Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Pesmi štirih

Pesmi štirih so zbirka, ki združuje pesmi štirih uglednih slovenskih pesnikov: Cirila Zlobca, Janeza Menarta, Toneta Pavčka in Kajetana Koviča.

Zbirka je prelomna, saj v ospredje postavlja človeka in njegova intimna doživetja, kar predstavlja pomemben premik od poezije, ki jo je promovirala komunistična partija za širjenje politične ideologije. Ta intimistična usmeritev se vrača k romantičnemu pojmovanju človeka, a hkrati ohranja tradicionalne vzorce, značilne za predvojno, medvojno in povojno poezijo.

Pesmi štirih zaznamujejo čustvena globina, osebna refleksija in univerzalna tematika, ki nagovarja človeško izkušnjo. Pesniki v zbirki raziskujejo temeljna vprašanja bivanja, ljubezni, smrti in narave, kar zbirki daje brezčasen in univerzalen značaj.

Poker

Poker je prva pesniška zbirka znamenitega slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je korenito preoblikovala slovensko književnost. V tej zbirki Šalamun mojstrsko prepleta igro z jezikom in svetom, kar je bilo za takratni slovenski prostor radikalno in provokativno.

Zbirka neposredno parodizira in izziva slovensko literarno tradicijo, narodnoosvobodilni boj ter koncepte slovenske identitete, s čimer razkriva in ruši obstoječe vrednote. Šalamunova poezija je prežeta z ironijo, ki pogosto deluje kot ostri satirični rez skozi družbene norme in literarne konvencije.

V njegovih pesmih so prisotne modernistične teme, kot sta smrt in nihilizem, vendar Šalamun te teme obravnava brez tesnobe, ki je značilna za njegove predhodnike. Za Šalamuna je vse igra, kar smrti daje drugačen, relativiziran pomen. Na formalni ravni pa njegova poezija eksperimentira z zvočnostjo in vizualnostjo, kar dodatno poudarja inovativnost in drznost njegovega pesniškega izraza.

Zbirka Poker je prelomno delo, ki še danes odmeva v slovenski književnosti in bralce spodbuja k razmisleku o mejah jezika in izraza.

Goražde: Varovano območje: vojna v vzhodni Bosni 1992-95

Joe Sacco, pionir stripovskega novinarstva, bralca popelje v srce pekla bosanske vojne. Skozi pretresljive ilustracije in pristne zgodbe prebivalcev Goražda prikazuje grozote obleganja, ki so med letoma 1992 in 1995 zaznamovale to majhno mesto.

Sacco ne olepšuje resničnosti. Bralca sooča z brutalnostjo vojne, pomanjkanjem hrane in zdravil ter obupom civilistov, ujetih v križnem ognju. Njegova kamera – v tem primeru svinčnik – ne prizanaša nikomur: od ostarelih in otrok do žensk in moških, ki so bili prisiljeni braniti svoje domove.

Goražde: Varovano območje je ganljiv poklon človeškemu duhu v nečloveških razmerah. Sacco s svojimi izjemnimi ilustracijami in empatičnim pripovedovanjem poraja ključna vprašanja o smislu vojne.

Vrnitev domov

Roman je pripoved o človeku srednjih let, ki je intimno razpet med dva svetova. 51-letni slovenski prevajalec Blaž Rowenski si je v Nemčiji z domačinko Sabine ustvaril družino, sin in hči študirata in zapuščata skupni dom v Berlinu. V Sloveniji je Blaž preživel otroštvo, mladost in študijska leta, z založniškimi krogi ima redne poslovne stike, starša sta pokojna, njegova edina sorodnika sta ostarela teta, ki živi v Blaževi rojstni hiši v Ljubljani, in bratranec Edo iz Medvod. V letu 2023 Blaževo ravnotežje zamaje več intimnih stresov: v Ljubljani umre teta in Blaž postane lastnik družinske hiše, v Berlinu Blaža obišče nekdanji bežni kolega s faksa, ki ga prosi za zelo intimno uslugo, povezano s Slovenijo, hkrati se zamaje zakonska idila s Sabine, Blaž začuti sindrom praznjenja gnezda in krizo srednjih let – postane ranljiv, začuti minljivost življenja, vrača se v preteklost … Štirje obiski Slovenije v kratkem času, dogodki in ljudje, ki jih tu srečuje, v njem porušijo 25-letno znosnost in stabilnost večkulturnega življenja v tujini in odprejo številna intimna vprašanja. Roman je zelo aktualen, osrednji motiv večkulturnosti in krize identitete avtor preigrava v prvoosebni pripovedi protagonista, podprt pa je tudi z več stranskimi osebami: posvojenec Oleg ob vojni v Ukrajini trči ob svoj ruski izvor, Blažev prijatelj Horst in zdravnik imata nizozemsko partnerko, Horst je kot mladenič iz vzhodnega Berlina pobegnil na zahod, partner Blaževe hčere Anne je Španec … Med aktualnimi motivi prevladuje naravovarstvo (protestna gibanja v Sloveniji, sanacija požara na Krasu, aktualno poglabljanje v pomembnost dreves in drugi ekološki problemi). Med brezčasnimi motivi je najbolj izrazit motiv moralne dileme med ohranjanjem zrele ljubezni v kontrastu z zaljubljenostjo, prisoten je motiv krize srednjih let, (biološko in nebiološko) očetovstvo, intimna krivda in odpuščanje, družinski odnosi, vračanje v preteklost, ljubezen in prijateljstvo, življenje intelektualcev, prevajalski poklic, medgeneracijske razlike … Svež aktualen roman (tudi z omembo lanskega knjižnega sejma v Frankfurtu pa z večpomenskimi emojiji in WhatsApp sporočilci). Mestoma se pripoved rahlo približa generacijskemu ali “on the road” romanu. Delo pritegne tako s svojo sodobnostjo kot tudi s tenkočutno ubesedenimi brezčasnimi splošno človeškimi motivi. Vsekakor tudi z zanimivo in trdno strukturirano pripovedjo, pogostim izmenjevanjem dialogov in prvoosebne pripovedi, popestrenim z nekaj prijetno liričnimi odlomki in zrelimi spoznanji protagonista, ravnotežjem ženskih in moških literarnih oseb in skrbno ustvarjeno skrivnostnostjo osrednje pripovedi. Mesto romana v celotnem avtorjevem opusu osvetli izčrpna spremna beseda Dušana Šarotarja.

Kar se zgodi, se zgodi v tišini : izbrane pesmi

Lisel Müller je začela pesniti leta 1953, kmalu po mamini smrti (v eni od pesmi beremo: »mamina smrt je ranila hčerko v poezijo«), in za svoje literarno delo prejela številne nagrade, med njimi ameriško državno nagrado (National Book Award) in Pulitzerjevo nagrado. Rojena v nacistični Nemčiji se je z ožjo družino v svojih najstniških letih preselila v Ameriko, kjer je oče dobil status političnega prebežnika, za seboj pa so pustili stare starše in druge sorodnike, ki jih je nekaj pomrlo v koncentracijskih taboriščih. To je bila bolečina, ki se je kot nezaceljena rana v avtoričinem spominu prelila v poezijo – avtorica zapiše: »položila sem svojo žalost v usta jezika, ki je edini žaloval z menoj«. Skozi njene pesmi, ki v tej zbirki predstavljajo izbor iz njenega celotnega opusa in jih lahko v slovenščini beremo prvič, jo spoznavamo kot pronicljivo opazovalko življenja (lastnega in vsečloveškega), ki ugotavlja, da sobivamo kot zunanja, druga verzija samih sebe, ki se zmore razbolena in prestrašena srečevati zgolj na površini; a nič ni večno, zato tudi ni večno boleče; in ni vse belo in lahko, a se lahko navdihujemo in čudimo kljub temu, k čemur nas vzpodbuja upanje – »edini dar, ki ga v sebi ne moremo uničiti, argument, ki zavrača smrt, genij, ki izumlja prihodnost, vse, kar vemo o Bogu«. V njenih pesmih se, poleg vseh slepih trenutkov, ujetih v občutjih srca »s previdnimi mejami, ki jih rišemo in izbrišemo«, zrcalijo tudi figure zunanjih krajin, glasbil, samotnih sanj, škržatov, škorževcev in belih narcis, narave nasploh, ki jo opazuje iz svoje občutljive samote, sidrane v potrebi po tišini in miru; predvsem pa iz njene poezije veje ženskost v vsej svoji čuteči in premišljujoči razdrobljenosti, zasledujoča poslednjo misel, navidezno ali pesniško preroško. In v ozadju vsega najgloblja žalost ter »zvezde, ki so nam dale besedo razdalje, da bi [jo] lahko poimenovali«. Mehko in iskreno, žalobno in čarno, premišljeno in jasno, a tudi subtilno z mnogimi osebnimi in občečloveško-filozofskimi uvidi.

Nikomah poroča

Pričujoče delo je pesem in je pripoved; je ritem v strugi besed, etično oprtih v metafizično iskanje univerzalnega pomena (Resnice) in ugibajoče zazrtih v nebesno zrcaljenega pradavnega spomina, pretakajočega se v žilah zemeljskega časa; je izraz prosojne tišine, ki jo Nikomah, na poti »zatopljen v besedo, ki vodi ga v nevidno notrino« – pesnik sam (!), zasleduje, ranjen z dogodkom, ki mu je bil priča in za katerega ne ve, ali je bil to zločin, nepravda ali pač glorija, in ki »šel je skozi ogenj velikih vojn«, ter se »kot slep, razsvetljen od znotraj« potika po pusti pokrajini. Samotno potovanje torej in prevpraševanje, nekaj, kar je že od nekdaj lastno avtorju poetu, Dušanu Šarotarju, specifičnemu in nepogrešljivemu glasu slovenske literature, ki je s tem delom izpisal vrhunsko, čudovito in mnogoplastno mojstrovino, v kateri se pretakajo, sicer umirjeno, pa vendar, močna, izjemna čustva in ki zgodovinski čas, vse od njegovega nastanka ter preko večnih sporočil grških filozofov – Parmenida, Sokrata, Platona in Aristotela (Nikomah je bil Aristotelov sin), vključno z opomini današnje groze, bolečine – Zaporožje, energetska kriza, potrošništvo, begunci, tihotapljenja in odmevi vojne, združuje v enočasju (Večnosti), zasledujoč blagostanje tihote in obenem nemiren ob vprašujočem ugibanju, ki (mu) odzvanja: ali »je duša ob izteku milenija še vedno živa«? Vrhunsko. Z odlično spremno besedo Diane Pungerčič »Da bi (se v) nas prebudil«, v tem primeru res dobrodošlo ali kar nujno, saj bralcu odstre marsikaj, kar bi morda spričo simbolike, kompleksnosti in globine zapisanega morda prezrli ali celo ne opazili. Za zrele bralce.

Dogodek in druga besedila

Annie Ernaux, dobitnica Nobelove nagrade za književnost, je mojstrica zapisovanja dogodkov skozi fragmente. V njeni drugi knjigi, prevedeni v slovenski jezik, so združena štiri krajša besedila. Gre za popise štirih obdobij v avtoričinem življenju, ki so jo spremenila in oblikovala njeno osebnost. Najobsežnejša zgodba Dogodek opisuje avtoričino soočanje z neželeno nosečnostjo v šestdesetih letih, ko je splav prepovedan. Kot mlada študentka se odloči, da bo splav opravila nelegalno pri “splavuši”. Proces prinaša zanjo večje tveganje, kot si je predstavljala. Dogodek in Gola strast sta doživeli tudi ekranizacijo. Preostale tri krajše zgodbe v zbirki se od smrti obračajo k ljubezni, razhodu in erotiki. Annie Ernaux v literaturi na vidno mesto postavi doživljanje ljubezni in spolnosti ženske, vpete v aktualno družbeno dogajanje. Kljub spremljajočim očitkom in drobnogledu, pod katerim se znajde ženska, ki ima (mlajšega) ljubimca, zagovarja enakopravnost spolov tudi v pravici do užitka. Skozenj kljub bolečim razhodom in prvotnemu nerazumevanju valovanja odnosov postopoma doseže uvid v lastne želje in individualnost. Raste in se razvija. Kratka, zelo intimna besedila se berejo kot dnevniški zapisi, hkrati pa zaradi časovnega preskoka med dogodki in procesom zapisovanja nudijo pogled z distance. Eros in tanatos, osrednja tvar avtoričinih doživljanj, se izrišeta kot ključni navdih za pisanje. Annie Ernaux s podoživljanjem preteklost za(piše) in (pre)živi.

Punčica

Po svojem knjižnem prvencu romanu Polka s peščenih bankin in eseju Puščava, klet, katakombe, se je pisateljica, kritičarka in aktivistka Anja Radaljac, javnosti predstavila še s svojim drugim romanom Punčica, v katerem obravnava številne družbene dileme današnjega časa.

Avtorica nas na malo več kot sto straneh popelje skozi napeto zgodbo, ki je prepletena še s kompleksnim slogom in načinom izražanja. Vsi pogovori junakov so namreč zapisani v slengu, značilnem za celjsko in laško pokrajino, kar naredi literarno delo bolj živo in umeščeno v resničnost. Posebnost romana je avtoričina inovativna uporaba znaka štiripičja za zapis spolno nevtralnega jezika, ki ga uporablja samo v pripovedni liniji, kar kaže na problematiko nesprejetosti vseh oseb v današnji družbi.

Zaradi prepleta številnih tem je roman težko umestiti v en žanr, avtorica spremne besede je roman označila za kriminalko ali moralni triler. V njem pa najdemo poleg kriminala tudi prvine psihološkega romana, saj analizira glavne junake z vidika duševnosti in njihove zavesti. Stalna prisotnost motivov krvi in nedolžnih smrti bitij pa nas srhljivo nagibajo že k skoraj grozljivemu romanu. Roman je postavljen v čas epidemije, ko so prevladovale maske, Zoom srečanja in omejevanje gibanja s policijsko uro.

Protagonistka Lilit je po poklicu klinična psihologinja, zaposlena na zaprtem oddelku psihiatrične ustanove. Poskuša se čim bolj oddaljiti od potrošniške družbe in kapitalizma, tako, da živi na samem na robu gozda v preurejenem ladijskem zabojniku in si prideluje hrano na svojem vrtu. Lilit je tudi precej okoljsko ozaveščena, reciklira, omejuje svetlobno onesnaževanje in zagovarja pravice živali kot pripadnica veganstva. Vzporedno teče zgodba depresivnega antagonista Naceta, ki trpi za kroničnim občutkom nevidnosti, zaradi neuspešnosti šolskega in zdravstvenega sistema, kar povzroči obsedenost z Lilit in druženje z navideznim vampirjem Francem. Lilit se tudi srečuje z vampirjem Pajkom, kot ga je poimenovala, ki pa je eden izmed bolnikov na njihovem oddelku in trpi za nediferencirano shizofrenijo.

Roman nas postavi v vlogo družbenih kritikov. Branje nam da misliti, zakaj ne obravnavamo živali in narave enako kot ljudi. Kako jih izkoriščamo in se zažiramo v okolje, kako družba izkorišča raznovrstne delavce in kako veliko ljudi slepo sledi kapitalizmu. Delo poleg že vsega omenjenega prinaša še mnogo drugih aktualnih družbenih vidikov.

Vrtoglavost vrtov

Kratkoprozna zbirka, ki jo je avtor oddal založniku ‘s predslutnjo nostalgije’, kot zapiše v predgovoru ponovne izdaje petindvajset let kasneje, je bila tako pri kritikih kot pri bralcih dobro sprejeta, a je nemir upravičenega čustvenega pričakovanja ob prvem izidu kmalu ugasnil; ob romanu, kraljevski zvrsti, je namreč poniknila brez ene same predstavitve oz. promocije; a ne povsem; med bralci je potovala kot redek, skrivni literarni zaklad in postala iskana kultna knjiga. Kasneje so jo kritiki poleg del Tako belo srce Javierja Maríasa in Spremenljiva oblačnost Carmen Martin Gaíte uvrstili celo med tri najpomembnejša dela, izdana v Španiji leta 1992, in jo tudi sicer navajajo kot eno najbistvenejših pri prenovi španske kratke proze. Tizónove zgodbe so vse prej kot običajne, pripovedne niti so izbrisane skoraj do neprepoznavnosti, predvsem pa izpisane z mesečinasto sanjskim poetičnim slogom, mehkim, čarobno mehkim, da se bralec med drsenjem po črkah, besedah, stavkih in povedih občasno ustraši, da ne bi ob hipnotični atmosferi, ki veje iz besedila, odtaval predaleč, trudeč obdržati se zavestno v svojem bralskem užitku, ki veje iz avtorjevega tenkočutnega zasledovanja lirike dejstev, predvsem njihove odtujene večnosti. Naslovljeni vrtovi se kot prostori pojavljajo v vsaki od zgodb in so bodisi resnični bodisi sanjski ali kar oboje hkrati, vsi pa se, četudi predstavljajo nekakšno zatočišče miru, nekaj znanega in stalnega, preobražajo tudi v nekaj spremenljivega – to so vlaki, avtoceste, kavarne, učilnice, pokopališča … In liki, ki jih srečujemo, kdo so? Predvsem jim je skupna njihova samotnost in okrnjena zmožnost komunikacije, spremlja jih nostalgija po minulem, po že odmrlih trenutkih, zasledujejo jih slike shranjenih čustvenih spominov. V zgodbah se pojavljajo zgolj v nakazanih obrisih in v pripovedi stalno ponikajo ter ponovno vznikajo, praznino, ki to dinamiko napolnjuje, pa polnijo praske občutij, pripete na nedoločljiva bežišča življenja, želja, spominov, sanj, obupa in hrepenenj. A četudi ranljivi, izgubljeni in sami, zaznamovani z minevanjem časa in izgubami v preteklosti, jih avtor ne zakrči v dokončno tragičnost, milo in skrajno tenkočutno jim odpira prostor, jih osvobaja ujetosti v tesnobnost. Za sladokusce, z odličnim prevodom Marjete Drobnič.

Nadležna ljubezen

Nadležna ljubezen je romaneskni prvenec (izdan leta 1992) italijanske avtorice, ki ustvarja pod psevdonimom Elena Ferrante. Avtorica, podobno kot v svojih kasnejših delih, že v Nadležni ljubezni raziskuje zapletene družinske odnose. Amalio so našli utopljeno. Njena najstarejša hči Delia se vrne v rodni Neapelj, da bi odkrila, kaj se je zgodilo in s tem sproži plaz spominov. Čeprav sta bili z mamo v zadnjih letih odtujeni, je vez med materjo in hčerjo močnejša kot se sprva zdi. In tudi kompleksna. Skozi hojo po materinih stopinjah se Delii razkrivajo najtemačnejše družinske skrivnosti. Mamo in tri hčere je zaznamovala posesivnosti in nasilje očeta slikarja. Karakterno neukrotljiva Amalia v patriarhalni družbi Neaplja presega materinsko vlogo, ki ji je bila dodeljena. Šušljalo se je o njeni aferi z gospodom Caserto, o njeni koketnosti in spogledljivosti. Pred nami vznikne lik Amalie v modrem kostimu z vranje črnimi lasmi, femme fatale v okolju, kjer je pristen glasen ženski smeh nekaj prostaškega, prepovedanega. Delia stik z materjo doživlja sunkovito, telesno in čustveno. Prisiljena se je soočiti z lastnimi notranjimi konflikti, ki izhajajo iz neapeljskega obdobja odraščanja. A lastna prepričanja, želje in frustracije lahko s spomini manipulirajo. Drobci njenih otroških dni se izkažejo za tovarno laži. Meja med preteklostjo in sedanjostjo se zabriše vzporedno z zlitjem identitet matere in hčere. Elena Ferrante v mojstrsko spisanem pretresljivem psihološkem trilerju odpira rane načete človekove psihe ter razkriva razloge za njihov nastanek. Leta 1995 je bil po knjižni predlogi leta 1995 posnet triler L’amore molesto režiserja Maria Martoneja.