skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Fantje iz Brazilije

Yakov Lieberman na Dunaju vodi center za dokumentiranje pobeglih nacistov, ki so se po zaključku 2. svetovne vojne razkropili po vsem svetu. Nekega dne prejme skrivnostni telefonski klic mladeniča iz Brazilije, ki mu zatrdi, da ima v lasti posnetek sestanka, ki se ga naj bi udeležil zloglasni nacistični zdravnik Josef Mengele, bolj znan po vzdevku Angel smrti, saj je v nemških koncentracijskih taboriščih na zapornikih izvajal grozljive eksperimente. Mladenič Liebermanu zaupa, da Mengela v Braziliji naskrivaj pripravlja nov eksperiment, ključen za ohranitev “čiste arijske rase” in vnovični vzpon nacizma; šest nacističnih morilcev je poslanih v zahodno Evropo in ZDA, da bi umorilo 94 mož, katerih neplodne žene so posvojile genetsko identične otroke, za katere se izkaže, da so kloni nekdanjega nacističnega voditelja Adolfa Hitlerja.

Ameriški pisatelj, scenarist in dramatik Ira Levin (1929-2007), ki se je bralcem najbolj vtisnil v spomin z okultno grozljivko Rosemaryjin otrok (1967) in satirično srhljivko Stepfordske žene (1972), se z romanom Fantje iz Brazilije dotika večno aktualne grožnje vrnitve nacističnega režima, katerega ideje tudi po krvavem poglavju 2. svetovne vojne niso nikoli docela izumrle. Levin prepleta elemente fantastike, groze in resničnih zgodovinskih dejstev ter jih združi v napet, berljiv in provokativen roman, katerega norosti v današnjem svetu žal zelo hitro postanejo resničnost.

Tisto

Tisto je najbolj ambiciozen roman v karieri kralja groze in suspenza, Stephena Kinga. Gre za obsežno pripoved, ki navkljub močni prisotnosti elementov nadnaravne groze in fantazije obravnava pereče družbene problematike kot so homofobija, rasizem, verski fanatizem, medvrstniško nasilje, fizična in čustvena zloraba ter predvsem prikaz srhljivih posledic mladostniške travme, ki posameznika zaznamuje tudi v dobi odraslosti.

Obsežni roman se odvija v dveh časovnih obdobjih, dogajanje pa je postavljeno v mesto Derry v ameriški zvezni državi Maine. Med letoma 1957 in 1958 spremljamo sedem najstnikov, zbranih v skupini Zgube, ki skušajo najti krivca za grozljivo smrt dečka Georgija, njegov starejši brat Bill pa pride na sled starodavnemu zlu, ki se prebudi vsakih 27 let, da bi se prehranjevalo z ljudmi, še najraje pa preži na nedolžne otroke. Ko najstniki odrastejo in zapustijo Derry, se zlo znova prebudi in tokrat napoči končni obračun z zlom, ki se zdi neuničljivo.

 

Moj dan v drugi deželi : zgodba o demonih

V noveli, ki je, kakor zapiše avtor na koncu, nastala poleti in jeseni 2020, je glavni literarni lik vaški posebnež. Vsi vaščani imajo nekoč dobrega sadjarja, ki so ga obsedli demoni, za norca, saj nenehno hodi naokrog in iz sebe stresa kletvice, živi pa kar na koncu pokopališča. Brez dlake na jeziku, v eni ali nekaj besedah ljudem pove, kar jim gre in jim s tem nastavi zrcalo. Zato se ga vsi izogibajo in bežijo pred njim. Zanj skrbi in se z njim, izobčencem, druži le še sestra. Ta mu pove zgodbo o njegovem življenju pred spreobrnitvijo, do katere je prišlo ob mejnem jezeru med dvema deželama, pri srečanju, pogledu iz oči v oči, z neznancem. Ta očesni in duhovni stik prinese razumevanje, hipno ozdravitev, demoni so le še preteklost. Sledi potovanje v drugo deželo.

Handkejeva le 57 strani obsegajoča prvoosebna pripoved je zaradi zahtevnega sloga delo za literarne sladokusce. Morda je celo bolj primerno za tiste bralce, ki so z njegovim literarnim opusom že seznanjeni. Z novelo bodo dobili globlji uvid v Handkejevo pisateljsko osebnost, zaznamovano z odhodi in prehodi, iskanjem lastnega sebe v tem velikem potovanju skozi življenje, v katerem ob koncu, ob prihodu, sledi sprava s samim seboj,  z drugimi, drugačnimi. Novela je mestoma polna ironije. Tudi samoironije, če si predstavljamo, da je lik vaškega posebneža pravzaprav Handke sam.

Peter Handke, pisatelj, pesnik, prevajalec, filmski režiser, scenarist in  dramatik, se je rodil leta 1942 v Grebinju v Avstriji. Po  materi ima slovenske korenine. Leta 2019 je za svoj literarni opus velikih stvaritev prejel Nobelovo nagrado.

Gledališki roman : (zapiski pokojnika)

Ruski klasik 20. stoletja, po osnovni izobrazbi zdravnik, je znan predvsem po svojem romanu Mojster in Margareta. Pri Celjski Mohorjevi družbi je letos izšel še ponatis romana Bela garda, o ruski državljanski vojni. Bulgakov pa je bil tudi dramatik. V nedokončanem avtobiografskem Gledališkem romanu se loteva prav te, zanj zelo boleče teme. Uprizoritev drame Dnevi Turbinovih in zaplete z dramo Zarota svetohlincev je strnil v osrednjo zgodbo. Glavni junak in pripovedovalec Sergej Leontjevič Maksudov je sprva le neznaten novinar neznatnega časopisa večjega ladjarskega podjetja, kar pa ga ne zadovoljuje. Začne pisati roman, ki ga predstavi znancem, za katere meni, da bi mu pri izidu lahko pomagali. A ti ga kaj kmalu postavijo na realna tla. Cenzura romana ne bo spustila skozi. Pisatelj je razočaran, pomisli na samomor, ko se kot deux ex machina pojavi urednik, ki bi bil pripravljen roman natisniti. Začnejo se dogajati čudne stvari, Maksudov se znajde v sanjskem svetu, ljudje se pojavijo in že kmalu tudi izginejo, dobi denar in menice, ki jih le s težavo vnovči. Nazadnje je roman natisnjen v okrnjeni obliki. Maksudov se odloči, da ga bo predelal v dramo in jo ponudil enemu izmed Moskovskih gledališč, tu pa se začnejo nove težave.

Dogajanje je ves čas mračno, sanjsko, pripovedovalec se giblje v temačnih prostorih z debelimi zavesami, vzdušje spominja na romane Franza Kafke. Vreme je, ali zelo soparno ali mokrotno, drama se že znajde na repertoarju, čeprav glede same uprizoritve ni še prav nič jasno. Pripovedovalec in z njim bralec se zapletata v nove in nove nevšečnosti. Zelo prepričljivo so izrisani številni gledališki uslužbenci, igralci, režiserji, odrski tehniki, zdi se, kot da bi bili priče morastim sanjam, iz katerih se ni in ni mogoče zbuditi. Kot izhaja iz spremne besede, je v liku direktorja gledališča Ivana Vasiljeviča Bulgakov upodobil enega izmed vodilnih režiserjev svojega časa, Stanislavskega in njegove gledališke eksperimente.

Kljub težki temi, iz katere preseva tudi očitna (in še bolj prikrita) Stalinova represija, je roman pisan tekoče in ga ni mogoče odložiti kar tako.  Avtor jezikovno spretno ustvarja dramski dialog, tako da je poglavja kar naenkrat konec, čeprav je morda dolgo več strani. Precej krajši drugi del daje vedeti, da roman ni bil dokončan. Iz podnaslova, uvoda in spremne besede pa se bralec kljub temu lahko pouči o tem, kako ga je Bulgakov želel nadaljevati.

V nevarnem objemu morja

Dominique Fortier je kanadska frankofonska avtorica, ki jo slovenski bralci že poznamo po romanu Papirnata mesta. Roman V nevarnem objemu morja je v originalu izšel tri leta pred Papirnatimi mesti, leta 2015. Njegovo izhodišče je Mont Saint-Michel, francoska gora otok, sveti romarski kraj, posvečen nadangelu Mihaelu, kjer je pred vstopom v 1. tisočletje nastala opatija in je danes del svetovne kulturne dediščine UNESCO. V delu se vsebinsko prepletata dve zgodbi: prva je fiktivna zgodba, ki se dogaja v samostanu v 15. stoletju, njen protagonist je slikar Élòi Leroux, ki se v samostan zateče po smrti ljubice Ane, poročene plemkinje, ki jo je po naročilu portretiral. Ob tej zgodbi ne spoznamo samo življenja menihov v opatiji in zgodovine samostana, pač pa je v središču avtoričine pozornosti intimna preobrazba mladega umetnika, njegova ljubezen in prebolevanje izgube. Izpostavljeno je slikarjevo trpljenje, njegova popolna ustvarjalna smrt in počasno ponovno rojstvo ob drobnih posameznih doživetjih v opatiji, ki ga močno zaznamujejo srečanja z romarji in slikarjevi stiki s takratnimi knjigami v samostanski knjižnici, ki jo umetnik opiše kot četrti vrt opatije (poleg zelenjavnega, zeliščnega in rožnega, str. 21).  Tu je – čeprav nepismen – prepisoval knjige. Druga osrednja zgodba pa je avtoričina: prostorsko se gibljemo med Montrealom v Kanadi in Goro Sv. Mihaela v Franciji, s katero se je avtorica prvič srečala pri trinajstih letih in ob tem doživela občutek nedojemljive očaranosti. Avtorica raziskuje svoje pisanje o samostanu, menihih in slikarju Lerouxu, razmišlja o sebi kot o pisateljici, ki je razpeta med materinske obveznosti in lastne pisateljske ambicije ter o pisanju na splošno. Prav tako kot protagonist zgodbe, ki jo piše, je tudi sama v svojevrstni ustvarjalni blokadi, ki jo preseže po obisku Gore Sv. Mihaela. Pisanje Fortierove ustvarja atmosfero svetosti in dragocenosti, ne samo zaradi kraja dogajanja, pač pa tudi zato, ker govori o tem, kar je človeku posamezniku v intimnem bistvu najbolj sveto – o ljubezni in samouresničenju. Temačni temi življenjske krize in trpljenja avtorica postavi nasproti številne svetle iskre življenja, s katerimi je presvetljeno doživljanje obeh protagonistov (doživljanje narave, razmišljanje o pomenu besed, o življenjskih vrednotah …) tako v srednjem veku kot v sodobnem svetu. Delo je zelo navdihujoče, kljub fragmentarnemu podajanju obeh zgodb in dvema časovnima tokovoma deluje harmonično, je hkrati kratko in jedrnato, a obenem bogato z drobnimi detajli pogleda posebnih protagonistov. Slovenska izdaja je obogatena z dobrodošlimi opombami (največkrat s kratkim pojasnilom zgodovinskih dejstev ali omenjenih oseb) prevajalca in spremno besedo Katarine Marinčič. Delo je bilo leta 2016 nagrajeno s kanadsko literarno nagrado Governor General’s Award.

Svetišča narave : sedem tednov vseživosti

Irena Cerar se je nedolgo nazaj znašla na zanimivi, sicer ne preveč dobri točki v življenju, ki pa je v njej sprožila umiritev ter premislek o tem, kako hitro je življenje in koliko nalog si je zadala v njem. Sama pravi, da je njeno življenje zastalo. Za kar precej časa. Dokler se ni v njej zopet začela prebujati “divja ženska”. Odločila se je, da bo po en teden preživela v posamičnih habitatih Slovenije. Na misel so ji prišli jame, gozdovi, mokrišča, travniki, stari sadovnjaki, morska in rečna obala. Podala se je na deloma samotno in samostojno bivanje v naravi. Opazovala je, poslušala, zapisovala svoje občutke in opažanja. Potem pa je vse to podelila z nami v knjigi Svetišča narave. Knjiga je tako skupek čutečih razmislekov, obarvanih s spoštovanjem do narave in ljudi, ki jih je med bivanjem srečevala. Lahko bi tudi rekli, da je to knjiga potovanj in refleksij, s katerimi se bralci in bralke z lahkoto poistovetimo. Avtorica se je v knjigi zahvalila mnogim ljudem, ki so bili del njene zgodbe. Pri njih je iskala informacije, zanimivosti, napotke, nasvete. In ljudi, ki Slovenijo zares poznajo, imamo veliko. Bodisi strokovnjakov s posamičnih področij, bodisi domačinov, ki poznajo vsak okljuk reke, vsako drevo v okolici, vsako, še tako majceno pot, ki je morda v vodnikih ne najdemo. Ne znam si predstavljati, da bi nekoč narave, divje in prvobitne, ne bilo več. Toliko svetišč imamo okoli sebe v naši prekrasni deželi, a potrebno jih je varovati. Stoletna drevesa, reke, jezera, mokrišča, morja. Na našo biodiverziteto smo lahko upravičeno ponosni. Reklo spoštujmo naravo ni kar tako. Je pa namenjeno vsakemu od nas. Sporočilo knjige, za katero je Irena Štaudohar zapisala, da je eno najlepših naravopisij, kar jih je prebrala,  je tudi to, da ko se podajamo v naravo, dihajmo, glejmo, poslušajmo. Občudujmo, čutimo! V naravi je vsaka naravna stvar, vsak organizem točno tam, kjer mora biti.

Irena Cerar se je rodila leta 1970. Že od nekdaj je povezana z naravo. Poznamo jo kot pripovedovalko zgodb, pravljic, dolgo je bila urednica revije National Geographic junior za Slovenijo in druge države, še prav posebej pa jo mnogi poznamo po njenih številnih knjigah o poteh po naravi naše dežele. Pravljične poti so njen zaščitni znak. Za potopisni prvenec Potepuški okruški je leta 2022 prejela krilato želvo, nagrado za najboljši slovenski potopis preteklega leta.

Avtor fotografij v knjigi Svetišča narave je Borut Peterlin.

Fužinski bluz

13. junij 2000. Dan nogometne tekme med Slovenijo in Jugoslavijo na kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Istega dne se v znamenitem blokovskem naselju Fužine križajo usode štirih posameznikov, ki vsi stanujejo v desetem nadstropju stolpnice.

Pero je bivši metalec, ki se ob prehodu v trideseta leta zateka k obujanju spominov na mladost, polnih pijanskega razvrata, pretepov in hrupnih koncertov. Vera je upokojena profesorica slovenščine, ki se ljubiteljsko ukvarja z zapisovanjem grafitov na ljubljanskih zidovih, hkrati pa se sooča s posledicami svojega propadlega zakona in zamolčane ljubezni do nekdanjega soseda. Igor je nepremičninski posrednik, ki se s svojim pomočnikom Zokijem zaplete v spor s črnogorskim mafijcem, stricem četrte osrednje junakinje, zadirčne in uporniške srednješolke Janine. Ta dneve preživlja s popivanjem po lokalih, izmikanjem šolskim obveznostim ter iskanjem ljubezni, ki jo najde pri svoji najboljši prijateljici Daši.

Andrej E. Skubic z romanom Fužinski bluz riše avtentični medgeneracijski portret ljudi, ki v mislih načenjajo pripovedi o svojih prijateljih, bivših / bodočih ljubimcih, propadlih zvezah, iskanju sreče na pogosto napačnih mestih ter hrepenenju po nečem boljšem. Pri vseh pa obstaja možnost, da se bodo njihova življenja spremenila tudi ko se bo na nogometni tekmi iztekla zadnja minuta.

Noro bogati Azijci : [roman]

Pričujoči mednarodni knjižni hit je prvi del trilogije singapursko-ameriškega pisatelja Kevina Kwana. Po romanu je bil posnet tudi film, ki je postal prava uspešnica. Rdeča nit zgodbe se vrti okoli mladega newyorškega para, ki se odloči preživeti poletje pri fantovi družini v Singapurju. Med njima stoji velika skrivnost, saj dekle ne ve, da njen dragi prihaja iz izjemno bogate družine. Poleg vsega je tudi eden najbolj zaželenih moških daleč naokoli. Kako se bo vse skupaj zapletlo in razpletlo je zapisano v pričujoči knjigi, ki je polna humorja, obenem pa tudi zelo čustvena in navdihujoča, saj se da vsako oviro, če se le hoče, premagati. Branje je kljub skoraj 500 straneh lahkotno in hitro berljivo.

Začne se z nama

»Začne se z nama« je nadaljevanje izjemno priljubljene knjige »Konča se z nama« avtorice Colleen Hoover, ki raziskuje življenje protagonistke Lili po težki odločitvi, da zapusti svojega nasilnega partnerja Ryla. Medtem ko je prva knjiga prikazovala Lilijin boj za končanje nasilnega cikla, nadaljevanje ponuja zgodbo o njenem in Atlasovem življenju. Zgodba spremlja njuno soočanje z izzivi in ljubeznijo, ki jo drug drugemu izkazujeta, ob tem pa poudarja sporočilo, da si lahko po temni preteklosti ustvarimo svetlo prihodnost. Avtorica oriše, kako realne so te situacije, v katerih preteklost ni preprosto pozabljena.

Lili Bloom, ki se končno uspešno loči in se poskuša z Rylom dogovoriti o skupnem starševstvu, nepričakovano sreča svojo prvo ljubezen, toplega in zanesljivega Atlasa Corrigana. Knjiga predstavlja razvoj ljubezenskega odnosa med Lili in Atlasom, ki sta se v preteklosti že poznala. Zdaj ko imata oba možnost za novo življenje, se skozi zgodbo zares povežeta in začneta graditi skupno prihodnost. Pripoved se tako osredotoča na njuno globoko ljubezen in odločenost, da drug drugega podpirata ter premagata težave, ki so pred njima. Tokrat ima priložnost, da ljubezen doživi brez bolečin preteklosti, a ju vseeno preganjajo stare rane in zapleteni odnosi, ki se jim ne moreta izogniti. Avtorica skozi lik Ryla prepričljivo prikaže njegove manipulativne lastnosti in ga ves čas ohranja v vlogi osebe, ki kljub razhodu vpliva na Lili. Avtorica na ta način poudari dejstvo, da se osebe, ki zlorabljajo svoje bližnje, redko spremenijo, in prikaže nujnost prekinitve toksičnih ciklov. Pomemben del zgodbe so tudi stranski liki, kot sta Theo in Josh, ki prinesejo lahkotnost in dodatno globino pripovedi. Njuni osebnosti se ti preprosto vtisnejo v srce in bogatijo zgodbo, saj predstavljajo podporno mrežo in prinašajo nove perspektive.

Začne se z nama je navdihujoča zgodba, ki raziskuje moč ljubezni, ponovnega zaupanja in odločnosti, da ne ponovimo preteklih napak. Knjiga, ki daje upanje in spodbudi, da si upamo začeti znova – z več ljubezni in manj strahu.

Mostovi vseh realnosti

Mostovi vseh realnosti, knjižni prvenec Maše Mlinarič iz Hrastnika, je napeta kombinacija eksistencialnega romana in psihološke kriminalke, postavljene v London, kjer bralci spremljamo glavno junakinjo Julianne Norrison, mlado arhitektko in ljubiteljsko pisateljico, katere življenje se znajde na mrtvi točki. Pred kratkim jo je zapustil fant, za katerega je bila vedno prepričana, da je tisti “pravi” moški, od znotraj jo gloda ustvarjalna kriza, pod prisilo najboljše prijateljice obiskuje psihiatra, do katerega je močno nezaupljiva, povrhu tega pa se mora v službi ves čas dokazovati pred zadirčno šefinjo in narcisoidnimi sodelavci. To pa še ni vse; po spletu nesrečnih okoliščin se zaplete v preiskavo umora vplivnega londončana, ki ji je tik pred smrtjo preko elektronske pošte poslal kodirano sporočilo, ki bi lahko predstavljal ključ do identitete morilca.

Mostovi vseh realnost je knjiga, ki razvaja z bogatim besednim zakladom, izvirno simboliko, presunljivim čutom za detajle in fascinantno psihološko analizo junakinje, ki si tako kot večina predstavnikov mlajše generacije zastavlja pomembno vprašanje; ali so sanje v zunanjem svetu dovoljene ali pa so naša življenja zreducirana na rutinski boj za preživetje? In navkljub zapletu, ki pritiče klasičnim kriminalkam, je roman v prvi vrsti iskrena, čustvena in ponekod cinično zabavna pripoved o odraščanju, kjer preiskava umora igra vlogo še ene stopničke, po kateri se glavna junakinja vzpenja do višjega cilja, s tem pa spoznava tako sebe kot tudi svet, ki jo obkroža.