvsem pa ljubezenski, saj je v ospredju ljubezenska zgodba (v ugašanju) med Tomažem in Nastjo. Zgodba se nam razkriva z več perspektiv – skozi oči Tomaža in Nastje, z veliko notranjega monologa, skozi Mitjeve (novinarjeve) dnevniške zapiske in intervju s Tomažem. Precejšnjo zanimivost roman pridobi ravno s svojo večplastnostjo – zanimiv je s psihološke plati (medosebni odnosi), z družbeno-zgodovinske plati (preko spominov na udarna študentska leta), deloma zaradi prepoznavanja življenja znanega kantavtorja … In gotovo ni naključje, da je bila knjiga tudi maturitetno čtivo leta 2007. Če potegnemo črto, pa je Pimlico predvsem zgodba neke usodne, goreče ljubezni, ki postopoma ugasne, dokler ni le še pepel, ki ga razpiha veter življenja … na podzemni postaji Pimlico.
Pimlico je eden zgodnejših Deklevovih romanov, pred tem se je uveljavil predvsem kot pesnik. Leta 2006 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko pesniško in pisateljsko delo.
![Sveta zemlja : kronika slovenskega rodu. [D. 1, Neznano ljudstvo se budi]](https://www.dobreknjige.si/wp-content/uploads/2024/04/37621.gif)
Knjiga, ki bo gotovo všeč vsem ljubiteljem Finžgarjevega dela Pod svobodnim soncem. Nastala je kot protest proti nasilni nemško-italijansko-madžarski zasedbi slovenskega ozemlja: “Ni mi šlo toliko za ‘roman’ kolikor za poljuden prikaz tedanje stvarnosti, zlasti še za odnos novega, neznanega ljudstva do sosedov, pri čemer bi rad z življensko polnostjo spodbil tuje učenjaško podmeno o skrajni suženjski podrejenosti naših dedov in poudaril slovensko samozavest in svobodoljubnost, pri tem pa tudi zrelo resnobo ‘plemičev in vojščakov dela’ med barbarskimi tolovaji in civiliziranimi uživači. Rad bi osvetlil slovenski čut za skupnost, vprašanje sloge, kolektivnosti in vodništva kakor tudi gonilne sile, ki so dotlej nomadski narod nagnile k stalni naselitvi, da ni ugasnil kot Obri in drugi osvajači, temveč je bilo v njem zdravja in moči, da se je zlasti na zahodu obdržal skozi dolgih štirinajst stoletij domala na prvotni narodnostni meji.” (iz spremne besede) Knjiga naj bi bila prva od petih v seriji Sveta zemlja. Govori o naših prednikih, Slovenih, ki so takrat živeli še kot nomadi in se z drugimi ljudstvi (Rimljani, Obri, Langobardi) borili za svoj košček zemlje. Na čelu je junak Budigoj – kakor pravi njegovo ime – tisti, ki budi, prebuja … Čeprav je v ospredju predvsem bojevanje, je hkrati lepo prikazano tudi duhovno življenje in čaščenje starih bogov (glejte odlomek).
O treh je drobna knjižica treh zgodb, napisana v za Marinčičevo značilnem stilu, ki ga odlikuje predvsem lep jezikovni izraz. Gre za tri zelo raznolike zgodbe, ki se dogajajo v različnih zgodovinskih obdobjih, v ospredju katerih so moški protagonisti. Etruščana Vela Matuno (5. st. pr. n. št.), belgijskega slikarja Pierra-Josepha Redoutéja (18./19. stol.) ter Zlatka iz Litije (50. leta 20. stoletja), na prvi pogled zelo različne junake z različnimi osebnimi zgodbami, pa druži zgodbeni element bolezni oz. umiranja, s katerim se srečajo. Bralcu je zgodba privlačna in všečna tako zaradi že omenjene jezikovne izpiljenosti in prepričljivosti kot eksotičnosti zgodb, tako vsake posebej ali kot zbirke. Iz zgodb veje strast do pripovedovanja – kot je zapisano na 91. strani te knjige – “Pripovedovanje zgodb se ji je od nekdaj zdelo bistvo življenja, najbolj vzvišeno početje, ki se ga človek lahko loti.”
Zbirka O treh je bila leta 2007 nagrajena z Dnevnikovo fabulo ter prevedena v makedonščino in francoščino.
Roman spremlja skupino štirih mladih fantov – v njihovih dvajsetih, tekom zdolgočasenega poletja 1992 v Madridu. V ospredju je predvsem njihovo življenje, polno zabav, deklet in početja raznih frivolnosti. Družijo se v baru Kronen, kjer je Manolo natakar, udejstvuje pa se tudi kot pevec v rock skupini. Glavni v skupini je Carlos, sin bogatih staršev, ki svoje sposobnosti in možnosti zapravi z uporniškim, hedonistničnim ter precej egocentričnim načinom življenja. Pijača, droge, zabava in seks so njegove užitkarske stalnice. Znova se zaplete z nekdanjo punco Amalio, katere fant je trenutno odsoten. Vanj pa je skrivaj zagledan tudi Roberto. Roman je poln njihovih bolj ali manj nespametnih mladostniških početij, ki pa na določeni točki eskalirajo v šokantnem dogodku.
Gre za tipično zgodbo generacije x, ki nam jo poda prvoosebni pripovedovalec (Carlos); z nizanjem dialogov in hitrim menjavanjem prizorov ustvarja hiter pripovedni ritem, živahen in nemiren kot življenje oseb, ki jih opisuje.
Roman je Manasov prvenec (izšel je pri njegovih 23. letih) in tudi prvi del Kronenske tetralogije. V letu 1994 se uvrstil med finaliste za literarno nagrado Premo Nadal. Po njem je režiser Montxo Armendáriz posnel tudi film in si z njim prislužil nagrado Goya.
Občutje sveta je izbor poezije enega najvplivnejših brazilskih pesnikov 20. stoletja, Carlosa Drummonda de Andradeja (1902-1987). Bil je začetnik moderne poezije v Braziliji, njegova, vedno bolj k eksperimentu nagnjena pesniška govorica pa je bila tudi podlaga za razvoj konkretne poezije.
Andradejeva poezija sega vse od eksistencialnih vprašanj, na katera odgovarja ali se sprašuje humorno (Carlos, umiri se, ljubezen / je le to, kar vidiš. / Danes poljub, jutri ne, / pojutrišnjem bo nedelja / in že v ponedeljek nihče ne bo vedel / kaj naj.”), spet drugič bolj resnobno. Prav vse pa preveva svojevrstna čutnost, ki jo (stereotipno) pripisujemo Brazilcem – tako v izboru ne umanjka tudi odličnih erotičnih pesmi (Arabeska v obliki žensje / ziblje nežne liste na belini / kože. / Boke premika v ritmu / kolen iz tulipanov. In pleše / med počitkom. Zdaj se, / zaripla, nagne, obeta beline”). Kot v spodnjem odlomu pesnik pravi, da lahko ljubezen spraviš v prostor poljuba, je v Adradejevi poeziji spravljen vsaj kanček pravega braziskega duha.
Volk s planjav je prva v zbirki petih epskih pripovedi o velikem osvajalcu Džingisu, kanu travnatih mongolskih prostranstev. Imel je dvanajst let, ko so ubili mongolskega kana iz plemena Volkov, njegovega očeta Jesugeja, nato si je Mongole podredil Iluk, ki je DŽingiskanovo družino izobčil in jo prepustil v nemilost mongolskim divjim in mrzlim planjavam. Temudžin, kasneje poimenovan Džingis, je preživel, zbral okrog sebe izobčence in ustvaril novo pleme ter se boril za enotni narod, srebrno ljudstvo. Vseh pet delov je odlično in zanimivo branje, z veliko informacijami o življenju, običajih, krutosti mongolskih bojevnikov, o železnih besedah, preživetju in naravi, skratka – odličen zgodovinski roman – morda je vreden negativne kritike le peti del, ne vsebinsko, temveč zaradi katastrofalnega prevoda in škratkov, ob čemer se ti slovenski jezik skorajda zasmili. Sicer pa odlično zgodovinsko branje na osnovi resničnih podatkov, ki jih je Conn Iggulden, tudi avtor Imperatorja, odlično raziskal, preučil in vpletel v pet nadaljevanj.
Odrasli včasih igrajo igrice, ki bi se smele odvijati le v “pocukranih” romanih in solzavih filmih… Ampak, filmski junak po končanem ravsu otrese z glavo in gre naprej, resnično življenje pa pozna bolečino. Komu pripada otrok, kam naj gre, če zaradi ostre črke zakona ne sme tja, kamor si želi. Neja je izpadla iz igre, ki jo igrajo odrasli. Samo figura je. Rada bi imela psa, nekoga, ki bi jo branil in ji bil vdan. Neja in Peter sta družina brez mamice. Mamica je zapustila Petra, svojega partnerja in Nejo, svojo hčerko. Družinica dveh zapade v denarne težave. Ko dosežeta finančno dno, sta se primorana preseliti. Peter deklico odpelje iz mesta v odročno vas, kjer je življenje cenejše, žal pa polno predsodkov in vrednot, ki to niso, ki bi že zdavnaj morale dvigniti sidro in prepustiti prostor novemu utripu časa. Peter ni Nejin oči, pa vendarle dobro opravlja svojo vlogo, vse dokler se nekomu ne zazdi, da je takšna skupnost “neprimerna” za neko družbo z visokimi moralnimi načeli.
Roman o neprilagojenih posameznikih, katerih življenja zaznamujejo alkohol, droge, kriminal in brezdomstvo. V ospredju je lik Jamie, matere z dvema otrokoma, ki pobegne od nasilnega in prevarantskega moža. Ko z avtobusom brez pravega cilja tava po Ameriki, naleti na sorodno dušo, neodgovornega, vihravega in pogosto na napačno stran zakona stopajočega Billa, ki pa vendar v svoji osnovi premore neko temeljno človečnost in dobroto, neguje neko mejo morale, ki naj je ne bi prestopil. Je tip moških, s kakršnimi se Jamie vedno zapleta in s katerimi lahko tone le vedno globje. Kljub temu da se tega zaveda, ravna vedno enako. Par še kar dobro funkcionira, dokler se Bill ne zaplete v bančni rop, v katerem po nesreči ubije varnostnika. S tem prestopi mejo, ki si jo je sam začrtal, nikoli namreč ni želel ubiti človeka. Pisatelj se z romanom iz leta 1983, ki je že pridobil kultni status, slovenskim bralcem prvič predstavlja. Rojen leta 1949 je v življenju šel skozi podobno torturo drog in alkohola, kot jo poznajo njegovi literarni liki. Na temelju osebne izkušnje je zasnoval zbirko kratkih zgodb Jezusov sin, s katero je zaslovel in po kateri je bil posnet istoimenski film.
Alessandro Baricco je italijanski pisatelj, filozof, muzikolog. O svojem delu Svila je rekel, da si je želel napisati knjigo, ki bi zvenela belo, kot tišina. Kot svila!
Zgodba se dogaja v času druge polovice 19. stoletja v Franciji, Hervéj Joncour pa je svilar iz Lavilledieuja. Ko epidemija pegaste kuge povzroči izumrtje sviloprejk po celi Evropi, se kljub vsem nevarnostim vsako leto znova in znova podaja na tako imenovano »svilnato pot« na Japonsko po nove dragocene bube, ki prinašajo bajno bogastvo. Dolga potovanja mu nepredvidoma prekriža skrivnostno dekle, ljubezen prinese ne le hrepenenje, ampak tudi krivdo in zavedanje neuresničljivosti in nesmiselnosti čustev zaradi neznosnih razdalj. Svoje prispeva tudi njegova žena, ki se preprosto ne vda v usodo prevarane soproge.
