V tem precej nenavadnem romanu se zgodba odvija na odru dvorane v Netanji. Občinstvo si želi zabave, napovedan je stand-up. A je komična predstava nastopajočega Dovaleja vse prej kot komična. Občinstvo je nestrpno. Ampak Dovale ne popusti. Loveč dinamiko pozornosti se z vmesnimi šalami mučno prebija do zaokrožene izpovedi, skozi katero uzremo majhnega ranljivega dečka, ki se je žalitvam in zavrnitvam že od otroštva dalje upiral stoično in maskirajoče norčavo. Njegovo življenje je pisana mešanica absurda, tragikomičnosti in tiste naivnosti, ki nikoli ni obupala v hrepenenju po tem, da bi ga svet preprosto sprejel in vzljubil; njega, ki ga niti sam nikoli ni dobro razumel. Včasih preprosto igramo svoje življenjske vloge do konca, čeprav je njihov objem tesnobno dušljiv in neudoben. Ja, to je roman o maskah, ki jih nosimo ljudje in nerazkritih, nerazčiščenih ter bolečih vsebinah, ki se skrivajo pod njimi. Vsi smo na odru, vsak na svoj način.
Skozi prvoosebno pripoved glavne osebe romana, deklice Bronje, se na prvih 77-ih straneh preselimo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, kjer nam Bronja najprej predstavi svojo družino: lepo in oboževano mlado mamo Mito; očeta, s tipičnim stavkom »Opa, bato!«, štiri leta mlajšega brata Roka in Dado, babico po mamini strani. Mlada družina življenje v svojem blokovskem stanovanju na Vojkovi v Ljubljani deli z obiski Bronjinih in Rokovih stricev in tet, družinskih prijateljev, prijaznih sosedov. Kuhinja, ki nadomešča dnevno sobo, je središče Bronjinega sveta. Svet, ki je skozi oči odraščajočega dekleta opisan ganljivo živo in nostalgično, zlahka navduši vse, ki se še dobro spomnimo številnih drobcev takratnega vsakdana, omenjenih v knjigi: sličic albuma Sandokan, cigaret filter 57, belih luknjičastih dokolenk, napitka benko, skakanja elastike pred stanovanjskimi bloki, štafete mladosti, parnih in neparnih dnevov, Sarajevskih olimpijskih iger … Rdeča nit tega dela so pogosti prizori bližine med Bronjo in njeno mamo, ki jo prvoosebna pripovedovalka nagovarja že v prvem stavku romana. Vendar je svet Bronjinega otroštva samo zatišje pred nevihto. Ker nevihta pride. Temni oblaki so smrti med sorodniki in družinskimi prijatelji. Potem v Bronjin svet udari strela. Mamin rak. Šok, po katerem se nevihta ne poleže. In za nevihto namesto zatišja pride vihar. V središču viharnih vrtincev je tokrat Bronja. Ganljiv roman o doživljanju bolezni in izgub, o krhkosti medosebnih odnosov, borbi za življenje, upanju in brezupu, strahu, trpljenju in iskanju svetlobe v temi. Roman, ki noče biti samozadostna literarna umetnina, pač pa delo, iz katerega govori življenje samo, z vsemi krutimi bolečinami in udarci. Delo, ki spregovori tudi o tistem ostrem robu bližine smrti, o morju bolečine, po katerem največkrat plava vsak sam.
Avtorica je za roman leta 2019 prejela nagrado časopisa Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta – kresnik. Knjiga je bila v manj kot leto po izidu že štirikrat ponatisnjena, 4. oktobra 2019 bo v Trstu v okviru mednarodnega literarnega festivala Morje zgodb (Un mare di racconti) predstavljen italijanski prevod romana (prevajalec Miha Obit, založba Bottega Errante), ki že vabi k nakupu v goriških knjigarnah. Vsebino v italijanski izdaji odlično povzema simbolno zelo močna naslovnica, na kateri je dekletce, ki opazuje vrano – ptico smrti na svoji dlani.
V letu 2024 je začel po knjigi nastajati tudi film v režiji Marka Naberšnika, film je bil premierno predvajan na Sarajevskem filmskem festivalu.
Trije je sodoben hrvaški roman, ki ubeseduje prav posebno ljubezensko razmerje. Pripovedovalec Goran je novinar, poročen s Sandro, in ljubimec ločene novinarke Hane. Temelj razmerja med Goranom in Hano je skrajna posesivnost, ekstremno ljubosumje, kontrola in neprekinjen nadzor intime in življenja drugega človeka, medsebojno mučenje, ki se napaja s prisotnostjo drugih moških in žensk, ki se vsi spremenijo v potencialne posteljne konkurente: frizerka, ki Gorana striže; naključni moški na plaži, par pri sosednji mizi v restavraciji, hčerin trener tenisa, poslovni partnerji, Hanini bivši (minister HDZ vlade, starejši zdravnik, Goranov prijatelj Berislav …). In če nadzor z zasledovanjem po mestu in kontrolo z obvezno vključenim mikrofonom mobitela, prek katerega ljubimca prisluškujeta glasovom v okolju partnerja v času lastne odsotnosti, ne pripelje do tretje osebe, so tu voajerji – ogleduhi v gozdičkih v okolici Zagreba, kjer se skrivaj shajajo ljubimci. Razmerje, v katerem človeška žival samec dokazuje prevlado nad drugimi samci iste vrste in sposobnost osvojiti in obdržati samico. Razmerje, ki deluje le skozi oči tretjega, ki hkrati ogroža in omogoča takšno razmerje. V romanu se prepletajo scene ljubosumja s Haninim razbijanjem Goranovega stanovanja; prizori ledene podlosti, kjer na dnevnem zmenku z voajerjem izvemo, da Goran mirno z ženo ustvarja drugega otroka; resigniranosti, kjer Sandra na novoletno zabavo povabi tudi Hano in paranoične maščevalnosti, kjer Hanin bivši mož preganja Sandro. Od vse te človeškosti si lahko oddahnemo v 12. in 20. poglavju, ki sta nekakšen izstop iz zgodbe, v 12. poglavju nas avtor spomni, da je to, kar imamo pred seboj fikcija, roman, vendar nam v 20. poglavju na kratko povzame zgodbo romana – meja med resničnostjo in fikcijo ostane zabrisana, kar od dobre literature tudi pričakujemo. Vsekakor gre za moderen roman, v katerem pisatelj uporablja dnevniške zapiske Hane in Berislava, v drugem delu romana je v poglavjih Hanine pesmi in Sandrine pesmi ista snov še mojstrsko upesnjena. Nekatere pesmi iz tega dodatka so vključene v zbirko avtorjevih pesmi Sami v tem gozdu, ki je izšla letos (2018). Pri branju se ne moremo znebiti občutka, da gledamo skrbno pripravljen in tenkočutno in izjemno doživeto ustvarjen dokumentarni film o človeški živali z naslovom Ljubezen – umetnost ali oblika mučenja?, kjer se pisatelj spremeni v pripovedovalčev glas dokumentarca, ali kot da bi avtor na stekelce pod mikroskopom postavil Hanin poškodovan organ za ljubezen in ga preučeval v kombinacijah z različnimi partnerji, (pri čemer pod lupo v nekem obdobju pade tudi avtor sam in se iz opazovalca spremeni v enako paranoičnega udeleženca), in bi si na koncu objekt opazovanja ogledali s še nekoliko močnejšo lečo – poezijo. Roman, ki se s svojo izpovedno globino in krutostjo globoko vtisne v bralca in nam razkriva nov obraz ljubezni ali kot zapiše Jurij Hudolin v spremni besedi: »Zgodba, ki o ljubezni pove več, kot smo pričakovali in kot smo vajeni.«
Novinar Erik Tlomm se umakne na zdravilni dopust v naravo, v prazno hišo ženinih starih staršev, v Medsočje, čudovit fiktiven kraj ob Soči, kjer se kmalu po novinarjevem prihodu zgodi zločin: v nevihtni noči nekdo umori mlado županovo hčer Magdaleno in njeno truplo obesi na lipo na glavnem trgu, ki jo prav tisto noč razkolje strela. Novinarjev samoterapevtski umik se spremeni v raziskovanje umora in iskanje morilca v globinah Medsočja – kraja, kjer v lepotah narave sobivajo lovci in ribiči, rdeči in pobožni, umetnost in igralništvo, pletenje in kvačkanje, pa tudi mesene orgije in duhovno izročilo starovercev. Avtor je ustvaril posebno, privlačno, igrivo in tudi malce srhljivo detektivko. Posebno – zato, ker se v romanu prepletajo številni žanri in ne tipično literarna besedila: kriminalni roman (v katerem pisatelj navadno žanrsko stabilne vloge detektiva, njegovega pomočnika in osumljencev z razvojem zgodbe zelo izvirno postavlja pod vprašaj), dnevnik, ljubezenski roman z erotičnimi prizori, informativni novinarski članki, humorni grafitni napisi, podrobno zapisovanje sanj, avtorjeve pripombe v zapiskih na robu … Pripoved je privlačna in napeta, kot se za kriminalko spodobi, tako da je branje kar težko prekiniti. Izstopajoča je avtoironična in samoopazovalna pripovedna distanca, roman je ob vsem že navedenem tudi pripoved o pisanju. Izstopajoča odlika romana je nedvomno presenetljivo igriv jezik. Avtor parafrazira utečena rekla (npr. biti na dosegu roke postane biti na dosegu noge), jezik mestoma namerno arhaizira (npr. pustivši), prisluškuje onomatopejskim učinkom besed (»kašlja se mi že od vseh teh š-jev in h-jev«; les se ob hlajenju oglaša »Škrip!«, ob segrevanju »Cvik!«), bogata metaforika ima svoj izvor večinoma v svetu grške mitologije. Mitologija, namreč izvirna slovenska, staroverska, z maskami, brtini in tročani ter krajevnimi posebneži, ki varujejo starodavno izročilo, dajejo romanu prav posebno (etnološko, a obenem tudi psiho triler) noto, zaradi katere se bralcu na trenutke zazdi, da stopa po ozemlju nove sodobne soške bajke, kjer glavnega junaka ne preganjajo več Erinije ali Furije, pač pa njihove staroverske sestre. Roman, ki ga bodo z veseljem prebrali ljubitelji kriminalk, tekst, ki je gotovo zanimiv za bralce, ki cenijo sočno slovenščino, in nedvomno za ljubitelje slaščic. Tudi literarnih.
Roman Drevo brez imena je napeto arhivarjevo raziskovanje na osnovi prejetih erotičnih (pornografskih) zapiskov, ki so mu jih po vojni poslali zdomci iz Avstralije. Gre za nenavadno zgodbo o Janezu Lipniku, ki skozi spomine nekega serijskega ljubimca najprej odkriva njegovo posebno življenje, kasneje pa ga preteklost povsem posrka vase, da začne ves svoj čas preživljati v pisarni, v arhivu. To ga počasi iztrga iz realnosti, odmaknjeno zaživi v tujih memoarih. Prepletajo se dogodki iz njegovega otroštva, prve ljubezni, spomini na očetove travme in zločini iz druge svetovne vojne. Kot v transu hoče priti resnici do dna. Vedno natančneje se izrisuje, dobiva svoja imena in podobe. Zgodbe o ranjenih ljudeh, ki se postopoma luščijo skozi Lipnikovo neumorno raziskovanje, dobivajo pretresljivo podobo, spotoma pa razkrajajo njegovo življenje, ki tone v psiholoških globinah in blodni simboliki.
Ve, da jih ni tukaj, tukaj ne morejo biti, toda zunaj, zgoraj in spodaj, tam jih je veliko, čuti njihovo navzočnost, a noče videti vseh, ki so odšli, hoče videti tiste, ki jih je srečal, v spominu otroštva ali v spominu embrija, razločno ve, da so povsod zunaj, tam, kjer je krog teme, v gozdovih in pod zemljo, v kraških jamah, v oblakih, kamor segajo visoka drevesa, drevesa brez imena, v zraku, v jutranjem svitu. (str. 331)
Sedemnajstletna avtorica se zaljubi v briljantnega študenta v zadnjem letniku univerze, moškega, ki ve več kot njenih štiriinštirideset sorodnikov skupaj, razpreda misli o Sokratu in Platonu, zna na pamet odlomke iz Balzaca in Thackeraya in si požvižgava koncerte in fuge. Ko se po koncu njene srednje šole poročita, sanjarita o šestih otrocih in brezmejni sreči do konca njunih dni. Vendar se v zakonu kmalu pojavijo »oni«, moževi strahovi se stopnjujejo v preganjavico in paranoidno shizofrenijo. Avtorico spremljamo na poti od intimnega poloma med zakoncema, problemov z moževimi starši, ki snaho krivijo za sinovo spremenjeno stanje, moževega odklanjanja zdravljenja, številnih selitev v upanju na nov začetek življenja, socialne stigmatizacije, preko dragega institucionalnega zdravljenja vse do končnega obupa in tudi formalne ločitve. Vzporedno sledimo tudi razvoju mlade ženske, njenim zaposlitvam, notranji borbi za ohranitev lastne osebnosti, bolečinah ob spreminjanju ljubljenega partnerja, izgubi nerojenega otroka, tolažbi v branju in predvsem pisanju, ki postane tudi njen edini vir preživljanja. Iskrena in boleča pripoved o osmih letih zakona z duševnim bolnikom je avtobiografska. Po ločitvi si je avtorica ustvarila nov zakon, je mati dveh sinov in večkrat nagrajena mladinska pisateljica (Society of School Librarians International Award, Edgar Allan Poe Mystery Writers Award, Child Study Award…), napisala je približno 130 knjig in objavila več kot 2000 zgodb, zaslovela je predvsem z zbirko zgodbic o deklici Alice in psičku Shilohu, piše za otroke, mladino in odrasle. V njenem opusu izstopata edino teoretično delo The craft of writting the novel in avtobiografska izpoved Ljubljeni blaznež (Crazy love), knjiga, ki jo je napisala petnajst let po ločitvi. Delo, ki o boleči temi spregovori odkrito, občuteno in z veliko ljubezni.
Renton, Sick Boy, Spud in Begbie. Ti edinburški (anti)junaki so narkomani, nenehno bežijo pred odgovornostjo in so brez kančka etične komponente v smislu: “ko si na doupu, te skrbi sam to, kje gauš staknu, ko nis več na doupu, te skrbi ful enih stvari.” Knjiga je napisana v slengu in prepredena s črnim humorjem, kjer olepšav ni. Na tak način se bralec lažje prepusti škotski narko sceni.
Po tem literarnem prvencu so posneli zelo uspešen film (1996.) Nadaljevanje knjige je roman Porno. Prav tako so posneli nadaljevanje filma z naslovom T2 Trainspotting (2017).
Spremno besedo je tudi vredno prebrati: Evo, jest sem se pa odloču, da nam izbral sam filma / Andrej Skubic: str. 353-359.
Mladi bogataš je Fitzgeraldova pripoved o koščku na zunaj sijajnega časa, časa, v katerem so mnogi izgubili pristne vrednote in smisel človeškega obstoja. Anson Hunter je uspešen mlad moški, pripadnik bogatega sloja Američanov dvajsetih let 20. stoletja. Njegova družina, v kateri je še pet otrok, ima na voljo petnajst milijonov dolarjev premoženja. Pečat bogataša nosi vse od otroštva, občutek večvrednosti prav tako, odtisnjen je na njegovo čelo, sije mu iz oči in vztraja v duši. A v življenju obstaja poleg bogastva in vpliva, povezanega z njim, še nekaj – ljubezen. Paula Legendre. Dekle, ki je kljub družinskemu bogastvu resno in zna ljubiti. Anson kljub svoji moškosti, poslovnem uspehu, tudi priljubljenosti v prijateljskih krogih, ljubezni ni zmožen. Poln je arogance, vzvišenosti. To, da je vedno pripravljen pomagati prijateljem in celo rešuje njihove srčne in zakonske težave, kot da bi tudi o tem vse vedel, godi njegovemu egu. Ta se potrjuje tudi z uspehi na Wall Streetu ter s sijajem na neskončnih zabavah v premožnih hišah. Na zunaj je Anson konzervativen, uslužen, a v notranjosti razuzdan in brez sence prave empatije. Paula mu daje priložnost za priložnostjo, čaka nanj dolga leta, ko končno spozna, da Anson ni sposoben pravih in zrelih čustev. Ko ga končno zapusti, je Anson celo tako nečimrn, da krivdo za nesrečno ljubezen pripiše njej. Na koncu mu ostane spoznanje, da bi le s Paulo lahko bil resnično iskren. A Paule takrat ni več. Njeno ljubezen in zaupanje je grobo izrabil. Ko zmanjka tudi družinskega bogastva in prijatelji odidejo po svojih poteh, se Ansonov svet, svet bogataških veseljačenj in občutka večvrednosti, razblini. Pri tridesetih se osamljenost zažre vanj kot nikoli poprej. Ansonu, mlademu bogatašu, ki je prevzetno in vzvišeno gledal na svet okrog sebe, ostane le samopomilovanje, saj preskoka v drugačno razmišljanje in zavedanja sebe kot bitja, vrednega ljubezni, ni zmožen.
Zbirka petnajstih nadvse nenavadnih kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis pusti s svojim nekonvencionalnim postmodernističnim pristopom vpogleda v človekovo intimo in spolnost prav poseben vtis. Pisatelja zanimajo naravna človeška telesa, zato jih opisuje v vsej njihovi prvinskosti: lepa, mlada, stara, debela, mrtva, kosmata, pobrita, sluzasta, smrdeča, noseča, mehka, topla, utrujena, posiljena, mozoljasta, krvava, umazana in prelepa, …, kot bistvo, središče dogajanja, stik z drugim telesom. Razkrivanje posameznikove intime v njeni brezkompromisni bizarnosti je istočasno razbijanje tabujev naše družbene scene. Čeprav se je avtor z odkritosrčnim pristopom k izzivu znašel na zelo tankem ledu, mu je uspelo ohraniti pravo mero rahločutnosti in bralca obdržati vzhičenega.
Noben kotiček tistega dekleta mu ni ostal nepoznan. Vpil je vse vonje, okusil vse okuse. Povsod je pustil svoje sledove. Prek absorbacije tekočin in vonjav sta se zlila v eno. V njej je Erik umrl in preko njegove smrti je dekle v njem živelo dalje. Presegla sta lastne končnosti in dokončnosti. (str. 142)
Kot že naslov romana implicira, gre za poetično pripoved, tkanje besed in domislic: “Vsa masa je zbrana v jedru atoma, med menuet plešočimi elektroni na orbitalah pa je vsemirska praznina, je ideja, je večna energija, je duša. Pletilja je nekje slišala podatek, da bi vsa atomska jedra, ki so na Zemlji, lahko spravili v naprstnik (imel bi Zemljino težo!). Kako velika je duša in kako težko je telo!” Pričujoča knjiga je pot skozi spomine in misli “pletilje”, ki z besedami bije boj s svojimi boleznimi. S kancem nostalgije se ozira po spominih in zgodbah, ki jih je doživela in hkrati z optimističnimi besedami gradi svojo zgodbo naprej. Prepričala bo vse ljubitelje jezikovnih sladkorčkov, stkanih ‘iz levih in desnih petelj’: Roman zaključi z zlato nitjo optimizma: “Večnost je iz trenutkov, a če smo srečni, so trenutki – večni.”
Knjiga je logično nadaljevanje avtoričinega predhodnega dela z naslovom Klepet s seboj, prav tako podnaslovljeno z Resnična pravljica iz blodnjave.
