Ob dvojnem jubileju slavnega slovenskega pisatelja Cirila Kosmača je v knjigi Lovim pomladni veter izšla kolekcija 33 novel, ki so bile pred tem objavljene le v raznih časopisih in revijah tekom avtorjevega življenja. Kot narod smo namreč v letu 2020 obeleževali 110 let od rojstva ter 40 let od Kosmačeve smrti in delo Lovim Pomladni dan je poklon današnje družbe njegovemu ustvarjanju. V knjigi zasledimo novele in črtice kot so Medvejke, Beli konj, Potepuh Najdu, Hiša št. 14, Na sveti večer, Obisk, Poletje, V žagi, Zlato, Prebujenje, Zgodbe o razbojnikih in sodnikih ter mnoge druge zgodbe, ki v obujajo v sodobni družbi spomine na preteklost.
Bralec se pri branju spoznava z novelami, ki so bila skozi čas pozabljena in so v tem delu pridobile novo podobo in prepoznavnost. Sooča se s prvoosebno izkušnjo avtorja s fašizmom in fašističnimi ječami, obdobjem begunstva na Evropskem prostoru, partizani in njihovem krvavem boju, družino, tigrovskem uporu, ljubeznijo in veliko več. Vsaka novela predstavlja svet zase in bralcu ponudi vpogled v avtorjevo razmišljanje ter dogajanje v času zgodnjih tridesetih pa do konca petdesetih let 20. stoletja.
Dela za Lovim pomladni veter sta izbrala Nanča Kosmač Kogej in Andraž Gombač. Za uvodno besedo in zahvalo na koncu je poskrbel Andraž Gombač. Knjiga ob branju učinkuje kot avtobiografija celotnega slovenskega naroda, ne samo avtorja samega. Posebna zanimivost dela je ilustracija belega konja na naslovni platnici, ki je Cirilu Kosmaču predstavljal simbol svobode.
Sontia I. avtorja Mitja Miklavčiča je sklop pesmi, posvečenih ljubezni do smaragdne reke Soče, ljubezni kot čustvu, občutku, stanju in tudi prebliskom, krajem in razmišljanjem. Soča je muza mnogih pesnikov. Že Simon Gregorčič je prepoznal njeno lepoto in nedotaknjenost, v sedanjosti pa ji svojo ljubezen izraža tudi Mitja. Od poti do barve reke, od ritma valov do čustev, ki jih vzbuja, avtor skozi prvih 10 pesmi izrazi svoje občudovanje. Pozornosti pa avtor ni namenil le biseru Posočja, temveč je skozi verze in rime razmišljal tudi o ljubezni do sočloveka, ljubljenih oseb in prijateljev. Te pesmi bralcu nudijo intimen vpogled v razmišljanje avtorja o ljubezni kot je, komu je namenjena in kdo jo v življenju občuti. Zadnji del knjige je namenjen poeziji z različnimi tematikami. Na plan pridejo posvetila pomembnim slovenskim kulturnim dnevom, krajem, avtorjevim razmišljanjem in osebam. Po besedah avtorja si knjigo vzemite v roke, udobno naslonite in preberite kakšno pesem v prostem času. Bralec lahko v delu uživa brez kakšnih koli predhodnih izkušenj v branju poezije, saj so pesmi simplistične, a polne ljubezni, čustvovanja in globokega razmišljanja človeka, ki je v življenju ogromno izkusil.
Mitja Miklavčič prebiva v Bohinju. Svoje pesmi je pred izdajo tiskane izdaje zbirke poezij pisal v zvezke, ki pa so bili skozi leta izgubljeni času. Iz zaprtih zvezkov so leta 2011 pesmi ugledale luč sveta na internetu, kjer je avtor ustvaril spletno stran za deljenje svoje poezije s širšo družbo. Skozi pisanje in ustvarjanje si avtor čisti dušo in celi čustvene rane, ki mu jih je prizadelo življenje. Kljub temu ostaja optimističen in o življenju piše kritično, a realistično in nežaljivo. Pri ustvarjanju Sontia I. se mu je z ilustracijami, ki spremljajo pesmi, pridružil oče Vid Miklavčič.
V zbirki poezije Ljubke Šoli je bralec deležen velikega nabora tematsko različnih pesmi, ki jih je tekom življenja zapisala pesnica. Pišejo se verzi pesničinega pozdrava pokrajinam njenega življenja, med katerimi zasledimo imena kot so Gorica in njena okolica, Goriška Brda in Vipavska dolina. Narava je harmonična, pojavljajo se elementi lepote in svetlobe. Poletja. Češenj in breskev. Oglasijo se razigrani in razgibani glasovi otroškega življenja, radosti, šolskega vsakdanjika ter veselja. Vedno pa skozi pesmi izžareva pristna otroška življenjska energija. Pesmi z verskim tonom se pojavijo v delu z naslovom Odsevi večnosti, kjer pridejo na plan verzi o zaupanju in verovanju v Boga. Izrazito čustven del predstavljajo tudi ljubezenski soneti, ki jih je Ljubka Šorli namenila v spomin na pokojnega moža Lojzeta Bratuža. Skozi spomine podoživlja njuno ljubezen, ki jo je prekinilo zgodovinsko nasilje. Pot do miru je težka. Poezija, ki je nastala med letoma 1943 in 1991, se opre na temne zgodovinske dogodke, ki so bili pesnici izjemno blizu in so imeli velik vpliv na njeno življenje. Spominja se krvavega tolminskega punta. Kljub občutkom zapuščenosti in obupa pa se v pesmih vseeno pojavijo biseri uporništva in materinstva, za katerega pesnica smatra tudi slovenščino – materni jezik njenega naroda. Vse njene misli in upanja pa opre na mlade ljudi, saj bo prav iz njih zrasel nov, boljši svet. Ob globokem branju knjige se med verzi začuti močno ljubezen do slovenskega naroda in maternega jezika, ki bralcu daje upanje, da je prihodnost Slovenije svetla.
Ljubka Šorli je bila rojena v Tolminu. Skozi težko in boleče življenje se je kljub vsem strahotam prebila na vrh in tekom bivanja dosegla veliko. Borila se je za lepoto, pravico in resnico. Je edina ženska s spomenikom na aleji pomembnih osebnosti v Novi Gorici. Njena pesniška dela niso bila nikoli objavljena, zato jih je iz njene bogate zapuščine 1030 pesniških del izbral in uredil njen nečak Igor Tuta. Ob 25. obletnici pesničine smrti je izdal Goriške pesmi, ki sta jih dopolnila likovno z ilustracijami goriški slikar Andrej Kosič in s spremno besedo ter razlago pesmi Marija Mencina. Tako je z dodano bibliografijo pesnice na koncu knjige nastala nekakšna celota avtoričinega življenja, ki je bila leta 2019 izbrana za seznam kakovostnih del Primorci beremo.
Kirka na Jadranu je štirinajsta pesniška zbirka Andraža Poliča in hkrati svojevrsten lirski zemljevid obmorskega sveta, kot ga pozna in čuti avtor. V njej potujemo iz Trsta preko Pirana, Umaga, Rovinja, Kornatov, Splita, Šibenika, Hvara in drugih, nam tako znanih krajev, ki pa v pesmih dobijo novo, intimno razsežnost. Potovanje po različnih krajih zaznamujejo spremenljiva razpoloženja, od lahkotne poletne omame do tihe otožnosti, ki jo prinesejo večeri in spomini. Zdi se, kot da ima vsak kraj svojo barvo in svoj vonj, svoj ritem življenja in svojstveni način, kako obstaja na svetu.
Tistim, ki smo po teh krajih že popotovali, zbirka vzbuja nostalgične občutke: »/…/ bil sem mlad in pijan in Đavoli so bili hit poletja /…/«. Pesnik ob tem ne ostane le pri spominu, ampak z nami deli tudi drobce življenjskih modrosti: »Stari ribiči te naučijo, kako imeti rad nevarnost: ogenj, ženske in valove.«. Pesmi prehajajo med konkretnimi prizori in bolj sanjskimi, skoraj halucinatornimi podobami, pri čemer avtor z malo besedami odpira široke prostore domišljije.
Zbirka predvsem pričara občutek metafizike, tistega neotipljivega presežka, ki začara tudi najbolj vsakodnevne dogodke – jutranjo kavo v pristanišču, počasno zibanje bark, krik galeba ali naključni pogovor v lokalni konobi. Naše lastno doživljanje ob branju dodatno osvetljujejo osebni spomini, zato se zdi, kot da se ob nekaterih pesmih resnično zasliši šumenje valov, škripanje vrvi v marini in oddaljena glasba nekega poletja, ki se ne bo nikoli povsem vrnilo, pa vendar vztraja v nas.
V odročni vasici sredi slovenskih gozdov se v posebni ustanovi znajde skupina mladih posameznikov, ki imajo nadnaravne sposobnosti branja misli in vstopanja v tuje možgane, premikanja stvari na daljavo ter celo lebdenja. Prav te so jih, poleg njihovih kriminalnih dejanj v preteklosti, pripeljale do skupnega bivanja v ustanovi, ki želi njihovo nadnaravnost odpraviti in jim tako pomagati vrniti se v vsakdanje življenje, kjer bodo enaki ostalim ljudem. Brezimenski glavni junak je po spletu dogodkov prisiljen vstopiti v ustanovo, kjer pa ga izolacija in omejeno zapuščanje stavbe kmalu pripeljeta do snovanja načrta pobega z drugi stanovalci. Potegne jih v serijo dogodkov, kjer poskušajo ugotoviti, kdo nadzoruje njihovo situacijo in kako pobegniti iz kraja, ki jim tega ne dopušča.
S kratkimi poglavji, črno-belimi ilustracijami Domena Gazvode in Tanje Seimon ter spremno besedo Gašperja Troha je roman z osrednjo tematiko o skupnosti brez prostora za drugačnost literarna uspešnica pisatelja, scenarista in režiserja Nejca Gazvode. Delo, v katerem nas sanje in spomini literarnih oseb popeljejo iz sedanjosti v preteklost in nazaj, predstavlja zgodbo, kjer bralec skozi scene trenutne realnosti in spominov poskuša razvozlati situacijo, v kateri se je znašel glavni junak. Ponuja nam vstop v možgane brezimenskega fanta, kjer pa si prostor delimo z njegovim prijateljem. Kljub temu, da ima roman nadnaravne elemente in se dogaja primarno v sedanjosti, a s spomini posega tudi po bližnji preteklosti, zgodbi ni težko slediti in razumeti. Gre namreč za krajše delo, ki bralca takoj potegne v sprva počasno, nato pa vedno bolj hitro odvijajočo se zgodbo in ga nato na koncu preseneti z nenavadnim in nepričakovanim zaključkom.
Roman Sanjajo tisti, ki preveč spijo je bil leta 2008 nominiran za Kresnikovo nagrado in nato leta 2009 vključen v knjižni seznam Primorci beremo.
Človek se nebu približuje tudi takrat, ko si s pisanjem nadeva krila in preko ubesedovanja zemeljskega razkriva nebeško. Poezija Maruše Mugerli Lavrenčič v pesniški zbirki Pravi kot ustvarja oboje: zemeljsko in nebeško. Ob branju se preselimo v pesniško pokrajino svetlobe, diha, neba, letnih časov, narave s pticami, drevesi, mačkom … Smo razpeti med zemljo in nebom, prepojeni s spraševanjem o človeški minljivosti in besedni umetnosti. Prav slednja je najbolj pogost motiv pesniške zbirke: o branju beremo v pesmi Bit(je), v pesmi Z nogami na tleh se »besede vsakič / sestavijo v nov svet«. V proces literarnega ustvarjanja se avtorica poglablja v številnih pesmih (Rojstvo, Kako napišeš pesem, Vaja v slogu, Ribice, Predali, Antologijska …). Pesnjenje se pod peresom Maruše Mugerli Lavrenčič spreminja v magični obred s pridihom svetega in transcendentnega, proces, kjer »zadržuješ dih / in z zaprtimi očmi poslušaš / … / kako svet postaja / vse bolj mehak / tako kot / svetloba« ali enostavno »primeš nož in z njim odrežeš košček neba«. Obred, pri katerem je »važno da vztrajaš / do zadnjega diha«, do dolgo pričakovanega konca, ki »se zgodi ali pa tudi ne«. Pisanje je lahko tudi vsemogočna čarovnija, kjer si namesto čarobnega prahu »na dlan položiš besede / narediš pest / in malo potreseš, [da] se ti lahko iz nje / usuje cel svet«. V pesmi Antologijska je poezija z dobrodošlo pesničino humorno samoironijo povzdignjena na nekaj, kar v vseh svojih razsežnostih ni nujno racionalno dojemljivo niti (človeškim) pesnikom. Maček iz te pesmi je le eden od elementov narave, ki je stalnica avtoričinega pesniškega sveta (poleg letnih časov, neba, svetlobe, dreves). Največkrat se pojavijo živali, ki imajo največjo simbolno povezavo z nebom (torej absolutnim, ki naj bi se razodevalo skozi poezijo) – ptice. Te lahko ustvarjajo negativno vzdušje (»črni ptič / kljuva zvezde z neba / eno po eno / eno po eno / zoba oči sveta«), lahko pa prinašajo pozitivno, toploto, ljubezen (»jate črnih ptic / ki s seboj prinašajo / južne dneve«). Ptice so pogoste tudi v pesmih s tematiko človeške minljivosti in osamljenosti. Oblikovno zbirka ni zavezana nobeni pesniški obliki, pesmi so po obliki zelo raznolike, proste so tudi ločil, včasih tudi nimajo naslova. Kljub pogostemu motivu človeške minljivosti, smrti, osamljenosti … zbirka deluje eterično in svetlo, drobni zemeljski trenutki spričo minljivosti in spremenljivosti zazvenijo še bolj dragoceno, človekova individualnost krhka in neponovljiva (še posebej izrazito npr. v pesmih Hvala za rože, Tisti dan, Majhna stvar). Maruša Mugerli Lavrenčič je večkrat nagrajena pesnica (nagrada na mednarodnem natečaju za najboljši haiku, nagrada Fanny Haussmann za najboljši cikel poezije) in prevajalka (nagrada Lirikonov zlat za vrhunske revijalne prevode novejše slovenske poezije) z bogatim prevajalskim in avtorskim opusom. Njena poezija je bralcem znana iz številnih objav v literarnih revijah (Poetikon, Vpogled, November …). Zbirka Pravi kot je njen pesniški knjižni prvenec. Leta 2025 je izšla njena druga pesniška zbirka, Od daleč.
Medtem ko znani pisatelj kriminalk Roger Koponen na drugem koncu države predstavlja svojo najnovejšo knjigo, njegovo ženo najdejo umorjeno v njuni hiši. Preiskovalko Jessico Niemi in njene kolege iz helsinške policije pretrese, v kakšnem stanju najdejo truplo. Ko se začnejo pojavljati še druge žrtve, postane jasno, da so umori zelo podobni okultnim zgodbam iz knjig Rogerja Koponena in pa da je vse skupaj nekako povezano s preteklostjo glavne preiskovalke. Lov na čarovnice je drugi roman finskega pisatelja Maxa Seecka (1985), ki je preveden v slovenščino. Zelo dobro je bil sprejet tako na Finskem kot v tujini, uvrstil se je tudi na lestvico najbolje prodajanih knjig časopisa New York Times, kar je pred tem uspelo samo še enemu finskemu avtorju. Lov na čarovnice je inteligentna, napeta kriminalka, pa tudi vpogled v duševnost glavne preiskovalke Jessice Niemi. Napetost poganjajo kratka poglavja, ki so vedno v sedanjiku, kar daje zgodbi vtis nujnosti. Zgodba glavne preiskovalke se nadaljuje v romanu Mreža zla.
Karmen Jenič (1982), sicer profesorica slovenščine, je avtorica biografije Koliko je ura? o sveti Mariji Dominiki Mazzarello in mladinskega romana Orientiraj se po soncu, za katerega je leta 2018 prejela nagrado svetlobnica. Tudi nov roman, »hudomušen in tenkočuten« kot piše na ovitku, se dogaja v odlično ji poznanem šolskem okolju. V prikazani osnovni šoli in okrog nje je zbrana pisana druščina likov, ki se vsak po svoje srečujejo s sodobnim svetom in njegovimi zahtevami. Pridruži se jim malo poseben svetovalni delavec Rabi Rabuni oziroma Jezus Kristus, ki ga je iz nebes poklicala iskrena molitev in skrb osmošolca za prijatelja. Z likom pisateljica opozori na izjemen pomen empatije in odprtosti vsakega posameznika za sočloveka, še posebej ko gre za pripravljenost odraslih, da vidijo stiske in probleme otrok. Avtorica v pripovedi igrivo uporabi biblijske prispodobe, ki so prisotne v vsakdanjem jeziku, pa se pogosto ne zavedamo več njihovega izvora. Njen Bog Sin, stkan iz evangelijskih drobcev, se tudi v sodobnem svetu mobitelov in električnih skirojev prav dobro znajde. Njegovo področje delovanja so ljudje in odnosi med njimi. Ti pa se, odkar je nazadnje imel človeško podobo, niso tako zelo spremenili. Ali bo Rabijeva ljubeča prisotnost probleme prikazanih likov osvetlila dovolj, da bi lahko v njihovo življenje prinesla potrebne spremembe?
Knjiga Vegetarijanka je v korejskem izvirniku izšla že leta 2007. Svetovno znana je postala leta 2016, ko je roman po prevodu v angleški jezik osvojil mednarodno Bookerjevo nagrado. V slovenski jezik ga je iz španščine prevedla Urša Zabukovec, ki nam v spremni besedi razloži, zakaj je tako. Prevod prevoda je primerjala še z angleškim, ruskim in poljskim prevodom in ugotovila, da angleški prevod na nekaterih mestih pomensko izstopa in da so iz besedila izostali celi deli povedi ali celo celi odstavki. Očitno je slabih 200 strani dolga knjiga strup v majhni steklenički, tako za prevajalce kot za bralce.
Sredi noči zasači mož svojo ženo Yeonghye pred hladilnikom in kupom mesnih izdelkov v vrečah za smeti. Običajna korejska gospodinja se po nočnih morah namreč odloči, da ne bo več jedla mesa. Njena družina tega ne razume in ne sprejme in ji skuša na družinskem kosilu na silo stlačiti meso v usta. To povzroči daljnosežne posledice za vse vpletene. Bolj kot se potapljamo v globino zgodbe, ki nam jo iz treh zornih kotov pripovedujejo vegetarijankin mož, svak in njena sestra, bolj spoznavamo, da pri vsej stvari sploh ne gre zgolj za vegetarijanstvo, ampak kompleksnost odnosov in bolečino duše.
Risoroman francoskega pisca Alaina Ayrolesa (1968) in španskega ilustratorja Juanja Guarnida (1967) je bil leta 2019 med najbolj nagrajenimi stripi in tudi zelo popularen med bralci, zato je bil slovenski prevod že težko pričakovan. Ljubitelji stripa smo ga dobili leto zatem in tudi pri nas je bil nominiran za pomembno nagrado: zlatirepec 2021 za najboljši prevedeni strip za odrasle. Zgodba sledi simpatičnemu malopridnežu don Pablosu iz Segovie, ki se v iskanju boljšega življenja odpravi v špansko Ameriko (takrat še imenovano Indija). Je nekakšno nadaljevanje romana Življenjepis lopova (Historia de la vida del Buscón, llamado don Pablos), ki ga je v 17. stoletju napisal španski plemič Francisco de Quevedo. Gre za kriminalni triler z dobro mero humorja, kjer počasi odkrivamo, kaj se je v resnici zgodilo med iskanjem mističnega zlatega mesta El Dorado. Spoznamo tudi odnos, ki so ga imeli Španci do ameriških staroselcev, vse skupaj pa spremljajo skoraj slikarske ilustracije. Zato je tudi primerno, da je strip malo večjega formata.
