skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Rdeča Rosa : biografija Rose Luxemburg v risoromanu

Rdeča Rosa je risoroman (roman v stripu), ki opisuje življenje revolucionarke, borke za pravice žensk, ženske legende politične levice, Rose Luxemburg (1871-1919). V risoromanu spremljamo tako njeno osebno življenje kot njeno javno, politično delovanje. Pri tem ne gre za neko površno ali poenostavljeno interpretacijo življenjepisa Rose Luxemburg, temveč temelji na izčrpnem študiju avtorice – striparke in aktivistke Katie Evans.  Skozi dotični risoroman na poljuden način podaja temelje komunistične oziroma socialistične misli, in jo tako približa bralcem, ki se z njo še niso seznanili, hkrati pa odstira osebno in intimno življenje Luxemburgove, odnose z njeno družino, prijatelji in ljubimci. V stripu zgodbo, pogovore, spremljajo neposredni navedki del Luxemburgove, knjiga pa je opremljena tudi z izčrpnimi opombami in navedki virov. Na ta način si lahko bralec izbira, kako poglobljeno bo njegovo branje. Kljub temu da gre za precej zahtevno stripovsko branje, je Rdeča Rosa navdihujoča, vedno aktualna zgodba o pogumni, izjemni, močni ženski, ki se je s svojim delom in dejanji zapisala v zgodovino.

Smreka bukev lipa križ : domačijska povest z motorno žago in srečnim koncem

S pričujočim romanom se je Borut Golob leta 2010 umestil v deseterico finalistov za nagrado Kresnik. Ta kratek roman odlikujeta predvsem črni humor in ironičen pogled na (slovenceljsko) mentaliteto. Večina dogajanja je postavljena v odročno slovensko vas, kjer se preplete več zgodb rahlo tipiziranih (anti)junakov (podobnost s kakršno koli resničnostjo je res zgolj naključna). Eden najbolj posrečenih likov je mladi kmet Krištof, povprečen klen slovenski moški, poln predsodkov in skrajno introvertiran. Čustva izdatno izkazuje svoji “štilerci”, za svojo zaročenko pa ne kaže prav velikega zanimanja. Poleg njega spoznamo še profesorja dr. Trobevška, ki ga mami druženje s seveda občutno mlajšo študentko in Lidijo, ki se naveličana mesta odpravi na obisk na podeželje k sestrični – Krištofovi zaročenki. Jezik v romanu je skop, nebaročen, a kljub temu sočen, pretkan z inteligentnim humorjem. Že sam podnaslov romana dobro povzame njegovo vsebino – gre za nekakšno sodobno parodijo, odmev na klasično slovensko domačijsko povest.

Peterburški mojster

Roman južnoafriškega nobelovca pregnete eno izmed obdobij življenja ruskega pisatelja Dostojevskega.
Ta se pred dolgovi zateče v tujino, a še vedno ohranja stike s svojim pastorkom Pavlom v Peterburgu. Vse dokler ga vest o pastorkovi nenadni smrti ne pripelje nazaj v domače mesto. Kaj se je v resnici zgodilo s Pavlom? Si je res sodil sam, kot je razbrati iz skopega obvestila policije, ali pa je bilo posredi kaj drugega. V Peterburgu, kamor se sprva vrne anonimno, najprej naveže stik s Pavlovo stanodajalko. Njuno razmerje postaja vse bolj intimno, vse bolj je čustveno navezan tudi na njeno hčerko. Ko se zglasi na policiji, da bi prevzel pastorkove dokumente, osupel spozna, da je imel Pavel stik z Nečajevom, človekom, čigar ideje sam dobro pozna in mu niso niti malo povšeči. A tudi Nečajev izve, da se Dostojevski nahaja v Peterburgu, in se mu razkrije. Pisateljev nemir stopnjujejo pogosti napadi epilepsije. Zgodba se vse bolj zapleta, saj mestoma spominja že na pravo kriminalko. Nazadnje začne pisati svojo verzijo tega, kar naj bi se zgodilo Pavlu. Kritiki in literarni zgodovinarji ugotavljajo, da naj bi šlo za roman Besi. Pisatelj J. M. Coetzee je v svojem literarnem ustvarjanju že večkrat uporabil like in motive iz svetovne književnosti. V Peterburškem mojstru je pisanje približal slogu ruskih pisateljev 19. stoletja, samega Dostojevskega pa je upodobil tako kot značaj in življenje opisujejo njegovi biografi. Po eni strani načelen, po drugi krut, vdan bogu, ki ga hkrati tudi zanika, sočuten in hkrati zloben do ljudi, ki mu zaupajo in mu skušajo pomagati. Branje predvsem za tiste, ki vsaj malo poznajo pisanje ruskega klasika.

Dolina rož

Golobova najnovejša navdušujoče premišljena kriminalka je postavljena v ljubljansko Rožno dolino. Znova trupla, kriminalist Taras Birsa pa tokrat kot detektivski s.p.-jevec primoran spet sodelovati s svojimi nekdanjimi kolegi z ljubljanske policije pri razreševanju zapletenega zločina. Seveda ni naiven, vendar preživeti je treba. Po tej logiki se zaplete, oziroma ga pohlepni prevaranti in morilci zapletejo v primer tako, da skoraj do zadnjega ne vemo, kdo je žrtev in kdo krivec, tudi sam je za trenutek med osumljenci. Napeto branje na dah, podprto z znanimi lokacijami, iskrivo detektivsko logiko, rekreativnim športom in družbeno angažiranostjo.

 

Kot dolgoletni kriminalistični inšpektor ti lahko povem, kaj bo napravil. Nate bo spustil ves Nacionalni forenzični laboratorij, ki bo z dokazi podkrepil vse, kar sem povedal, sodišču bo predstavil tvoje ponarejeno poročilo s fotografijami in pokazal, kdo je ženska, ki leži pod Klunom, vleklo se bo. Tudi če se boš izvlekla, bo po koncu sojenja vsak normalen poznal resnico. V ta lokal, v noben lokal v Ljubljani ne boš mogla, ne da bi s prstom kazali za teboj. (str. 483)

Miši

Šestnajstletna Shelley in njena mama poiščeta idealno rešitev – odselili se bosta v samotno kočo na deželi.
Obe potrebujeta spremembo, da se oddaljita od bivšega moža in očeta, od nasilnih sošolk in nepravičnih sodelavcev, ki so ju pripeljali že skoraj do norosti.
V oddaljenem domu si hitro ustvarita svojo rutino, počutita se sproščeno in komaj spet začneta uživati življenje, ko ju preseneti vsiljivec in ju postavi na težko preizkušnjo…

Funny

Funny je z dobro mero prefinjenega humorja in zdrave ironije začinjena zgodba o sodobni družini, ki se je z leti, tako kot še mnogo drugih, kratko malo izgubila. Mazzinijeva zgodba je postavljena v slovenski vsakdan, kjer nam plast za plastjo razkriva pasti zahodne družbe, ki jo pod gladino malikovane storilnosti in potrošništva pogosto hromita egoizem in brazciljna naravnanost. Zgodbo pripoveduje petdesetleni Leon, v usodo vdani novinar, ki je zaradi krize v branži že leta brezposeln in večinoma sloni na plečih Karin, soproge, ki vse dneve preždi na nesmiselnih sestankih nesmiselne službe. Skupaj imata še tridesetlenega sina, brezposelnega vsevedneža, ki snuje nove in nove fantomske projekte, ob tem pa mu še na pamet ne pride, da bi se odrekel udobju domačega gnezda. Dolga in vse bolj mučna leta samoumevnega sobivanja, nenehnega jemanja in plehkih pogovorov grobo preseka šele Karinino oznanilo, da pojde daleč stran, v Afriko, k vnovičnemu osmišljanju lastnega bivanja.

Stvari, ki padejo z neba

Mama Hannele, oče Pekka in deklica Saara. Srečna mlada finska družina, ki živi v zanimivi leseni hišici z vrtom. Mamina zgodba se konča nekega sončnega dne, ko naj bi v vrt posadila jagode, a pade nanjo z neba velikanski kos ledu. Absurdna smrt globoko zaznamuje moža in hčer. Pekka svoje življenje s smrtjo zdravi z obdobjem obupa, sklenitvijo nove ljubezenske zveze in stvarjenjem novega življenja. Saara se zateka v svoj bogat domišljijski svet, logično razlago za kriminalko njenega življenja zaman išče tudi pri Hectorju Poirotu, maminem priljubljenem televizijskem junaku. Saaro spremljamo od rojstva do njenega 12. rojstnega dne skozi otroštvo, prebolevanje izgube, nenehno sestavljanje spominov na mamo, doživljanje očetovega težkega žalovanja, življenje pri teti Annu in novo obdobje sobivanja z očetovo nosečo partnerko Kristo. Roman je razdeljen na štiri dele. V prvem in četrtem delu zgodbo pripoveduje Saara. Drugi del je izmenjava pisem med teto Annu, ki je dvakrat zadela glavni dobitek na loteriji, in Hamishem MacKayem, ki je preživel več udarov strele. Annu v pismih pripoveduje zgodbe o zelo nenavadnih (ne)srečnih naključjih iz življenja različnih ljudi. Pripovedovalka tretjega dela je noseča Krista. Delo je odlična zmes krutih življenjskih dogodkov in prvinskega, otroško magičnega dojemanja sveta (tv junak, ki vstopi v realno življenje, duhovi, poosebljanje bivalnih prostorov, simbol novega drevesa, mamina čarobnost …), ki bralca opominja, da je človek minljiv in v svojem začetku in koncu prepuščen milosti in nemilosti neba, vključno s človeškim zarodkom. Prav številni elementi magičnega in perspektiva otroškega pripovedovalca ustvarjajo posebno grenko-sladko atmosfero, ki delu Selje Ahava daje prepoznaven pečat. Za roman Stvari, ki padajo z neba je avtorica leta 2016 prejela Evropsko nagrado za literaturo.

Leninov park

Tudi v tej kriminalki je glavni raziskovalec umora Taras Birsa, ki nastopa že v Golobovi prvem romanu z naslovom Jezero, po kateri že snemajo televizijsko serijo. Tokrat je prizorišče ljubljanski miniaturni Leninov park sredi vročega in soparnega poletja v slovenski prestolnici, kar pripomore k primernemu vzdušju. Znano resnično okolje dogajanja pa deluje kot slastna češnja na vrhu tortice. Na neštetih intervjujih prekaljeni novinar nas bralce ves čas drži v napetosti, vešče ohranja pozornost budno in nam v razmišljanje servira sodobno družbeno stanje s tematikami o brezdomstvu, neonacizmu, obveščevalnih organizacijah, političnih spletkah… vrtcih, starostnikih… Delo je družbeno angažirano, saj odraža široko paleto avtorjevega znanja, razgledanosti, dejavnosti in zanimanja.

 

Greta je bila še iz časov, ko starši ob vsaki praski, ki so jo njihovi otroci prinesli domov, niso najprej tekli k družinskemu odvetniku in šele nato k zdravniku, in ravnateljica vrtca je zaradi tega s strahom odštevala mesece, ki so še preostali do novega leta, ko bo šla Greta v pokoj. (str. 22)

Pride konj v bar

V tem precej nenavadnem romanu se zgodba odvija na odru dvorane v Netanji. Občinstvo si želi zabave, napovedan je stand-up. A je komična predstava nastopajočega Dovaleja vse prej kot komična. Občinstvo je nestrpno. Ampak Dovale ne popusti. Loveč dinamiko pozornosti se z vmesnimi šalami mučno prebija do zaokrožene izpovedi, skozi katero uzremo majhnega ranljivega dečka, ki se je žalitvam in zavrnitvam že od otroštva dalje upiral stoično in maskirajoče norčavo. Njegovo življenje je pisana mešanica absurda, tragikomičnosti in tiste naivnosti, ki nikoli ni obupala v hrepenenju po tem, da bi ga svet preprosto sprejel in vzljubil; njega, ki ga niti sam nikoli ni dobro razumel. Včasih preprosto igramo svoje življenjske vloge do konca, čeprav je njihov objem tesnobno dušljiv in neudoben. Ja, to je roman o maskah, ki jih nosimo ljudje in nerazkritih, nerazčiščenih ter bolečih vsebinah, ki se skrivajo pod njimi. Vsi smo na odru, vsak na svoj način.

Belo se pere na devetdeset

Skozi prvoosebno pripoved glavne osebe romana, deklice Bronje, se na prvih 77-ih straneh preselimo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja, kjer nam Bronja najprej predstavi svojo družino: lepo in oboževano mlado mamo Mito; očeta, s tipičnim stavkom »Opa, bato!«, štiri leta mlajšega brata Roka in Dado, babico po mamini strani. Mlada družina življenje v svojem blokovskem stanovanju na Vojkovi v Ljubljani deli z obiski Bronjinih in Rokovih stricev in tet, družinskih prijateljev, prijaznih sosedov. Kuhinja, ki nadomešča dnevno sobo, je središče Bronjinega sveta. Svet, ki je skozi oči odraščajočega dekleta opisan ganljivo živo in nostalgično, zlahka navduši vse, ki se še dobro spomnimo številnih drobcev takratnega vsakdana, omenjenih v knjigi: sličic albuma Sandokan, cigaret filter 57, belih luknjičastih dokolenk, napitka benko, skakanja elastike pred stanovanjskimi bloki, štafete mladosti, parnih in neparnih dnevov, Sarajevskih olimpijskih iger … Rdeča nit tega dela so pogosti prizori bližine med Bronjo in njeno mamo, ki jo prvoosebna pripovedovalka nagovarja že v prvem stavku romana. Vendar je svet Bronjinega otroštva samo zatišje pred nevihto. Ker nevihta pride. Temni oblaki so smrti med sorodniki in družinskimi prijatelji. Potem v Bronjin svet udari strela. Mamin rak. Šok, po katerem se nevihta ne poleže. In za nevihto namesto zatišja pride vihar. V središču viharnih vrtincev je tokrat Bronja. Ganljiv roman o doživljanju bolezni in izgub, o krhkosti medosebnih odnosov, borbi za življenje, upanju in brezupu, strahu, trpljenju in iskanju svetlobe v temi. Roman, ki noče biti samozadostna literarna umetnina, pač pa delo, iz katerega govori življenje samo, z vsemi krutimi bolečinami in udarci. Delo, ki spregovori tudi o tistem ostrem robu bližine smrti, o morju bolečine, po katerem največkrat plava vsak sam.
Avtorica je za roman leta 2019 prejela nagrado časopisa Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta – kresnik. Knjiga je bila v manj kot leto po izidu že štirikrat ponatisnjena, 4. oktobra 2019 bo v Trstu v okviru mednarodnega literarnega festivala Morje zgodb (Un mare di racconti) predstavljen italijanski prevod romana (prevajalec Miha Obit, založba Bottega Errante), ki že vabi k nakupu v goriških knjigarnah. Vsebino v italijanski izdaji odlično povzema simbolno zelo močna naslovnica, na kateri je dekletce, ki opazuje vrano – ptico smrti na svoji dlani.

V letu 2024 je začel po knjigi nastajati tudi film v režiji Marka Naberšnika, film je bil premierno predvajan na Sarajevskem filmskem festivalu.