skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Povej mi

Zgodba je nadaljevanje romana Poišči me in se odvija v Južni Kaliforniji. Tri najstnice se z vodnico odpravijo na pohod po Tihomorskem grebenu, kar je del programa za odvajane v Kaleidoscope – centru za odvisnike od elektronskih naprav. Vsaka najstnica ima seveda svojo zgodbo, vse pa so besne, ker morajo biti cel teden brez mobitelov.
Ko se na spletu pojavi posnetek šotora z mrtvo vodnico, se začne raziskovanje umora, ugrabitve, iskanje pogrešanih. Ali pa je vse skupaj le potegavščina?
Zopet je v ospredju detektiv Daniel Ellis, ki za pomoč prosi Reni Fisher. Reni se še vedno sooča s posledicami skrivnosti svoje družine, še vedno išče Danielovo mamo, predvsem pa skozi umetnost akvarelov skuša pomagati sama sebi. Toda vseeno se odloči sodelovati v preiskavi in iskanju izgubljenih deklet.
V delu je poleg vseh napetih zapletov in nejasnosti v ospredju puščava s svojo lepoto in grozo ter seveda gozd v katerem se zgodi zločin. Seveda so posebej zanimive tudi najstnice in njihov pogled na svet. Družinski odnosi postajajo vedno bolj zapleteni in skrivnosti si še vedno sledijo ter nas držijo v primežu do konca romana.

Poslednja pesem

Poslednja pesem je čustvena zgodba o družini, ljubezni in odraščanju, ki jo je napisal Nicholas Sparks.

Glavna junakinja je najstnica Ronnie Miller, ki po ločitvi staršev izgubi stik z očetom. Mama jo pošlje, da preživi poletje z njim v obalnem mestu, čeprav Ronnie tega ne želi. Sprva je jezna in uporna, a skozi čas začne odkrivati očetovo ljubezen do glasbe in skrivnosti iz njune preteklosti.

Skozi zgodbo Ronnie odkriva moč odpuščanja in ljubezni, ki lahko zaceli tudi najgloblje rane.

Sparks mojstrsko prikazuje, kako se lahko družinski odnosi, ne glede na pretekle težave, ponovno zgradijo.

Poslednja pesem je tudi lepa zgodba o tem, kako lahko glasba povezuje ljudi. Oče od Ronnie je skladatelj, kar zgodbi doda še več globine in simbolike.

Ta knjiga bo zagotovo ogrela srce vsakemu bralcu, ki uživa v zgodbah o družini, odraščanju in iskanju pravega pomena ljubezni. Priporočamo jo vsem, ki želijo prebrati nekaj, kar bo ostalo z njimi še dolgo po tem, ko bodo knjigo zaključili.

Dnevnik župnijske gospodinje : živela je med duhovniki — in ohranila vero!

Diego Goso je italijanski duhovnik, pisatelj in govorec ter ljubitelj popularne kulture, ki jo skuša združiti z evangeljskimi resnicami v preprostih in zabavnih publikacijah.

»Doslej še nisem srečal nobene ‘perpetue’, ki bi bila vesela, da jo tako imenujejo,« začne Diego Goso dnevnik župnijske gospodinje. Perpetua je bilo sicer lastno ime tistega komičnega ženskega lika, ki ga je največji italijanski romantični pisatelj Alessandro Manzoni uporabil v svojem zgodovinskem romanu Zaročenca in je postal tako priljubljen, da je njeno ime postalo univerzalni izraz za označevanje žensk, ki skrbijo za župnika in mnoge potrebe svoje župnije. Pravzaprav se za vsem tem skriva ena najpomembnejših in najmanj cenjenih osebnosti župnijskega življenja. Kot izvemo iz njenega pripovedovanja, je gospodinja zadovoljna s svojo službo pri župniku, vedno prisotna, vedno na razpolago, brez urnikov, brez predsodkov, ki jim je podvrženo njeno delo za duhovnike. Včasih bi rekli, da sama pooseblja župnijo, tako kot župnija zares izpolnjuje njeno življenje. Zajtrk v zgodnjih jutranjih urah, čiščenje, kosilo, večerja in nekaj “nujnih” opravkov, ne da bi ob tem pozabila na svojo družino, otroke, vnuke in misli, ki se nenehno obračajo k njenemu ljubljenemu pokojnemu možu: to je polno, zelo polno življenje naše junakinje.

V vas pride novi župnik. Zanimanja je veliko, najbolj radovedna pa je perpetua, duhovnikova gospodinjska pomočnica. Kako bo po toliko letih z njegovim predhodnikom sodelovati s tem mladim duhovnikom? Ob branju njenega dnevnika bralci odkrivajo epizode njunega prvega skupnega leta, zaznamovanega s pomembnimi trenutki župnijskega življenja: od slovesnega ustoličenja duhovnika s škofom do božičnih in velikonočnih praznikov, od prvega obhajila za otroke do poletnih taborov z najstniki, od zahvalnega praznika do obiskov bolnih v hudem času pandemije. V knjigi glavna junakinja v svoj dnevnik zapisuje minimalne in pomembne dogodke župnijskega življenja ter tako pripoveduje zgodbo o majhnih in velikih vsakodnevnih bojih ter izzivu, kako mora župnija živeti – ne samo preživeti. Dnevi minevajo in opazujemo, kako se med to žensko, ki je sposobna z ironijo in kančkom premetenosti opisati svet okrog zvonika, in mladim duhovnikom razvijata prijateljstvo in sodelovanje. Ta »dnevnik« (fiktiven, čeprav so vsi liki zelo resnični) je lep poklon liku duhovnika in njegove »skrbnice«; v njem je tudi kanček nostalgije po svetu, ki še ni povsem izginil, pogled v zakulisje življenja skupnosti v našem času, pripovedovan s srcem in humorjem.

Komedija staranja : roman

Konec petdesetih let dvajsetega stoletja se na počitniškem delu v avstrijski jeklarni srečata dvajsetletna mladeniča, domačin Heinrich in Egipčan Zaharija. Prvi je iz delavske družine in je tam zaradi zaslužka, drugi je iz premožne in vplivne egipčanske rodbine prišel v Avstrijo študirat strojništvo. Kljub razlikam se med njima začne spletati dolgoletno prijateljstvo, ko drug z drugim delita svoje poglede o vprašanjih Boga in človeškega bivanja, predvsem pa ju združuje entuziazem gradnje nove, človeka vredne družbe. Oba sta prepričana o nesmiselnosti družbenega reda, ki temelji na nepotrebni gigantski produkciji in tatvini sadov dela drugega. Pozneje, ko se Avstrijec uveljavi kot pisatelj, Egipčan pa je uspešen poslovnež, ustanovita sredi puščave farmo, ki deluje kot zadružno podjetje, v katerem so vsi zaposleni tudi njegovi lastniki. Kljub uspehom, ki jih eden in drugi dosegata v življenju, sta štirideset let pozneje, na pragu starosti, fizično izčrpana čemerneža, polna zamer in sovraštva drug do drugega. Komično in tragično je, kako vsak s svoje perspektive gledata na dogodke preteklosti, a desetletja stkanih vezi so vendarle dovolj močna, da njuni nesporazumi izgubijo svojo razdiralno moč.

Avstrijski pisatelj starejše generacije, katerega posebni interes velja družbenim spremembam kot estetski ideji, zgodbi dodaja esejistične odlomke, v katerih izkaže dobro poznavanje  področja glasbe, literature, arhitekture, gospodarskih in političnih razmer v sodobni Avstriji in Egiptu ter teoretičnih konceptov družbene transformacije. Delo, ki bo zadovoljilo tako tiste, ki jih pritegnejo tančine človeške psihe, kot tudi tiste, ki razmišljajo v okvirih širšega socialnega okolja.

Sestre pod vzhajajočim soncem

Ženske, ki so bile zaprte v razvpitem japonskem taborišču za vojne ujetnike med drugo svetovno vojno, so še en zastrašujoč primer surovosti, ki se je zgodila med vojno. Na začetku zgodbe spoznamo Norah, njeno sestro in njenega moža, ko leta 1942 zapuščajo Singapur na ladji HMS Vyner Brooke, ki jo Japonci po le nekaj dneh bombardirajo in potopijo. Med vojno so mnogi skušali pobegniti in najti varno zatočišče ne le zase, ampak tudi za tiste, ki so jih imeli radi. Nekatere ženske so se prijavile kot medicinske sestre, da bi pomagale zavezniškim silam. Na nesrečni ladji je med drugimi pristala tudi Nesta James, ena od 64 avstralskih medicinskih sester. Tiste, ki so preživele brodolom in napade Japoncev, jih na kopnem ujamejo in odpeljejo v prvo od številnih taborišč za vojne ujetnike, kjer se kljub lakoti in brutalnosti trudijo ostati žive. Ta skupina žensk je v hudih razmerah živela več kot tri leta in pol, pri čemer je na stotine žensk umrlo, preden so jih izpustili. Srečamo se s številnimi junaškimi medicinskimi sestrami, misijonarkami in drugimi ženskami, ki so dale vse, kar so imele, da bi druga drugi pomagale preživeti iz dneva v dan. V teh taboriščih so bili tudi otroci in veliko žrtvovanja je bilo, ko je šlo za hrano v upanju, da bodo otroci preživeli internacijo.

Hišna pomočnica opazuje

Pred nami je tretji del serije Hišna pomočnica avtorice Freide McFadden. Večkrat zadnji deli knjižnih serij niso več prepričljivi, tukaj pa tudi v tretje avtorica ohrani napetost, zagotovi dva, tri preobrate in ne pritegne nič manj kot v prvih dveh knjigah serije – Hišna pomočnica in Skrivnost hišne pomočnice.

Millie in Enzo sta se z otrokom, kljub njunemu finančnemu stanju, po nekakšnem čudežu uspela preseliti v sanjsko hišo. Sicer potrebno nekaj popravil, a vendar čisto po njunem okusu. V mirni ulici in varnem okolju za njuna šolarja, Ado in Nica. Začetno navdušenje hitro skali vsiljiva soseda Suzette, ki se odkrito spogleduje z Enzom. Prav nič bolj prijetno ni v družbi sosede Janice, za katero se zdi, da vso ulico opazuje skozi svoja okna. Millie se trudi posvetiti svoji službi socialne delavke, Enzo pa postopoma širi svoj posel urejanja vrtov. Dokler ga Suzette ne najame, da uredi njihov vrt se zdi, da bo zgodba čisto vsakdanja, bolj v duhu družabnega romana. Seveda pa pri tej ameriški avtorici ne gre brez trupla – nekdo je kruto umoril Suzettinega sicer mirnega, zadržanega moža. Še pred tem pa je imela Millie polne roke dela s sinom Nicom, ki se je čisto spremenil. Le kaj bi mladostnika tako močno načelo, da se je začel pretepati? In zakaj se zdi, da je Enzo umoril Jonathana? Zamenjava zornega kota pripovedi, ki v zadnji četrtini romana ni več naša hišna pomočnica Millie, poskrbi za preobrat in razkritje.  Pravzaprav pa v tem romanu ni več Millie hišna pomočnica, Martha je tista, ki pospravlja Suzettino in nato še Milliejino hišo. Vendar se zdi le-ta Millie zelo sumljiva! Ko že mislimo, da je zadeva rešena oz. že vemo kdo je zakrivil umor, pa temu morda še vedno ni tako… Kratka poglavja in tekoč slog pripovedi nas hitro pripeljejo do zadnje strani.

Podobnost

Detektivka Cassie Maddox si po operaciji Vestalka želi prekiniti z delom na oddelku za umore. Potrebuje odmik od dela detektivke pod krinko in raziskovanja umorov. Želi si manj nevarno službo. Tako pristane na oddelku za nasilje v družini. Na delo v pisarno odhaja urejena, osem urni delavnik ji ustreza, sodelavci in vedno ponavljajoči se družinski konflikti malo manj. Potem pa jo nekega dne pokliče partner Sam in jo zaskrbljen vpraša, če je v redu. Le zakaj ne bi bila, si misli Cassie. Kmalu izve, v čem je težava. Na podeželju, v zaledju Dublina, blizu kraja Glenskehy, se Cassie sreča s Samom in Frankom, svojim bivšim nadrejenim. V mali, napol porušeni hišici ji pokažeta umorjeno dekle. Težava je ta, da je žrtev na las podobna Cassie. Vsi alarmi pa se prižgejo, ko je ugotovljena žrtvina identiteta. Umorjeno dekle je Lexie Madison. To pa je bilo ime, s katerim se je Cassie pod krinko predstavljala za študentko na Trinitiy kolidžu v operaciji Vestalka. Od tu ni daleč do ponovne rekrutacije Cassie, ki zagrize v ponujeno akcijo. Frankova ideja je, da bodo s pomočjo detektivke pod krinko, na las podobne Lexie, izvedeli, kaj se je pletlo v vili, kjer je prebivala žrtev, kakšni so bili odnosi med njenimi prebivalci in nenazadnje in najbolj pomembno – kdo je bila Lexie Madison, kdo jo je umoril in zakaj. Operacija Zrcalo se začne, ko se Cassie kot Lexie odpravi v vilo Beli trn, nazaj med študentske prijatelje. Daniel, Rafe, Justin in Abby jo sprejmejo zadržano, Cassie čuti, da jo opazujejo in preverjajo, a v svoji vlogi je (skorajda) neprekosljiva.

Podobnost je kriminalni psihološki roman, kjer se srečamo z nevarnim delom detektivke pod krinko in psihološkimi profili vpletenih. Cassie se natančno vživi v svojo vlogo in nemalokrat je prepričana, da je Lexie, ustvarjena identiteta iz prejšnje akcije, prišla ponjo. Meja med resničnostjo in iluzijo se vse bolj briše. Je Cassie še vedno ona sama ali je že od nekdaj Lexie? Podobnost je zapletena, napeta in intrigantna zgodba o delu kriminalistov, njihovih nevarnih idejah, iskanju resnice, morilcev in vzrokov za umore ter ustvarjanju lažnih identitet. Za odlično berljivost v slovenskem jeziku je vsekakor zaslužna prevajalka Maja Novak. V seriji avtorice Tane French o dublinskem preiskovalnem oddelku je Podobnost nadaljevanje prvega dela, ki nosi naslov V gozdu. Po obeh kriminalkah sta bili posneti eni najbolj gledanih kriminalnih serij na malih zaslonih.

Ljubezen in smeti

Osrednja oseba tega romana je neimenovani češki pisatelj, predavatelj na ameriški univerzi, ki se je v domovino vrnil zaradi domotožja in ljubezni do lastnega materinega jezika, češčine. V domači Pragi pa ga bralci ne srečamo na predstavitvi njegove nove knjige ali na fakulteti, pač pa na ulici, kjer opravlja poklic smetarja – zaradi politične oporečnosti je pristal na robu javnega življenja. Med čiščenjem praških ulic razmišlja o svoji pisateljski usodi, ljubezenskih razmerjih, lastni preteklosti in trenutni situaciji. Enako kot avtor je tudi protagonist romana preživel koncentracijsko taborišče, kjer je kot otrok izkusil nečloveško trpljenje, mučenje, izgubo bližnjih. Travme mu je uspelo obvladati s pomočjo pisanja, ki je takrat postalo osnovni smisel njegovega življenja. Temeljni motiv njegovega pisanja je kontrast med ujetostjo in svobodo, ki ga analizira na vseh področjih lastnega življenja: pisanju, ljubezenskih razmerjih, odnosu do domovine in tujine, v medosebnih razmerjih. Med opravljanjem banalne službe pisatelj iz romana sestavlja esej o Kafki, zato je pripoved popestrena s številnimi razmisleki o literaturi in pisanju, citiranjem drugih avtorjev (npr. Prevertove pesmi, ki odlično povzema roman: Zgodi se kdaj smetarju / ko maha / sem ter tja pobito / z oskubljenim omelom / med zaprašenimi ostanki / prelumpane razstave / da mu osuplemu korak zastane / pred kipi čarnimi / iz listja in cvetov / ki zdi se da kažejo / zdaj sanje / pa spet zločin in iskro praznovanje / pa smeh in znova željo / drevesa ptice / pa tudi luno ljubezen sonce ino smrt … str. 146)

Tema človekove svobodne volje in odločitev je najbolj poglobljeno obdelana na intimnem področju, v razdvojenosti literarnega subjekta med ženo in ljubico, na to pa redno pljuskajo takratne družbene razmere z omembo usod ljudi smetarske ekipe (med katerimi so tudi nerazumljeni izumitelj, teolog, ki ni nikoli opravljal svojega poklica, mlad jazz glasbenik …) in pisateljevi spomini na to, kako je rokopise svojih del skrivaj širil med somišljeniki in jih izdajal v tujini. Ob prevladujočem motivu svobodne volje in določenosti besedilo ponuja tudi vprašanje minljivosti, motiv smrti, slovesa in žalovanja, travmatičnega odraščanja in družinskih odnosov, čistosti in pokvarjenosti (osebne vesti, političnih režimov in sveta na splošno).

Delo, ki lahko ustreza tako zahtevnejšim bralcem kot tudi tistim, ki bodo ta roman brali predvsem kot zgodbo o nekem ljubezenskem trikotniku (kvadratu) ali se prepustili opisom takratnih praških ulic.

Ivan Klima je bil v času nastanka romana (besedilo se zaključi s podatkom 1983-1986) na Češkoslovaškem prepovedan avtor, pozneje pa je delo na Češkem doživelo več izdaj in bilo prevedeno v številne jezike. Klima je večkrat nagrajen pisatelj (nagrada Franz Kafka 2002, nagrada Karel Čapek 2010, nagrada Magnesia Litera 2010), nagrajen je bil tudi za svoje novinarsko delo (nagrada Ferdinanda Peroutke 2014).

V slovenščino so bili iz njegovega obsežnega opusa do zdaj prevedeni  in v slovenski vzajemni katalog vneseni trije njegovi romani Poletna ljubezen (1988, prevod Zdenka Škerlj-Jerman), Ljubezen in smeti (1990, prevod Jaroslav Skrušný) Čakanje na temo, čakanje na svetlobo (2013, prevod Nives Vidrih), zbirka kratke proze Ljubimčeve klopotače in druge ženske grozljivke (2009, prevod Katja Peče) in radijska igra Klara in dva gospoda (domnevno 1972, prevod Janez Gradišnik).

Ne pomagaj pohujšljivcu: [druga knjiga iz serije Sestre Merriwell]

O okusih se ne razpravlja, so rekli že stari Rimljani in bralni okusi so tako različni kot smo različni bralci. Nekateri prisegajo na klasike, drugi na poezijo, morda dramatiko, biografsko ali strokovno literaturo. Spet drugi pa so t. i. žanrski bralci – najraje posegajo po kriminalkah, detektivkah, srhljivkah ali ljubezenskih romanih. Ena od njih je napeta zgodovinska romanca, ki jo je ustvarila angleška pisateljica Virginia Heath. Šušlja se, da so njeni romani plod številnih neprespanih noči, v katerih si je izmišljevala zgodbe. Sčasoma jih je začela zapisovati in ugotovila, da so bralci navdušeni, saj so njeni romani postali mednarodne uspešnice.

Roman Ne pomagaj pohujšljivcu je drugi iz serije Sestre Merriwell. V njem ima glavno vlogo srednja od treh sester, Diana. Vse so bile močno zaznamovane z revščino in očetom, ki je bil vse prej kot zgled ljubečega starša. Sreča se jim nasmehne s poroko najstarejše Minerve. Boljši položaj v družbi tudi Diani omogoči, da svobodneje zadiha in se zaposli pri časopisu. Nikakršnega namena nima, da bi se pustila podjarmiti moškemu in odločena je, da bo uživala v neodvisnosti. Njene namene pa prekriža Giles Sinclair – najboljši prijatelj njenega svaka. Vsi vedo, da se Diana in Giles prenašata le zato, ker se morata, saj se stalno zbadata. A Gilesu nenadoma umre oče in zdi se, da bodo na plano prišli vsi okostnjaki iz omar njegove družine. Pomaga mu lahko le premetena Diana – lovka na resnico in neustrašna razdiralka osirjev. Ob tem pa bosta oba mimogrede odkrila še kakšno drugo, bolj prijetno resnico …

Božji pastir

Mojstrica zgodovinskih romanov, ki temeljijo na svetopisemskih zgodbah, v romanu Božji pastir opisuje začetke perzijskega cesarstva. Za uresničitev ene same svetopisemske vrstice: »Tako govori Gospod svojemu maziljencu, Kiru, ki sem ga prijel za desnico, da pred njim porazim narode in odpašem ledja kraljem, da pred njim odprem duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta (Iz 45, 1)«, je bilo namreč potrebno veliko čudežev. Pisateljica pa nas spretno popelje skozi zgodbe mnogih neznanih moških in žensk, ki so pripomogli, da je Kir uspel premagati Medijce in se zapisal v zgodovino kot kralj, ki je osvobodil Jude babilonske sužnosti.

Nekateri liki in zgodovinske osebnosti so bile v ospredju že v romanu Skriti princ. Kraljeva pisarka Keren, ki je mlademu pastirčku skrivaj nudila plemiško izobrazbo, sedaj uživa ugled na kraljevem dvoru. Pomagala je namreč samemu perzijskemu kralju Kiru. A Judje še vedno trpijo pod Babilonci, Kir pa želi svoje kraljestvo osvoboditi medijske nadoblasti. V romanu Božji pastir njegovo zvesto pisarko in prijateljico nenadoma ugrabijo, zato je prisiljen, da za njo pošlje skupino, ki jo bo rešila. V njej se znajdeta tudi njeni hčerki Jemma in Zarina. Skupaj z mamo pa iz zapora medijskega kralja Astijaga osvobodita skrivnostnega princa Ašerja. Trdi, da je kraljev sin, a življenje mu kljub temu ni prizanašalo. Le s trdim delom in vztrajnostjo si je prislužil sloves najboljšega izdelovalca orožja in slutimo lahko, da ga bo nepričakovano srečanje z Jemmo zaznamovalo bolj, kot se zdi na prvi pogled …